Košir, ki je postal 55. slovenski športnik z vsaj eno olimpijsko kolajno, se je najprej uvrstil v polfinale paralelnega veleslaloma, kjer je moral premoč priznati Nevinu Galmariniju, v 'malem' finalu je v prvi vožnji naredil veliko napako, ki pa jo je do konca nadomestil. Drugo vožnjo je mirno pripeljal do konca in osvojil še sedmo olimpijsko medaljo za Slovenijo v Sočiju.

Po tekmi je bil Košir svojega dosežka izjemno vesel, a je hkrati priznal, da bi si zaslužil mesto v finalu. Osvojil je bronasto medaljo, zdaj si želi še več. Z njim se je pogovarjala novinarka TV Slovenija Sara Oblak.

Sem v najboljši družbi, v družbi bronastega junaka, ki kar ne more verjeti, da mu je res uspelo. Ampak Žan, brez skrbi, vse je resnično.
Ja. Jaz mislim, da se je dokazalo, da se v mojem življenju vse dogaja postopoma. To je bila tista zadeva, medalja z velikih tekmovanj, ki mi je manjkala. Nekako še nisem čisto dojel, da sem to dosegel, a sem zelo zadovoljen, da mi je uspelo.

Lep dan se je začel že zjutraj po vseh slabih deževnih dneh. Ste čutili ta optimizem pri sebi?
Če pogledam cel dan: v kvalifikacijah je bila izjemno ledena podlaga, v finalu se je podlaga iz vožnje v vožnjo bolj mehčala, noge so bile vse bolj šibke. Mislim, da si bom zapomnil Soči, ta sončen dan in to bo del mojega življenja.

Omenili ste mehko progo. V osmini in v četrtfinalu ste se pomerili s slovitima tekmecema, toda oba sta dejala, da je Žan Košir nepremagljiv, ko pride na takšno progo.
Mogoče. Vseeno s svojimi vožnjami danes, tako kot po navadi, nisem bil zadovoljen. Toda bilo je dovolj za medaljo. Imel sem težke tekmece - dva medalista z olimpijade, večkratnega zmagovalca svetovnega pokala. Žal je prišlo do tiste napake v polfinalu ... mislim, da bi si vseeno zaslužil finale.

Galmarini je izločil tudi Marguča. Ta je dejal, da je bil kar vesel, da je dobil njega za tekmeca. Kaj ste vi razmišljali takrat?
Zagotovo sem vedel, da bo težek boj. Tisti, ki smo bili na stopničkah, smo vseeno nekoliko mlajši. No, jaz niti nisem več tako, toda to je nov val, ki bo zdaj izvajal te dosežke. Vedel sem, da ne bo lahko. Malo se je zataknilo, a sem imel potem nekaj 'zegna' v malem finalu, ko sem že zelo zaostajal. Na koncu se je vse skupaj poravnalo.

Busslerju ste vrnili z obrestmi, ker je on izločil Roka Flandra. Toda, ali ste v tistem trenutku, po tisti napaki zgoraj v prvi vožnji malega finala, morda pomislili, da je šla medalja po zlu?
Ne, vedel sem, da še ni vse odločeno in da sem to sposoben nadomestiti. Mogoče sem bil začuden, ker mi je zmanjkovalo moči. Bal sem se samo tega, da ne bom zmogel do konca. Ampak, poglej, sem.

To je bilo deset voženj do bronastega raja. Katera pa je bila tista najpomembnejša, tista odločilna za vašo psiho?
Najtežje so bile vseeno kvalifikacije. Podlaga je bila taka kot za deskarje na snegu - enostavno zelo težko voziti, živčnost je bila velika, ampak dokazal sem izkušenost, da sem sposoben doseči medaljo na velikem tekmovanju, ker so me vsi malo zbadali. Zdaj stopnjujem, čaka me še ena tekma in mogoče je priložnost za še eno medaljo. Ni še konec te olimpijade zame.

Ste se precej obremenjevali s tem, da ste prvi favorit?
Ne, niti ne. S samim seboj imam dosti težav, kaj šele z drugimi. Zelo pomembno mi je bilo najti način, kako biti čim bolj konstanten, kako se lotiti tega dneva. Vse skupaj je šlo zelo taktično. Definitivno nisem hotel pokazati svojih najboljših voženj, ampak sem želel samo priti skozi kvalifikacije. V finalu je bilo dosti lažje. Na koncu, kot sem že omenil, nekaj še manjka. Imam medaljo, ampak želim si še več!

Za to bo priložnost v soboto. Kot sva dejala, ko ste prišli v Soči, lahko deskarji poskrbite le še za najslajši konec teh iger.
Seveda, tu so še Flisar in slalomisti. Tudi mi imamo še eno tekmo. Nekaj priložnost še je, da zapišemo ta Soči v zgodovino slovenskega športa.

Najlepša hvala, še enkrat iskrene čestitke in srečno v soboto.
Hvala.