Od neverjetne olimpijske zgodbe Petre Majdič bo kmalu minilo deset let. Foto: EPA

Nadaljevanje zgodbe dobro poznamo, saj je postala jedrni del bogate zapuščine slovenskega športa. Petra Majdič je s petimi polomljenimi rebri osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Februarja bo minilo deset let od tega nepozabnega dne, zato smo se v uredništvu podkasta Številke odločili, da njeno zgodbo obudimo v obliki radijskega dokumentarca (vabljeni k poslušanju – kliknite na spodnjo sliko).

Trije trenerji, trije pristopi, tri šole
Petra Majdič se je v posebnem pogovoru sprehodila po nekaterih križiščih kariere, ki so jo zaznamovali. Na tekaški poti so jo vodili trije trenerji – Polde Kovač, Robert Slabanja in Ivan Hudač, prav od vsakega je dobila tisto, kar je v posameznem delu kariere tudi najbolj potrebovala.

V Salt Lake Cityju je v zasledovanju v cilj pritekla deveta, po poznejši diskvalifikaciji Olge Danilove in Larise Lazutine je napredovala na 7. mesto, samo pet sekund od medalje. Foto: Reuters

Salt Lake City 2002 – brez trenerja
Pod taktirko Slabanje je dvakrat skušala osvojiti olimpijsko medaljo. V Salt Lake Cityju 2002 jo je napadala iz ozadja, imela je lepo priložnost na zasledovalni tekmi, kjer pa je najbolj pogrešala prav Slabanjo, ki bi jo znal umiriti, a v Severno Ameriko zaradi omejenih trenerskih kvot ni smel potovati. Štiri leta pozneje je bil zraven, a tokrat so zatajile nekonkurenčne smuči.

Torino 2006 – brez ustreznega materiala
Na 10 kilometrov v klasiki je bili šesta, medalja ji je ušla za osem sekund. Ogromno časa je izgubila predvsem pri spustih, kar je kazalo, da ima slab material. "Bila sem ekstremno razočarana, usedla sem se v cilju, oblile so me solze. Šla sem do predstavnika Fischerja, rekla sem mu, da se zaletavam v zid, zakaj ne morem imeti tako dobrih smuči kot konkurenca? Odkrito mi je povedal: 'Glej, Petra, razumem te, a šport je posel.' Bil je zelo jasen, glasen, strikten. Rekla sem mu, da sta šport emocija in predanost. A me je spet zavrnil, da v Sloveniji prodajo tisoč smuči, na Norveškem pa vsako leto 350.000. Takrat je bila to ena velika klofuta," se spominja Majdičeva.

V Saporu se je veselila prve medalje na velikih tekmovanjih. Foto: AP

Prva zmaga in zamenjava ekipe
Najboljša slovenska tekačica se je vseeno pobrala in se ob koncu sezone v Drammnu veselila prve (slovenske) zmage v svetovnem pokalu. Na tem mestu se je razšla s Slabanjo in sestavila mednarodno ekipo na čelu s Hudačem in izvrstnim serviserjem Gianluco Marcolinijem. Rezultati so prišli hitro – leta 2007 je na svetovnem prvenstvu v Saporu osvojila prvo medaljo na svetovnih prvenstvih, leto pozneje je osvojila prvi mali kristalni globus za šprint, sploh dominantna pa je bila v sezoni 2009, ko je zmagala kar devetkrat.

Vancouver 2010 – cilj dve zlati medalji
A prava zgodba in preizkušnja jo je čakala – olimpijske igre v Vancouvru 2010, kamor je odšla z odlično formo in jasnim ciljem: "V ekipi smo resno računali na dve zlati olimpijski medalji, to je bilo jasno določeno, 30 kilometrov in šprint, oboje v klasiki." Uvodna preizkušnja je bil šprint v klasičnem koraku. Na poznejši razplet je usodno vplivalo vreme, saj je več kot dva tedna deževalo, kar je pomenilo, da se je na progi naredil led v debelini dveh centimetrov.

