"Obdobje, v katerem so trenutno športniki, ni preprosto. Ne da trpi samo njihova fizična priprava in da se je podrla rutina, ki jo vsak vrhunski športnik ima, pri marsikaterem se je pojavilo tudi vprašanje, kako naprej. Od kod bo dobil materialno in finančno podporo, saj vidi, da je celotno okolje v zelo slabem položaju, da trpi in da bo reševanje posledic epidemije še dolgotrajno. Zato je težko zastaviti neki konkreten načrt. Če se obrnem samo na moj šport, na judo, so tu pomembni občutki, kdaj je pravi trenutek, da lahko vržeš nasprotnika. Če tega ne počneš na dnevni ravni, lahko te občutke počasi izgubljaš," je zdajšnji karantenski položaj opisala olimpijska prvakinja iz Londona 2012.

Karantena nočna mora za trenerje
Čeprav vsak športnik komaj čaka olimpijski nastop, pa je Žolnirjeva med tistimi, ki si je najbolj oddahnila, da so igre v Tokiu zamaknili za eno leto. "Že preden so jih zamaknili, je bila prva nočna mora za nas trenerje in tekmovalce, ker ni bilo pravih pogojev za delo. Trenerji smo si belili glave, kako naj tekmovalce pripravimo na tak pomemben dogodek. Nekateri bi bili prikrajšani, nekateri so dobili prave pogoje in menim, da je res najbolje, da so se olimpijske igre prestavile," je olajšana Žolnirjeva.

V trenerju zbranih več različnih oseb
Žolnirjeva je bila udeleženka štirih olimpijskih iger. Nazadnje jih je v Riu okusila v vlogi trenerke. Zanimivo, da je ob blazinah vodila moški del reprezentance. Novinec Adrian Gomboc se je prebil skoraj do medalje in po porazu v malem finalu končal na petem mestu.

"Imela sem to srečo, da sem bila kot tekmovalka na treh olimpijskih igrah in enkrat kot trenerka. Z malo sreče bi mi z Adrianom uspelo dobiti medaljo tudi s trenerskega vidika. Vesela sem, da sem dobila tudi to trenersko izkušnjo. Marsikdo sploh ne vidi celotnega dela, ki se odvija v pisarnah, fitnesih, telovadnicah, nihče ne vidi, da so misli trenerjev 24 ur na dan vse dni v tednu usmerjene k tekmovalcu. Treba je organizirati in izpeljati kakovostne treninge, počitke, priprave. Treba je gledati, kateri del športnikovega telesa ne bo preobremenjen in bi posledično lahko prišlo do poškodbe. Vedeti je treba, kaj se dogaja v športnikovi glavi, kakšno ima situacijo doma, ker vse to vpliva na samo počutje športnika in na koncu tudi na rezultat. Vse to je treba na koncu organizirati in lahko rečem, da je v trenerju zbranih več različnih oseb ‒ psiholog, menedžer, direktor, organizator in na koncu tudi mama in oče. Športniki so večino časa na poti in malo doma, zato potrebujejo tudi to uteho. Dela je ogromno in lahko rečem iz svojih izkušenj, da je veliko lažje biti tekmovalec kot pa trener," je prepričana Žolnirjeva.

Če treniraš sam, se nevede poleniš
V zadnjih dneh pred zaprtjem vadbenega centra na Lopati je nosilka dveh olimpijskih medalj bedela nad Klaro Apotekar, ki je poškodovana in ji ta karantena morda celo ustreza, da si opomore pred nadaljevanjem tekmovanj.

"Pri vrnitvi bo najpomembnejši ta miselni prehod pri treningih, ker ko športnik dolgo sam trenira in ves čas enako brez dodatnih ekstremnih trenutkov v treningih, lahko kar malo zaspi in se nezavedajoč tudi poleni. Ko bo konec te karantene, se bodo vsi zaleteli in začeli na polno trenirati, kar bi lahko vodilo do poškodb. Treba bo dati večji poudarek na kakovost treninga in ne na njegovo količino," je sklenila Žolnirjeva.

Na Lopati so zaprli tudi knjige, kjer je ostal načrt za zadnje pol leta pred olimpijskimki igrami. Odprli jih bodo spet decembra. Že zdaj pa se sprašujejo, koliko tekmovalcev se bo letos sploh še udeleževalo tekmovanj na najvišjem rangu, tudi evropskega prvenstva, ki naj bi bilo jeseni v Pragi.