Tina Bončina je zdravnica, mojstrica logosinteze, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica. Foto: BoBo
Tina Bončina je zdravnica, mojstrica logosinteze, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica. Foto: BoBo

Rdečo nit sedme sezone podkasta Številke predstavljajo ekstremi. Tokrat govorimo o izgorelosti, ki je za marsikoga eden od sinonimov tega stoletja. O tej smo na pogovor povabili psihoterapevtko Tino Bončina. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora ali branju spodnjega povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju
Miha Kovač: Knjiga je čudovit trening za empatijo

V prejšnji epizodi smo govorili o pomenu branja. Za osvežitev znanja in sledenje zadnjim strokovnim spoznanjem morate najbrž veliko brati, koliko časa za branje pa ostane za dušo?
Na strokovnem področju berem stalno. Na določenih omrežjih sledim revijam, časopisom in znanstvenim ustanovam, ki so relevantne in zanimive. Ta literatura je del mojega vsakdana in jih konzumiram kot dnevne novice. Za dušo pa je malce drugače, med delom ne morem brati, moram biti sproščena, kar pomeni, da tako literaturo berem samo med počitnicami. Stranski učinek moje terapevtske osebnosti je ta, da ob odsotnosti sproščenosti začnem analizirati like v knjigah, kar me tako moti, da me več ne veselijo, saj se ne morem potopiti v zgodbo. Leposlovje zato berem le med počitnicami.

Ste potem pri leposlovju stroga bralka in s strokovnega vidika preveč analizirate like in avtorjem "očitate", da niso dobro predstavili osebnostnih težav, s katerimi se srečujete med siceršnjim delom?
Sem. Če se mi lik ne zdi dovolj razvit, da bi se potopila vanj, knjigo kar odložim. Nehala sem biti tako natančna, da bi vse, kar primem v roke, tudi prebrala do konca. Življenje je prekratko, da bi čas namenjala takim vsebinam. Knjige, ki me pritegnejo, preberem do konca. Motijo me slabi liki in prevodi ter površen jezik. Slovnično sem kar obremenjena (smeh).

Maraton še lahko odtečeš na silo, ultramaraton pa se dogaja predvsem v glavi

Še teden prej smo govorili o teku. Tako za branje kot tek velja, da lahko delujeta zelo meditativno in (samo)terapevtsko.
Oboje je izredno dobro, če je uporabljeno na zdrav način. Veliko ljudi se potaplja v knjige in bere, ker je to razvedrilo, zabava in umetnost. Veliko ljudi pa se tudi umakne v drugi svet. Na neki način rešujejo osamljenost, a tega ne rešijo, ker to ni pravi socialni stik, ki nima bližine in intime, ki ga vzpostavimo z drugim bitjem. Zato ločujem med tistimi, ki v knjige bežijo, in tistimi, ki se s knjigami bogatijo. Podobno velja tudi za tek. Veliko mojih klientov, sploh tisti, ki imajo težavo z izgorelostjo, so (bili) navdušeni tekači. Sama sem letos začela teči, tega sem se lotila, ker sem zaradi pandemije ostala brez telovadnice za rekreacijo. Tek je lahko zelo meditativen, nogo premikaš pred nogo, pred nogo, pred nogo ... To ponavljanje naredi nekaj za našo dušo. Po drugi strani pa ljudje lahko to uporabljajo kot pivo, cigareto ali drugo psihoaktivno snov. Se pravi, da želijo po koncu obremenitev 'izteči dan', kar je enako kot potlačitev.

Teči ste začeli zaradi posledic pandemije. Te se kažejo tudi drugje, poroča se o večjih stiskah in družinskem nasilju. Lahko o tem poročate iz svojega vloge psihoterapevtke?
Mislim, da je odgovor pritrdilen. Imam ožji krog ljudi, s katerimi sem v rednem stiku, in iz tega položaja lahko povem, da se je poznalo, ker so bili zaprti oddelki za mentalno zdravje. Ni bilo mogoče varno obravnavi hospitalizacij, pozna se, da ni bilo mogoče delati 'ena na ena'. Ljudi skrbi za svoje najbližje in prihodnost. Nemoč vplivanja na situacijo predstavlja ogromno breme, ki ga nosijo. Hkrati smo bili zaprti v svoje domove, kar ni bilo dobro, napetosti so se razplamtele. Nekatere družine so se sicer povezale, v veliko družinah pa je vse prišlo na plano, kar se prej zaradi hitrega tempa življenja sploh ni več opazilo. Sama imam veliko dela, kliente pogosto pošiljam k drugim kolegom, ker ne morem vseh sprejeti.

Raziskava o posledicah šolanja na daljavo: starši utrujeni in zaskrbljeni, otroci brez motivacije

Ta teden se je odprla osnovna šola za vse učence. Veliko staršev je v obdobju štirih mesecev govorilo o naporu hkratnega usklajevanja dela, šole in vrtca od doma. Lahko to vpliva na izgorelost?
Absolutno. V tem času se je pokazalo več stvari. Dobili smo odgovor, kako samostojni so naši otroci, kakšen učni sistem in računalniško opremljenost imamo. Vsi smo bili izčrpani: otroci, starši in učitelji. Drugo spoznanje pa je, da ni mogoče strukturirati časa, kakor smo ga lahko prej ob menjavi lokacij. Prej je družina zjutraj vstala, se umila, pojedla in odšla od doma. Šele od dveh naprej so člani družine počasi kapljali domov in začeli svoje druge dejavnosti. Zdaj pa je vse prepleteno, ni se treba niti toliko obleči in zapustiti stanovanja, vmes damo prati obleke, lahko kuhamo, pospravimo hišo, se učimo, hodimo na sprehode, javljamo se na sestanke, delamo šolske plakate, službene projekte ... Vse je prepleteno, ves čas smo vklopljeni v vse vloge. To je blazno naporno za čisto vse vpletene. To prispeva k izgorelosti, še posebej, če smo nagnjeni k temu, da je treba vse narediti super.

