Novinar športne redakcije RTV Slovenija je bil s svojim dokumentarcem o "norem" kolesarju, zmagovalcu Raama in dirke Le Tour Direct, zelo opazen na festivalu športnih filmov, ki se je 1. novembra končal v Milanu. Človek, ki zmore več je v konkurenci 200 filmov iz 43 držav dobil tudi nominacijo za najboljši dokumentarni film.

V filmu je poudarjen odnos med Robičem in njegovo ekipo ter posledice hudega pomanjkanja spanja. V prvem delu intervjuja za MMC je Kovšča povedal, kako je v Milanu na oder stopil malo kasneje kot Marco Materazzi, razkril je, koliko dela je bilo vloženega v projekt in koliko je Jure Robič sodeloval pri produkciji. Tokrat boste med drugim izvedeli, kakšen je bil proračun filma, kako so idejo sprejeli v športni redakciji RTV Slovenija in kaj loči Robiča od preostalih ultramaratoncev.

Je bilo kaj pomislekov, ko ste na RTV-ju predstavili svojo idejo? S kom ste se morali pogajati?
Idejo sem najprej predstavil v športnem programu, kjer nad njo niso bili navdušeni. Posodili pa so mi kamero in obljubili, da bom lahko ob vrnitvi pripravil nekajminutni prispevek za oddajo Š. Tako sem se na lastno pest in lastne stroške, potem ko me je Jure oz. takrat vodja njegove ekipe Miran Stanovnik sprejel v ekipo, opdravil v Francijo. Ob vrnitvi in potem, ko sem pregledal posneti material, sem vedel, da iz tega lahko nastane dober film. Ker v športnem programu ni bilo zanimanja in se mi je zdela velika škoda, da projekta ne bi izpeljal, sem se prek producenta Jake Hemlerja povezal z urednico kulturno-dokumentarnega programa Živo Emeršič. Ta je idejo z veseljem sprejela in delo je steklo. Zakopal sem se v montažo in s pomočjo Blaža Omana, človeka s čudežnimi rokami, izdelal to, kar si je zdaj moč ogledati.

Saj res, kakšen je bil proračun filma?
0 tolarjev (evrov) minus tisto, kar sem zapravil v Franciji.

Kaj vas je pri Juretu Robiču najbolj navdušilo. Kaj je tisto, kar ga loči od preostalih ultramaratoncev?
V prvi vrsti že njegovo telo, njegov stroj, kot ga sam imenuje. Z dolgimi leti količinsko neverjetnih treningov je telo pripravil do tega, da je sposoben iz njega iztisniti več kot drugi. Je enostavno človek, ki zmore več kot drugi. Njegova sposobnost regeneracije je milo rečeno fantastična, saj se lahko regenirira kar med vožnjo na kolesu. Najbolj pa me je gotovo navdušila njegova izjemna volja. Ko spoznaš, kaj vse prestaja že na treningu, koliko odpovedovanja in predanosti je treba, da sploh lahko štartaš na eni izmed takšnih dirk, je vse drugo v življenju naenkrat mačji kašelj. Z voljo in odločenostjo lahko dosežeš prav vse. Živ dokaz za to je Jure Robič.

Ste odkrili kakšne skrivnosti, ki bi utegnile koristiti njegovim konkurentom?
Ultramaratonsko kolesarstvo je čista meja človeških sposobnosti, tako ekstremna, da se tudi raziskovalci in strokovnjaki učijo skupaj s kolesarji. Fantje in nekaj deklet se na teh dirkah gibljejo po robu, včasih gredo celo malce čez. In tu seveda ni prostora za blef: tega si sposoben ali pa ne. Vseeno pa se mi zdi, da smo tudi s filmom prišli do nekaterih zaključkov, ki so predvsem Juretu pomagali razčistiti nekaj stvari. Pri snemanju filma je namreč sodelovala tudi Leja Dolenc Grošelj, dr. med., spec. nevrolog z Inštituta za klinično nevrofiziologijo KC, na kratko: strokovnjakinja za spanje. Dodobra je razložila vse faze spanja, katere in kdaj so pomembne, ponudila je tudi sodelovanje pri pripravah na dirke. Jure se je iz tega naučil, da je veliko bolje poslušati svoje telo, kot pa slepo slediti navodilom ekipe, ki mu skopo odmerja minute spanja ob morda nepravih trenutkih. Nasprotnikom pa s tem nismo pomagali, morda se ga zdaj še bolj bojijo!

Zakaj ga niste spremljali na Raamu, ki je vendarle večja dirka kot Le Tour Direct? Zgolj zaradi stroškov?
RAAM ostaja nedokončana zgodba in moja velika želja. Jure me je že povabil v ekipo za prihodnje leto. Seveda bom s seboj vzel tudi kamero. V Ameriko nisem odšel zaradi obveznosti, rednega dela v športnem programu.

Na Raamu je bilo precej sporov med Robičem in njegovo spremljevalno ekipo. Je bil tudi tokrat "problematičen"? Zakaj?
Vse psihične težave izvirajo iz hudega pomanjkanja spanja in pa travm, ki jih Jure nosi s seboj s prvega RAAM-a. Leta 2003 so šli v Ameriko popolnoma neizkušeni, ne vedoč, kaj jih tam čaka. Miran Stanovnik še zdaj večkrat pove, da so bili to najtežji dnevi v njegovem življenju. Nepripravljeni na posledice pomanjkanja spanja so Jureta prignali do roba smrti. Da ne bo pomote – ukrepali so po svojih najboljši močeh in se ravnali po tem, kar je bilo takrat o tem znanega. A to se zdaj vrača. To se dobro vidi že na začetku filma, saj si po nekaj urah dirke Miran Stanovnik in Jure pod velikim pritiskom že skočita v lase. Po lanskem Touru je Jure potem večji del ekipe tudi zamenjal in se tako rešil teh podzavestnih travm, ki jih je s sabo nosil že od leta 2003.

Vas najbolj privlači prav kolesarstvo ali pa si želite posneti še kakšen dokumentarec o športnikih drugih panog?
Privlači me vse, kar je povezano z mejami človeških psihofizičnih sposobnosti. Skrajni dosežki. Do kod in zakaj se človek žene. Z veseljem bi posnel še kakšen dokumentarec, idej je veliko. Nekaj projektov je tudi že v pripravi.

Ste se sami kdaj resno ukvarjali s kolesarstvom? Se lahko pohvalite s kakšnim dosežkom?
Gorsko kolesarstvo je zdaj moj rekreativni šport. Nekoč sem treniral rokomet. Moj največji dosežek je igranje v prvi slovenski ligi.

T. O.