V kvalifikacijah olimpijskega šprinta je dosegla 19. čas, za najhitrejšo Marit Björgen je zaostala za 9,79 sekunde. Kaj lahko bi ostala brez preboja med 30 najhitrejših, ki so tekle v bojih na izpadanje (31. Estonka Kaija Udras je zaostala za točno 13 sekund). Foto: Reuters

F**k, sneg je bel
"Organizatorji so se bali, da se bo ta plast razbila, zato na progo niso spustili nobenih serviserjev ali trenerjev, na progo smo šli lahko samo tekmovalci in en serviser iz ekipe. Na teh progah je bilo poškodovanih več tekmovalcev, tudi Valentina Ševčenko," se spominja. Zakaj je šla na polno na ogrevanju že v prvem krogu? "Šest tekmovalk gre teoretično hkrati lahko v tisti ovinek. Nisem želela testirati smuči na polno šele na tekmi. Bila sem edina, ki sem zbrala dovolj poguma, kar se mi je maščevalo. Ko sem letela v luknjo, sem s pogledom pogledala, kam letim. Videla sem samo črno, prešinila me je le ena misel, 'f**k, sneg je bel', tam pa je bilo črno. Jasno mi je bilo, da so tam drevesa ali pa skale. Bile so skale. Potem se je začela agonija," se spominja vseh podrobnosti.

Jok je bil mešanica bolečine in razočaranja
Čakal jo je zdravniški pregled, njena 'sreča' je bila v tem, da so jo pregledali z ultrazvokom, ki ne pokaže zlomov, ampak le poškodbe mehkega tkiva. Tako je dobila zeleno luč in lahko tekla v kvalifikacijah. Tam je dosegla 19. čas in v glasnem kriku padla po tleh. "Ta jok je bil mešanica bolečine, ki je bila ekstremna in hudega razočaranja, zavedanja, da bom izgubila še ene olimpijske igre. Nisem jih smela izgubiti, morala sem vsaj poskusiti. To ni bil boj za zmago ali medaljo, jaz sem samo poskušala, da vidim, do kam lahko pridem. To je bila moja življenjska zgodba."

Končno v njenih rokah! Foto: Reuters

Bron, posut z diamanti
Nato so sledili trije poskusi, trije krogi in tretje mesto. Olimpijska medalja, ki jo je čakala in kovala celotno kariero. Po napornem dopinškem testu je v spremstvu zdravstvenega osebja prišla na zmagovalne stopničke in poljubila bron. Odločna, kot je, se je v mislih že preselila v maraton, kjer je kljub hudim poškodbam verjela, da lahko osvoji še eno medaljo. A sledile so nove solze spoznanja.

Dobila je morfij – konec sezone
"Do tekme je bilo še deset dni, verjela sem, da bom prišla k sebi, a potem se je zgodil šok. Prepeljali so me v kliniko, rentgen je najprej pokazal tri zlome, CT je potrdil pet zlomov in pnevmotoraks, zato je bila operacija nujna. Nisem pustila, da bi dobila morfij (seveda je na dopinški listi). Rekli so mi, da ga bom morala vzeti, drugače me ne bodo mogli v doglednem času rešiti. Rekla sem, da hočem tekmovati, doping in morfij sta v strogem sporu z mojimi moralnimi vrednotami. A potem sem ga dobila, sledilo je boleče spoznanje, da je sezone konec. Takrat smo res veliko jokali, res sem osvojila medaljo, naredili smo noro zgodbo, po drugi strani pa je bilo tako globoko razočaranje," je opisala grenko-sladke trenutke spoznanja.

Poslovila se je marca 2011, s 24 zmagami in 49 stopničkami v svetovnem pokalu. Foto: Reuters
V medijih

Novinar TV Slovenija Marjan Fortin je o Petri Majdič posnel dokumentarec in napisal knjigo.

Poslovila se je, ko je to sama hotela
To je bil tudi glavni razlog, da se vrne za eno sezono in se poslovi, ko to sama želi. V podaljšku je osvojila še bron na svetovnem prvenstvu v Oslu 2011 , v zadnji sezoni je dvignila še tretji sprinterski globus.

Še enkrat vljudno vabljeni k poslušanju celotne epizode, v kateri je Petra spregovorila tudi o drugih mejnikih, številnih vidikih njene zgodbe, vključno s sanjsko sezono 2009 in razočaranjem v Libercu. Pri izvedbi avdiozgodbe sta pomagala tonski mojster Radia Slovenija Vjekoslav Mikez in bralec Igor Velše.

Še nekaj fotoutrinkov lahko preverite v spodnji galeriji (kliknite na sliko za ogled v višji ločljivosti).