Darko Milanič s predsednikom NZS-ja Radetom Mijatovićem in Miletom Ačimovićem na novembrski slovesnosti ob 20. obletnici uvrstitve na evropsko prvenstvo. Foto: www.alesfevzer.com
Darko Milanič s predsednikom NZS-ja Radetom Mijatovićem in Miletom Ačimovićem na novembrski slovesnosti ob 20. obletnici uvrstitve na evropsko prvenstvo. Foto: www.alesfevzer.com

Potem ko smo dopoldne objavili prvi članek o petih prelomnih tekmah slovenske nogometne reprezentance, ki jih pripravljamo ob 100-letnici Nogometne zveze Slovenije, smo poklicali Milaniča v Izolo. Z njim smo se pogovarjali o njegovih spominih na prvi kvalifikacijski dvoboj v zgodovini Slovenije. Zaznamoval ga je nesojeni zadetek nekdanjega kapetana izbrane vrste, ki ga nemški sodniki niso videli.

Darko, pogosto pogledate posnetke tistega gola?
Bolj ali manj se mi to zgodi, ko me na to spomnite novinarji oziroma ko je kakšen tak dogodek, ki obudi spomin na to. Škoda, da ga sodnik ni priznal, ker smo na tisti tekmi res odigrali zelo dobro proti Italijanom, ki so bili verjetno kar presenečeni. Na žalost do konca reprezentančne kariere nisem več dosegel zadetka, ta gol v Mariboru je očitno vse zablokiral. V šali lahko rečem, da je ta sodniška odločitev gotovo vplivala na to, da nisem več zadel. Si je pa take stvari, čeprav od nostalgije še ne živim, res lepo pogledati. Ravno malo prej sem gledal to akcijo. Tehnično dobra zadeva. Ker smo igrali proti Italijanom, ki so bili v tistem trenutku dejansko svetovna velesila, in ker gol ni bil priznan, je še bolj zanimivo.

Nepriznani zadetek Milaniča v Mariboru

Kot Izolanu vam je najbrž ta tekma pomenila še toliko več.
Seveda, ko odraščaš na Obali, si zelo povezan z italijanskim nogometom. V mojih časih ali pa še generacijah prej je bilo to še bolj izrazito kot pri današnjih otrocih. Globalizacija je pač prinesla svoje. Takrat je bil italijanski nogomet za nas "top" zaradi bližine, ker smo ga lahko gledali po televiziji in ker je bila liga tako močna. Mislil sem si: "Uh, noro, škoda, da ga nisem zabil Italiji." Oziroma: "No, Italiji sem ga zabil, pa mi ga niso priznali."

Ste v otroštvu navijali za kakšen italijanski klub?
Pri meni je tako, da si kot mulec nisem izbral enega kluba in bil samo njegov oboževalec. Zelo pri srcu mi je bila Roma, pa tudi Juventus, čeprav to dvoje ne gre ravno preveč skupaj (smeh). Bile so simpatije, ne pa prav tisto noro navijanje. V zadnjem času pa mi je bil bolj s strokovnega vidika všeč Napoli, ko je bil njegov trener Maurizio Sarri.

Poročilo s tekme Slovenija - Italija v Mariboru (1994)

Za reprezentanco ste v osmih letih odigrali 42 tekem. Ste bili še kdaj podobno blizu zadetku kot takrat v Mariboru?
Gotovo večkrat. Ne sicer prek takšne akcije, kot je bila ta, ko sem s pomočjo soigralcev vzel žogo že na svoji polovici, kakšnih 55 metrov od tekmečevega gola ter jo skozi vezno vrsto povlekel naprej in prišel na slabih 20 metrov. Takšnih položajev je bilo malo, bistveno več možnosti je bilo iz prekinitev. Kakšne posebne take priložnosti se ne spomnim, gotovo pa je bilo veliko poskusov, ki so šli blizu vrat.

Sorodna novica Video: Nepriznani gol Milaniča "ukradel" zmago nad svetovnimi podprvaki

Kaj vam je poleg nepriznanega gola najbolj ostalo v spominu s tiste tekme?
Veliko časa je že preteklo od tega, a res se mi je vtisnilo v spomin, kako sem šel po tekmi pred njihovo slačilnico in v italijanščini rekel, ali lahko s kom zamenjam dres. Videl sem zelo razočarane obraze, to mi je ostalo prav v spominu. Na naši strani je bilo zaradi dobre predstave veliko zadovoljstvo, pri njih pa resnično razočaranje in strašna utrujenost, tišina v slačilnici.

