Pokal konfederacij je bil generalka za naslednje leto, ko bo Južnoafriška republika gostila svetovno prvenstvo. Foto: EPA
Pokal konfederacij je bil generalka za naslednje leto, ko bo Južnoafriška republika gostila svetovno prvenstvo. Foto: EPA
Soweto ima uradno nekaj manj kot milijon prebivalcev, dejansko pa v njem živi že več kot štiri milijone ljudi. Foto: EPA
77-letni anglikanski škof Desmond Tutu velja za eno izmed najpomembnejših osebnosti v sodobni južnoafriški zgodovini. Foto: EPA
V zdaj znani obliki so se vuvuzele pojavile šele sredi devetdesetih let 20. stoletja, ko so gledalci v Sowetu s pločevinastimi trobljami posnemali glas kudujevega roga, ki je v teh krajih priljubljeno glasbilo. Foto: EPA

Resnica je precej manj romantična. Še huje, gre za enega izmed simbolov cinične politike belih rasistov. QwaQwa je bil najmanjši bantustan ali homeland, nekakšen samoupravni rezervat oziroma samostojna država za temnopolto večino v Južni Afriki. To je treba nekoliko razložiti.

V času apartheida (glej A) je beli rasistični režim apartheid skušal pravno upravičiti tudi tako, da je temnopolto večino formalno »izbrisati« iz južnoafriškega državljanstva. To je storil na način, da je za temnopolto večino dobesedno določil izmišljene samostojne države – bantustane (večina črnskih ljudstev sodi v širšo družino bantujskih narodov) ali homelande (»dom« za črnce). Prav na primeru QwaQwaja se je najbolj očitno pokazala perverznost tega početja. Južnoafriške oblasti so leta 1974 »odstopile« ozemlje svoje države za ustanovitev državice s tem imenom. Samostojna država QwaQwa, ki jo je v dvajsetletnem obstoju priznala samo Južna Afrika, je obsegala borih 655 kvadratnih kilometrov, namenjena pa je bila okrog 180 tisoč prebivalcem ljudstva Basotho (da je cinizem večji: v jeziku Sesotho, ki ga govorijo, QwaQwa pomeni »bolj belo od belega«, kar je opis zmajskih gora – Drakensberga – v bližini). Življenske razmere v QwaQwaju, ki je bil samo navidez neodvisen, so bile zaradi velike naseljenosti med najslabšimi v Južni Afriki. Temnopolte prebivalce ljudstva Basotho so, ne glede na kraj njihovega rojstva in bivanja, »dodelili« državici QwaQwa, jim odvzeli južnoafriško državljanstvo, delovno sposobnim omogočili južnoafriške delovne vize, dokler so lahko delali, kasneje pa so se morali preseliti v QwaQwa. Tako je bilo tudi z drugimi devetimi t.i. homelandi. Politika apartheida je na ta način zasledovala cilj najbolj skrajnih belih rasistov, ki so želeli Južno Afriko »očistiti« vseh njenih temnopoltih prebivalcev, jih kar se da izkoristiti kot delovno silo, a jih – ko s svojim delom ne bi bili več koristni – izriniti iz države v bantustanske rezervate, v kateri so vladali lokalni veljaki, seveda ob pomoči tedanjih južnoafriških oblasti, policije, vojske in denarja. Mednarodna skupnost takšni politiki navidezno neodvisnih držav ni nasedla. QwaQwa je od leta 1994 spet del skupne države, a grenkoba perfidnega nasilja je ostala. Zdaj se ob omembi QwaQwaja bržkone ne boste več vprašali: kva?

