Sreča pri metu kovanca je leta 1968 popeljala Italijane v finale evropskega prvenstva. Foto: EPA
Sreča pri metu kovanca je leta 1968 popeljala Italijane v finale evropskega prvenstva. Foto: EPA

Manchester City je osvojil 15 točk, a bil drugi. Morda bi osvojil prvo mesto, če bi trenerski štab vedel, da bi bila zmaga z dvema goloma razlike v Münchnu dovolj. Trener Pellegrini in njegovi pomočniki so mislili, da so potrebovali zmago s tremi goli razlike, zato so pri izidu 3:2 ščitili vodstvo, namesto da bi tvegali. Galatasaray si je proti Juventusu pomagal s traktorji. Tekma je bila zaradi obilnega sneženja prekinjena in prestavljena na naslednji dan, vmes pa so domačini taktično, med čiščenjem igrišča, razrili tisto polovico, ki jo je napadal Juventus. Italijani niso bili zadovoljni, ko so uvideli, da so tudi drugi namazani s podobnimi žavbami kot oni sami. Galatasaray je napredoval z le sedmimi točkami in razliko v zadetkih -6.

Napredovanje v teoriji tudi s štirimi točkami
Sedem točk je zadostovalo tudi Mariborčanom. Vijoličasti so šele tretja ekipa v Evropski ligi, ki je napredovala s sedmimi točkami. To je uspelo samo še Napoliju in Anderlechtu. In kakšno je najmanjše število točk, ki jih ekipa potrebuje, da napreduje v izločilne boje? Štiri točke. To se zgodi le, če ena ekipa zmaga na vseh svojih tekmah, druge pa vse medsebojne tekme remizirajo. Prva ekipa osvoji 18 točk, vse druge pa štiri. To, da bi ekipa napredovala s štirimi oziroma z dvema točkama, če se ne igra doma in v gosteh, se do zdaj na največjih tekmovanjih še ni zgodilo. Juventus je leta 2003 napredoval, ko je bil najboljši v krogu treh ekip s sedmimi točkami, zelo znan pa je primer z evropskega prvenstva leta 2004, ko sta Švedska in Danska izločili Italijo, potem ko sta igrali neodločeno 2:2 – vse tri ekipe so imele pet točk.

Italijani srečneži pri žrebu
Kaj pa se zgodi, če so ekipe izenačene, ne le po točkah, tudi po številu danih in prejetih golov ter medsebojnem izkupičku? V nekaterih tekmovanjih o napredovanju odloča lestvica Fair Play, v nekaterih koeficient ekipe, a včasih, ko ne gre drugače, je treba žrebati. Na velikih tekmovanjih, torej na svetovnih in evropskih prvenstvih, se je to zgodilo samo enkrat, in sicer leta 1968 na EP-ju, ko se je v polfinalu Italija - Sovjetska zveza v Neaplju sreča nasmehnila azzurrom.

Dvoboj se je po rednem delu in podaljšku končal z izidom 0:0, ker pa še niso poznali 11-metrovk, je zmagovalca določil met kovanca. Met je opravil delegat evropske zveze Španec Puyol v sodniški garderobi. Kovanec je bil nizozemski gulden stranskega sodnika van Ravensa – sovjetski selektor Kačalin namreč ni dovolil, da bi se vrgla pezeta ali dolar, Italijani pa niso dovolili rublja. Pravilno stran je uganil italijanski kapetan Giacinto Fachetti. Italija se je prebila do finala – takrat tudi ni bilo zmagovalca –, dvoboj Italije in Jugoslavije je moral biti ponovljen, Italijani pa so dvoboj za svoj edini naslov evropskega prvaka dobili z 2:0.