Zaradi redke genske napake se je rodil brez obeh nog in ene roke. Zaradi invalidnosti nikoli ni pričakoval pomilovanja, ampak je skušal živeti normalno. Za plavanje se je odločil, ker gibalno oviranim osebam omogoča izjemno učinkovito razgibavanje.

Na zadnjem evropskem prvenstvu v plavanju za invalide v Dublinu je osvojil zlato medaljo na 50 metrov prosto, na 2000 m prosto pa je bil bronast. Radovljičan ima v zbirki tudi dve odličji z evropskega prvenstva leta 2016, ko je bil srebrn na 100 metrov prosto in bronast na 200 metrov prosto.

Leta 2013 se je s svetovnega prvenstva invalidov v Montrealu vrnil kot dvakratni svetovni prvak in podprvak.

Na zadnjih paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru je bil četrti na 50 m prosto, 200 metrov prosto, peti na 100 metrov prosto in osmi na 50 metrov delfin.

Začutil, da plavanje ni več nekaj, s čimer bi bil dodana vrednost družbi
"Že nekaj časa je ljudem okoli mene jasno, da nisem srečen. Srečni pa smo, ko delamo stvari, ki nas osrečujejo. Začutil sem, da plavanje ni več nekaj, s čimer bi bil dodana vrednost družbi. Tudi izbira nekaterih ljudi, ki naj bi me podpirali, pa se je izkazalo, da so jim pomembne le lastne koristi in prihodki, me je pripravila k razmišljanju. Ali naj bom nesrečen pa vendarle nek "idol", ali pa srečen in človek, ki lahko odloča o svojem življenju, mogoče v širšem merilu manj cenjen, ampak vsaj dodana vrednost ljudem, ki me obdajajo," je Đurić zapisal na Facebooku.

"Zato se zahvaljujem vsem, ki ste mi pomagali na poti do mojih uspehov, me podpirali tudi ko ni bilo vse najbolj rožnato. Čas je da moje mesto zavzamejo mladi, ki so motivirani in si želijo napredka."

"Hvala vsem, kariera plavalca mi bo za vedno ostala v spominu kot izjemno potovanje, polno dobrih ljudi in izkušenj, katere mi bodo učitelj v vseh mojih naslednjih podvigih."