R – Rustenburg
Mesto počitka, tako so burski pionirji (voortrekkerji) na svoji poti proti severovzhodu črne celine leta 1851 poimenovali novo naselje. Gre za eno izmed najstarejših mest, ki so jih v notranjosti Afrike ustanovili beli priseljenci. Nadaljevanje zgodovine mesta, ki je gostilo tudi tekme Pokala konfederacij ter bo tudi prizorišče tekem svetovnega prvenstva, ni omogočalo veliko počitka. Predvsem, ko so leta 1925 v bližini našli takorekoč neusahljive vire platine (glej P). V okolici mesta zdaj izkopljejo več kot dve tretjini vse svetovnih zalog te plemenite kovine, s katero je povezan tudi nenavaden dogodek v zvezi z ljudstvom Bafokeng, ki je prav po zaslugi platine postalo najbogatejše temnopolto ljudstvo Afrike. Bafokengi (skupno jih ni več kot 300 tisoč), ki so del družine Sotho-Tswana (ta v Južni Afriki, Bocvani, Lesotu in Zambiji šteje skoraj 15 milijonov prebivalcev), so se na področje Rustenburga v velikih selitvah južnoafriških ljudstev umaknili pred dvesto leti. Buri, ki so povzročili premike, so kmalu prišli za njimi, in jim vzeli zemljo, na kateri so živeli. A Bafokengi so bili zviti – zakone, po katerih so bili lastniki zemljišč le beli naseljenci, so obšli tako, da so (lastno) zemljo odkupili prek skladov, s katerimi so upravljali nemški protestantski misionarji. Kljub poskusom rasističnih oblasti v 2o. stoletju, da bi ljudstvo na različne načine (ponovno) spravili ob zemljo, so na koncu zmagali – Bafokengi. Na odmevnem sodnem procesu leta 1999 so Bafokengi uspešno dokazali lastništvo nad zemljiščem rudnikov platine ter postali solastniki največje družbe za pridobivanje platine. Pa ne le to – pripada jim tudi odškodnina za koriščenje zemljišč, ki znaša 22 odstotkov iztržka iz izkopavanja platine. Iztržek ljudstva se tako zdaj meri v stotinah milijonov evrov. Bafokengi imajo tudi svojega kralja, 41-letnega Leruo Molotlegija, po poklicu arhitekta, ki smiselno upravlja s premoženjem svojega ljudstva. Smiselno? Ko gre za nogomet, zagotovo: Bafokengi so financirali izgradnjo (1999) in obnovo stadiona (2009), ki je tudi v njihovi lasti. In navsezadnje: po slabem obisku na prvi tekmi Pokala konfederacij med Španijo in Novo Zelandijo, je kgosi (kralj) odločno ukrepal in za naslednje pokupil deset tisoč vstopnic ter jih razdelil med Bafokenge.

S – Soweto
Kaj je sploh Soweto? Je mesto? Zdaj že, čeprav še vedno ne vzbuja takšnega vtisa. Gre za ogromno naselje – oziroma skupek 30 naselij – na obrobju Johannesburga. Ime je v bistvu kratica – South Western Townships, kakor so področje poimenovali beli urbanisti. Že od prvih dni Johannesburga (glej G – Gauteng in J – Johannesburg) so upravljalci rudnikov vztrajali pri rasni ločitvi delovne sile – temnopolti rudarji, ki so prišli iz vseh delov današnje Južne Afrike, pa tudi iz sosednjih držav, so morali živeti v posebnih naseljih, ki so bila »rezervirana« samo zanje. Življenjske razmere so bile (tako kot plačilo za enako delo) slabše kot pri belcih, predvsem pa je bilo v naseljih sprva prepovedano živeti z družinami. Kasneje pa so t.i. townshipi eksplodirali. Tako je tudi nastal Soweto, ki ima uradno nekaj manj kot milijon prebivalcev, dejansko pa v njem živi že več kot štiri milijone ljudi. S tem je tudi največje južnoafriško naselje. Saj, uradno, sploh ne gre za mesto… Soweto je zaradi številnih uporov proti apartheidu, posebej leta 1976, postal simbol boja proti nepravičnemu rasističnemu režimu, v njem pa so delovali številni voditelji – Nelson Mandela (glej M) in škof Desmond Tutu (glej T) – celo v isti ulici. Predstava, da gre pri Sowetu za nepregleden labirint koč iz lepenke, je napačen. Že v času apartheida so bili deli zelo lepo urejeni, z ličnimi enodružinskimi hišami. Ponekod so živeli tudi belci, bodisi zaradi nestrinjanja z apartheidom, pa tudi socialno najšibkejši sloji bele skupnosti (»white trash«). Danes v Sowetu najdemo vse, od lepih vil do zasilnih domovanj priseljencev iz Zimbabveja ali Malavija. Nekakšna simbola mesta sta dva velikanska dimnika opuščene termoelektrarne, ki sta živobarvno poslikana. In predvsem – Soweto živi tudi za nogomet. Tu sta doma dva velika kluba – Orlando Pirates in Kaizer Chiefs. Na obrobju Soweta, takorekoč na stičišču nekdanjih nasprotij – Johannesburga in Soweta – pa nastaja Soccer City: novi stadion (na mestu nekdanjega FNB Stadiuma), ki bo gostil tudi otvoritveno in finalno tekmo SP 2010.

