To ni bila najboljša slovenska tekma na turnirju, bila je zelo dobra, ni pa bila dovolj posebna, da bi v Bercyju padli gostitelji. Preveč je bilo slovenskih napak v napadu, meta od daleč, s katerim smo se pohvalili na prejšnjih tekmah, tokrat ni bilo.

Je bil to pritisk velikega izziva? Ali je bil to pritisk francoske čvrste obrambe? Najbrž prvo z drugim, čeprav so slovenski fanti ob predstavitvi na igrišče skoraj vsi po vrsti pritekli nasmejani, pripravljeni na uživanje, ki so ga napovedovali.

Slovenske nepopustljivosti je bilo dovolj ves čas, Francozi tekme nikakor niso mogli odpeljati v popolnoma mirne vode. Za piko na i temu turnirju bo treba bolje odigrati v soboto v dvoboju za bronasto medaljo. Ni še jasno, kdo bo tekmec. Ali bo tako kot v kvalifikacijah za ta turnir Norveška, kar bi bilo sploh nekaj posebnega, ali pa bo to soseda Hrvaška. Niti ni pomembno, ker se v tekmi za bron najbrž ni treba motivirati z obrazom tekmeca, dovolj je že pogled proti zmagovalnemu odru.

Prvi polfinalni dan v Bercyju smo vse varnostne prijeme končno občutili tudi tisti, ki Francije nismo spremljali od blizu, že kakšnim 100 metrov od dvorane prvič odpirali torbe, pred vhodom drugič in v dvorani tretjič. Zaprte ceste okrog dvorane, v dvorani pa očitno manj zbranosti, saj se je predrznežu takoj po himni popolnoma mirno uspelo prikrasti na igrišče. Fant v belem je očitno iskal virtualno pozornost, ker je veselo mahal proti tribunam in se veselil podviga. Ni mu bilo mar za nasvet francoskega vratarja Vincent Gerarda, ki je kasneje na igrišču ustavljal slovenske strele, šele jezni redar je bil tisti, ki mu je pokazal vrata. Pred očmi polnih tribun sprva nežno, po hodniku pa se je že začelo bolj odločno prerivanje.

Dan premora bodo v primerjavi s tekmecem za bron imeli slovenski rokometaši. Do želenega cilja se bodo morali tudi oni precej prerivati, držimo pesti vse do konca sobotnega večera.