Znova sem bil na redakcijskemu urniku kot tako imenovani leteči novinar. Je pa res, da je bil dan povsem drugačen. Slovenska hiša je bila tokrat še zaprta, za medaljo Tine Maze pa sem prek telefona izvedel skupaj s slovensko biatlonsko reprezentanco, ki je trenirala v Olimpijskem parku.

Proti toku za srebrno Tino
In najeta radijska črna »limuzina« s samodejnim menjalnikom, mimogrede skoraj vedno si želim ročno menjati v peto prestavo, je pohitela proti Creeksideu. Najprej iskanje parkirne hiše, potem pa hop na sedežnico v ciljno areno. Najbrž veste, kako je plavati proti toku, še precej težje se je prebijati skozi gnečo, ki gre v nasprotno smer, sploh v klanec.
Tone Vogrinec se je pred mojim radijskim snemalnikom zjokal, solze so bile skrite za belimi sončnimi očali vodje slovenske olimpijske delegacije. Tini se je smejalo na novinarski konferenci, stol, rezerviran za favoritinjo Lindsey Vonn, je bil dolgo prazen. Zvezde pač zamujajo, sploh če so razočarane.

Studio Žvižgač kmalu plesni klub?
Prednost radia je ta, da so naši gostje bolj sproščeni kot na televiziji. V nekaj kvadratov velik improviziran studio Žvižgač smo se stlačili vsi skupaj, tudi tiskovni predstavnik slovenske reprezentance Brane Dmitrovič. Če bi prišla še druga polovica naše poročevalske ekipe, bi že plesali po mizi. Od veselja bi se to vsekakor spodobilo.