T – Tutu
77-letni anglikanski škof Desmond Tutu velja za eno izmed najpomembnejših osebnosti v sodobni južnoafriški zgodovini. Bil je drugi temnopolti južnoafriški dobitnik Nobelove nagrade za mir (1984), za nekdanjim predsednikom Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) Albertom Johnom Luthulijem (1960) in še pred Nelsonom Mandelo (1993 – glej M). Slednji jo je dobil skupaj s Frederikom de Klerkom, zadnjim belopoltim predsednikom države. Politično delovanje Tutuja je seveda neločljivo povezano s politiko rasnega razlikovanja. Sprva je želel postati zdravnik, a njegova družina ni imela sredstev za študij. Zato je postal učitelj, a v apartheidovskem režimu, ki je za temnopolte prebivalce predvideval slabšo izobrazbo, je bilo njegovo delovanje oteženo. Zato se je odločil za duhovniški poklic, v katerem je imel še najboljše možnosti pomagati svoji skupnosti. Medtem ko je odkrito politično delovanje duhovščine v Evropi v neskladju z ločenostjo cerkve in države, je bil v Afriki to velikokrat edini način za izražanje političnih stališč. Medtem ko je bila nizozemska (oziroma afrikanerska) protestantska cerkev v začetku celo naklonjena apartheidu (kasneje se mu je odrekla in za naposled obsojala), je bila anglikanska cerkev (ki so ji pripadali praviloma liberalnejši priseljenci iz Velike Britanije), katere škof je Tutu, eden izmed glavnih moralnih stebrov boja proti apartheidu. Tudi po Tutujevi zaslugi… Tudi po zlomu politike rasnega razlikovanja je Tutu ostal glas razuma in nedvoumne kritike, tudi (in v zadnjem času predvsem) do vladajočih struktur v temnopolti večini. Tako je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami spomladi letos opozarjal na ceneni populizem vodje ANC Jacoba Zume. Poleg tega je postal tudi glasnik pravic različnih družbenih manjšin, na primer istospolno usmerjenih.

U – Umkhonto we Sizwe
»Kopje naroda« je bilo vojaško krilo Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), ki je organiziralo oboroženi upor proti apartheidu. Med ustanovitelji je bil tudi kasnejši predsednik Nelson Mandela (glej M), ki je ustanovitev vojaškega krila opravičeval s krutostjo belega režima, ki je z nasiljem teptal vse poskuse mirnega upora. Med vodilnimi člani te organizacije so bili tudi belci, na primer Joe Slovo. Velik vpliv na delovanje oboroženega krila so imeli komunisti, ki so bili (in so še vedno) zelo močna frakcija v okviru ANC. To je bil tudi eden izmed razlogov, da so Mandelo še v prvih sojenjih pred dolgotrajno ječo povezovali s komunizmom. Umkhonto we Sizwe dejansko ni nikoli prerasla v večje gibanje, ki bi lahko vojaško ogrozilo v tem elementu izrazito premočni apartheidovski režim. Organizacija je izvedla nekaj sabotaž v elektrarnah in na prometnicah, odmevnejši in bolj krvavi pa so bili letih v osemdesetih teroristični napadi v nekaterih mestih, ki jih je Mandela – tedaj še v zaporu – izrecno obžaloval. Eden izmed njih je bila tudi eksplozija avtomobila-bombe v neposredni bližini Ellis Parka (glej E) leta 1988, v kateri sta umrla dva človeka. Umkhonto we Sizwe je imel vojaška oporišča tudi v sosednjih državah, predvsem v Mozambiku, pa tudi v Angoli, kasneje pa tudi v Zimbabveju, ki pa so bila pogosto tarče napadov južnoafriških sil.

