Ko se je ta hip najboljši slovenski smukač leta 1999 na treningu neizkušen prvič spustil s Petelinjega grebena, je s tretjim vmesnim časom šokiral konkurenco, kmalu pa plačal hud davek in se zaradi poškodovanega kolena za dve leti poslovil od smučanja. Ko se je leta kasneje vrnil na "mesto zločina", je veličino tekme v Kitzbühlu spoznal ob navijanju slovenskega navijača, ki ga je z zabavnimi besedami pospremil iz štartne hišice. V četrtek ste lahko prebrali prvi del intervjuja z Jermanom, v tokratnem pa je v ospredju Kitzbühel, ki bo naslednji konec tedna gostil najboljše smučarje sveta.

Se še spominjate padca v Kitzbühlu?
Ja, to je bilo leta 1999. Prvič sem nastopil in padel na treningu smuka. Do padca je šlo zelo hitro. Očitno prehitro. Nisem dovolj spoštoval proge, ni bilo nobenega strahu. Kar vrgel sem se in plačal davek.

Se zdaj previdneje lotevate prog?
Po vseh teh letih že lahko ocenim, kje se da in kje ne. Od letos grem že prve treninge na polno, saj se le tako vidi, kje so napake, kje so težave. Če voziš s 70 odstotki moči, lahko smučaš brez težav, potem te pa na tekmi marsikaj preseneti. Tudi starejši tekmovalci gredo vedno že treninge na polno.

Je v Kitzbühlu res takšno vzdušje kot nikjer drugje?
Res! Lahko povem prigodo: ko sem dal palice čez štart, se je takoj en Slovenec zadrl: "No, Jerman, dajmo, da vidimo, kako to gre." Kar se ozračja tiče, je Kitzbühel edinstven v svetovnem pokalu. Že proga je ena izmed najtežjih. Vedno je vsaj 50.000 gledalcev, vsi te skoraj na vsakem koraku trepljajo po ramenih. Navijači, v 90 odstotkih Avstrijci, so zelo fair in spoštujejo vsakega.

Ste na Streifu dosegli tudi najvišje hitrosti?
Ne, to pa ne. V Wengnu na Hanegg Schussu so mi namerili 151 km/h.

Bo letos padel rekord proge?
Mislim, da ne, ker se v zadnjih letih teži k temu, da se smuki zapirajo in ni več takšnih hitrosti.

Kje trenirate in s kom?
Treniramo tako kot vsi drugi. Poleti na južni polobli oziroma na evropskih ledenikih. Tudi Avstrijci in Američani tam trenirajo. Ko pride sezona, pa tako in tako ne moreš nikjer trenirati. Pač hodiš s tekme na tekmo.

Ampak vendarle je smrtno nevarno, če koga zbijete. Je urnik prilagojen turistom?
Seveda, pred kratkim smo na primer na Turracher Höhe v Avstriji trenirali od 7.00 do 9.00, torej preden pridejo turisti. V Sloveniji je mogoče trenirati le v Mariboru, kjer smo na smučišču od 6.00 do 9.00. Seveda ne to zimo, saj ni snega. Tudi drugje je problem, ker je odprtih zelo malo terenov. Če je veliko snega, lastnikom smučišča ni problem zapreti proge, zdaj pa je drugače.

Kakšna je vaša izkušnja z vzvišenimi avstrijskimi zvezdniki?
Jaz imam z njimi v redu odnose, posebej z mlajšimi, kot so Grugger, Kröll, Buder. Z njimi se v redu razumem. To je moja generacija in smo veliko skupaj. Starejši so pa morda res nedostopni. Z Maierjem sva do zdaj spregovorila le nekaj besed.

Tržič ima lepo tradicijo sijajnih smučarjev. Ste v mladosti koga občudovali, morda Bojana Križaja?
V mladosti nisem imel nobenega vzornika. V tem času, odkar sem v smukaškem svetovnem pokalu, pa sem se zgledoval po Daronu Rahlvesu in ga največkrat gledal po videu.

T. O.