Čigav dres ste dobili?
Dres s številko 6 od Franca Baresija.

Je bil Baresi vaš vzornik?
Gotovo je bil eden izmed tistih igralcev, ki so bili v tistem 10-, 15-letnem obdobju verjetno najboljši na položaju osrednjega branilca.

Leta 1991 in 1992 ste odigrali tudi pet tekem za jugoslovansko reprezentanco, med drugim proti Švedom, Brazilcem in Nizozemcem. Se vam je bilo zaradi teh izkušenj kaj lažje pripraviti na tak izziv, kot so ga predstavljali Italijani?
Zelo podobno sem se pripravljal na vse tekme. Pred dvobojem proti Italijanom smo odigrali lepo število prijateljskih srečanj. Res je, da je bila napetost malce višja, a ne bi rekel, da se je težje pripraviti na takšno tekmo. Okolje, v katerem se znajdeš, tvoja pričakovanja, pomembnost tekme in renomiran tekmec te preprosto pripeljejo do tega, da si na pravih obratih. Takšne tekme je bilo lahko igrati. Verjetno se je bilo težje pripraviti na kakšno tekmo, ko tekmec ni bil tako slovit.

Kako pogosto gledate posnetke svojih drugih reprezentančnih tekem?
Celih tekem ne gledam, včasih si ogledam kakšne vrhunce. Zgodi se, da mi kakšen prijatelj pošlje kaj in si vzamem čas ter malo gledam kakšne gole ali kaj podobnega. Ugotoviš lahko, da se je izgled nogometa spremenil, a je bilo zelo veliko dobrih potez tudi v preteklosti.

Sorodna novica Video: 20 let od slovenske nogometne ekstaze v zasneženem Kijevu

Katere tekme se najraje spominjate?
Ena je gotovo tista iz Kijeva, ko smo se uvrstili na evropsko prvenstvo, in še dve na Euru 2000 proti ZR Jugoslaviji in Španiji. Tisto v Ukrajini bi mogoče dal celo na prvo mesto zaradi tega, ker se nam je prvič uspelo uvrstiti na veliko tekmovanje, pa tudi zato, ker je imela tako neverjetno združevalno moč. Ko se spomnim prihoda na letališče in sprejema doma, takrat je bilo res super. Podobno seveda velja za množično preselitev Slovencev v Amsterdam.

Debitirali ste novembra 1992 na Cipru, zadnjo tekmo pa odigrali prav proti Španiji v Amsterdamu, ko ste morali zaradi poškodbe z igrišča v 68. minuti. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Imel sem težave z ahilovo tetivo, ki mi je nagajala že kar nekaj časa prej skozi kariero. Na zadnji tekmi na Euru proti Norveški nisem igral zaradi kartonov, po počitnicah pa mi je jeseni na eni izmed tekem Sturma tetiva počila in zdravniki me niso več uspeli vrniti na igrišče.

Milanič (desno) je s Sturmom dvakrat igral v skupinskem delu Lige prvakov, v sezonah 1998/99 in 1999/2000. Decembra 1998 je v Gradcu gostoval Inter s slovitim Brazilcem Ronaldom. Foto: AP
Milanič (desno) je s Sturmom dvakrat igral v skupinskem delu Lige prvakov, v sezonah 1998/99 in 1999/2000. Decembra 1998 je v Gradcu gostoval Inter s slovitim Brazilcem Ronaldom. Foto: AP

Vam je žal, da niste imeli priložnosti, da bi zaigrali še na svetovnem prvenstvu dve leti pozneje?
Ne morem reči, da mi je bilo žal. Okrevanje je potekalo tako dolgo, da sem imel dovolj časa premleti svoj položaj, kaj se dogaja, da je nujna neka sprememba. Bil sem operiran, se učil normalno hoditi, delal rehabilitacijo. Ko je potekalo svetovno prvenstvo leta 2002, na katerega se nisem odpravil niti kot gledalec, sem bil že "resetiran".

Za konec še neizbežno vprašanje: je že kaj novega v povezavi z vašo prihodnostjo, potem ko ste na začetku marca zapustili Maribor?
Ne, ne gre tako hitro, treba je najprej začeti normalno živeti. Ko se bo življenje vrnilo v kolikor toliko normalne tirnice, se bo tudi žoga začela vrteti. Tedaj bo hitro kaj več jasnega. Za zdaj še ni.

Povzetek tekme Slovenija - Italija v Mariboru (1994)
Odmevi po tekmi Slovenija - Italija v Mariboru (1994)