V – Vuvuzela
O njih po Pokalu konfederacij veste skoraj vse… No, morda pa niste vedeli, da gre za dokaj nov »izum« na južnoafriških stadionih. V zdaj znani obliki se je pojavil šele sredi devetdesetih let 20. stoletja, ko so gledalci v Sowetu (glej S) s pločevinastimi trobljami posnemali glas kudujevega roga, ki je v teh krajih priljubljeno glasbilo. Ko so pločevinaste vuvuzele zamenjali bistveno cenejši izdelki iz plastike, se je začel pohod tega navijaškega instrumenta na vrh. Najprej Južne Afrike, zdaj pa tudi sveta. Izvor imena »vuvuzela« je zavit v skrivnost: nekateri menijo, da mu je ime dal kar zvok, ki ga proizvajajo, drugi trdijo, da gre za izpeljanko zulujske besede za »hrup«, spet tretji pa prisegajo na razlago, da »vuvu« izvira iz slengovskega izraza v Sowetu za – prho… Pokonci postavljena vuvuzela (s trobljo navzdol) je namreč podobna javnim tušem v Sowetu. Kdo ve… Je pa tudi res, da v jeziku Setswana vuvuzeli pravijo drugače – leptata (rog). In sploh, vuvuzela je samo najglasnejši del nogometne navijaške koreografije v Južni Afriki – nujni so še makarapa (z najrazličnejšimi spominki in nalepkami okrašena rudarska čelada), ogromna očala, porisan obraz in predvsem – dobra volja… In navijaška kondicija za najmanj 90 minut…

W – Witwatersrand
V afrikaansu so burski pionirji pokrajino, ki se v smeri zahod-vzhod razteza po Gautengu (glej G), poimenovali »rob belih voda«. Gre za gričevnato pokrajino na robu višavja, ki je nenavadno bogata z zlatom. Iz zgodovine Johannesburga (glej J) je jasno, da je to zaznamovalo ta najbogatejši del današnje Južne Afrike. V gričih Witwatersranda so doslej nakopali 40 odstotkov vse zlate rude v zgodovini človeštva. Prav zato se je pokrajina v zadnjih 140 letih tu tudi precej spremenila. Okolica Johannesburga je zdaj posejana s številnimi umetnimi griči (z mizastimi vrhovi). Seveda gre za odpadno zemljo in kamnine, ki so jih izkopali pri iskanju zlate rude.

X – Xhosa
Poleg Zulujcev so Xhose najpomembnejše temnopolto ljudstvo v Južni Afriki. Njihov jezik je podoben zulujščini, a ima številne posebnosti. Med njimi je tudi petnajst zvokov (bolje rečeno – klikov), ki jih proizvajajo s tleskanjem jezika. Ker svoj jezik pišejo z latinico, so trije osnovni kliki zapisani z znaki q, c in x. Najznamenitejši pripadniki ljudstva so v abecedi že omenjena Nobelova nagrajenca za mir Nelson Mandela in Desmond Tutu in nedavno umrla pevka Miriam Makeba.

