Pri moških je bil najboljši 16-letni Hidemasa Nišida, z dvema reprezentančnima kolegoma pa so zasedli vsa tri mesta na zmagovalnem odru. Plezanje bo naslednje leto v Tokiu doživelo premiero na olimpijskih igrah, zato ne preseneča, da je težišče plezalnega sveta vse bolj v vzhodni Aziji.

Janji Garnbret se v teh dneh stvari pogosto dogajajo prvič. Pred tednom dni je prvič ostala brez finala v težavnosti, ta konec tedna je bila v Brianconu prvič v karieri najstarejša finalistka tekme svetovnega pokala. Pri 20 letih in štirih mesecih. Povprečna starost finalistk je bila 17 let, vse tri Slovenke so bile med najstarejšimi in najbolj izkušenimi v svetovnem pokalu. Vzhodno Azijo so zastopale tri tekmovalke, nobena od treh še ni dopolnila 16 let.

Njihov uspeh nas spominja na začetek Janjine kariere v svetovnem pokalu. Prvo priložnost je dobila pri komaj dopolnjenih 16 letih in se na prvih treh tekmah zavihtela na zmagovalni oder. Množični naval azijskih tekmovalcev pa nas opominja še na nekaj drugega. Da imajo Japonci, Korejci in Kitajci praktično neusahljiv vir novih tekmovalcev, ki jih načrtno vzgajajo za olimpijske igre. Včerajšnja zmagovalca, Čejun Seo in Hidemasa Nišida, sta bila pred tremi leti, ko je Mednarodni olimpijski komite plezanju prižgal zeleno luč, stara 12 oziroma 13 let.

Sinočnji ženski finale je dokončno potrdil, da se plezalni svet obrača na glavo in da bo v naslednjih mesecih potekal neusmiljen boj. Najprej za medalje na svetovnem prvenstvu, nato za olimpijske vozovnice. Že zdaj lahko le redki evropski tekmovalci držijo korak z vzhajajočimi zvezdami tega športa. Pri tem se velja opomniti tudi to, da za vsakega novega junaka dobimo vsaj toliko, če ne še več razočaranih nekdanjih zmagovalcev in finalistov. Težko bi našteli vse plezalce, ki so v Brianconu upravičeno računali, da se bodo borili za najvišja mesta, pa so izpadli v polfinalu ali celo v kvalifikacijah.

Spreminjajo se tudi smeri, ki so vse bolj raznolike. Zato se tekmovalci tudi težje pripravijo, saj jih lahko od tekme do tekme pričakajo povsem drugačni tipi težavnostnega plezanja, ki zahtevajo zelo različne pristope.

Ob tem postaja Janjin niz vse bolj neverjeten. Čeprav je prejšnji teden v Chamonixu ostala brez finala, pa še vedno ni bila nikoli zunaj deseterice. Zdaj ji je uspelo ostati v deseterici že na 45 tekmah. Ker pa slovenska reprezentanca ni samo Janja Garnbret, je še toliko lepše, da ob tektonskih premikih v svetovnem pokalu stik z vrhom ohranjajo tudi drugi. Včeraj smo imeli štiri finaliste, tri ženske in enega moškega. Mia Krampl je celo izenačila izid kariere, Vita Lukan se mu je približala na eno mesto.

Tudi Slovenija ima bogat bazen vrhunskih tekmovalcev, ki pa bodo vseeno morali vsak mesec iz treninga v trening napredovati, če bodo želeli biti konkurenčni tudi v naslednjih sezonah. In upajmo tudi v Tokiu 2020.