Y – Youth League
Mlada zveza je še vedno ena izmed najvplivnejših skupin v okviru Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), ki je vse prej kot enotna stranka. Gre za gibanje, v katerem se srečuje veliko različnih struj. Mlada zveza je bila vedno med najbolj prodornimi, posebej v času, ko jo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja vodil Nelson Mandela. V zadnjih letih je postala precej radikalna, trenutno pa jo pooseblja njen voditelj, 28-letni Julius Malema, ki je glasen zagovornik predsednika ANC in države Jacoba Zume (glej Z). V svojih izjavah, predvsem naperjenim proti političnim tekmecem, ne skopari niti z žaljivkami. A politično dogajanje v Južni Afriki v vsakem primeru velja za zelo burno in glasno, celo brez vuvuzel in makarap (pa čeprav bi slednje v vročih dvobojih, v katerih ne letijo naokrog samo besede, marsikomu prišle kar prav).

Z – Zuma
67-letni Jacob Zuma je letos maja prisegel kot predsednik Južne Afrike, potem ko je Afriški nacionalni kongres (ANC) sredi aprila popeljal do nesporne volilne zmage. A je tudi res, da je za las zgrešil osnovni cilj – dvotretjinsko večino v parlamentu. Zuma, po rodu Zulujec, je bil od rane mladosti aktiven borec proti apartheidu. Bil je član mlade zveze (glej Y), komunistične stranke in Umkhonta we Sizwe (glej U), sredi 60-ih let pa je bil zaradi odporniške dejavnosti obsojen na desetletno zaporno kazen. Del jo je preživel tudi na zloglasnem Robben Islandu, tako kot Nelson Mandela (glej M). Po izteku kazni se je pridružil ANC v izseljeništvu, od koder je načrtoval akcije odpora. Leta 1990 se je vrnil v Južno Afriko in kot Zulujec odločno pomagal pri reševanju dramatičnih razmer in nasilja, povezanega z Inkatho (glej I). To mu je omogočilo hiter vzpon v hirearhiji ANC. Predsednik gibanja je postal leta 2007, po hudem boju s predsednikom države Thabom Mbekijem. Mbeki je deloval elitistično in tehnokratsko odtujeno, Zuma pa je njegovo nasprotje: je izrazit populist, ki si je politične točke nabiral tudi z obljubami o radikalni prerazporeditvi lastnine od bogatih k revnim. Bil je vpleten v številne škandale (eden je opisan pod H – HIV/AIDS), preiskavo njegove domnevne vpletenosti v korupcijo v zvezi z nabavo orožja pa so letos ustavili v nenavadnih okoliščinah. Ne glede na volilni program, ki ga je Zuma nekajkrat označil za »socialističnega«, je Zuma prestrašenim tujim vlagateljem zagotovil zaščito. Nasploh so prvi meseci njegovega vladanja minili zelo mirno in optimistično. Sicer pa tudi največja politična tekmica Jacoba Zume – predsednica provincijske vlade Zahodnega Capa in nekdanja županja Cape Towna – Helen Zille (voditeljica Demokratske zveze – DA) – sodi v rubriko – Z.

Z je sicer zadnja črka v angleški abecedi (angleščina je v Južni Afriki pač t.i. lingua franca, ki omogoča sporazumevanje vseh), a spoznavanje Južne Afrike se je lahko s Pokalom konfederacij šele začelo. Ta o dežela nudi toliko zanimivosti, lepot in zgodovinskih lekcij, da jo je tudi pri nas vredno bolj pozorno spremljati. Ne le zaradi nogometa. Hvala vsem za bolj ali manj prijazno pozornost in komentarje. Sicer pa bomo na RTV Slovenija Južno Afriko lahko podrobneje spoznavali v posebnih televizijskih oddajah o SP v nogometu že od prihajajočega septembra naprej. Zagotovo bo tudi www.rtvslo.si ponudil veliko. Vrhunec pa bo seveda prvenstvo med 11. junijem in 11. julijem prihodnje leto, ki ga bomo v celoti spremljali na TV Slovenija in MMC RTV Slovenija.

Igor E. Bergant