Kako strokovnjaki sploh razumete pojem izgorelosti?
Strokovnjaki prihajamo iz različnih strok, zato obstajajo različne definicije. Najbolj splošna in uveljavljena je ta, da do izgorelosti pride, ko nam zmanjka energije za kakovostno življenje. Začnemo se toliko izčrpavati, da pozabimo nase in na svoje potrebe, osredotočimo se le na tisto, kar mislimo, da je nujno in mora biti narejeno. Na koncu pa niti tega ne moremo več narediti. Namenoma omenjam energijo, veliko strokovnjakov pozablja na to, da poleg uma in telesa obstaja tudi duša, življenjska energija. Če te ne hranimo in negujemo, potem je zdravje odsotno. Na človeka gledam celostno, zato mi to vprašanje vedno predstavlja največji izziv.

Pred nekaj meseci je o Izgorelosti tudi napisala knjigo. Foto: BoBo
Pred nekaj meseci je o Izgorelosti tudi napisala knjigo. Foto: BoBo

Obstajata dva zorna kota: eden pravi, da je to bolezen 21. stoletja, drugi pa, da to ni nič novega in da je bilo vedno prisotno, le da imamo zdaj bolj moderne izraze. Kje je resnica?
Tako kot vedno − v sredini, stvari niso nikoli enoznačne. Čas se spreminja, s tem se spreminjajo pogledi in potrebe. Izgorelost je gotovo nekaj, kar se je bolj razplamtelo v zadnjih desetletjih. Pod tem imenom jo sicer poznamo od 70. let, s tem tempom življenja pa se je zdaj močneje razmahnila. Je moderna bolezen? Mogoče to lahko rečemo. To je obstajalo že prej, le drugače je bilo to stanje obravnavano. Prej ni bila vrednota, da si iztrošen od dela. Normalno je bilo, da si nekaj ur v službi, nekaj ur pa imaš prostega časa. V tem času lahko delaš, kar želiš, počivaš in napolniš rezervoar življenjske energije. To se je spremenilo, kar je pripeljalo k večji razširjenosti izgorelosti. Obstreljeni smo z vsemi možnostmi, kaj lahko počnemo, s tem je povezan tudi stres. Moderno opredeljevanje minimalizira težavo. Stres stalno obstaja, a zdaj se nam je zajedel v vse ravni življenja. Prej je bil povezan samo s službo ali neugodno življenjsko situacijo. Danes pa stres doživimo že, ko vidimo nekoga, kako uživa, jaz pa moram delati. Vidim nekoga na potovanju, jaz pa sem doma ... Vse možnosti nas ne polnijo, ampak izčrpavajo. Kronični stres pripelje do tega, da se izčrpamo in ne čutimo več veselja do življenja.

Za izgorelost sta potrebni tako osebnost kot zunanji dejavniki.
Za izgorelost sta potrebni tako osebnost kot zunanji dejavniki.

Boste potem z 'v sredini' odgovorili tudi na vprašanje, kje je glavno gibalo izgorelosti: v notranjosti (moje želje) ali zunanjosti (zahteve okolice, šefov)?
Točno tako (smeh). Samo ena stvar ne more biti odločilna. Šef je lahko zahteven, daje veliko nalog, nas ne pohvali in ne nagrajuje, a če pridem ob štirih iz službe, dela ne nosim domov in vse službene pritiske lahko preložim do naslednjega dneva, potem najbrž ne bom izgorela. Drugače pa je, če se vznemirim in imam izrazit občutek odgovornosti, saj bom delo opravljala tudi doma, ponoči 'mozgala', kaj bi lahko še naredila. Izpolnjena morata biti oba pogoja. V podjetjih niso vsi delavci izgoreli, ampak določen odstotek. To so tisti, ki imajo obremenjujočega šefa, sami pa prevzamejo vse (dodatno) delo. Ležerni delavci ne izgorijo.

Ležerni delavci imajo najbrž manjši strah, da bodo ob morebitnem "ne-ju" šefu za dodatne naloge izgubili službo?
Strah pred izgubo službo, predsodek pred menjavo službe in pomanjkanje spretnosti reči "ne, dovolj, ne morem več, tako ne boste delali z menoj" so značilni za našo generacijo srednjih let. Mlajše generacije s tem niso tako obremenjene. Lažje zamenjajo službo, želijo imeti smisel v tem, kar delajo, bolje postavijo meje, bolj so jim jasne vrednote. Mlajši morda izgorevajo iz drugih vzrokov. Srednja generacija pa bolj izgoreva zaradi 'slovenske pridnosti' in vljudnosti.

Verjame, da ima vsak človek moč spremeniti svoje vzorce ter poiskati zdravje in zadovoljstvo. Foto: Festival Naprej/Forward
Verjame, da ima vsak človek moč spremeniti svoje vzorce ter poiskati zdravje in zadovoljstvo. Foto: Festival Naprej/Forward

Pravite: izgorevajo, to pomeni, da gre za daljši proces. Ne zgodi se z danes na jutri, kar pomeni, da nas telo opozarja z manjšimi alarmi, da se nekaj dogaja. Najpogosteje gre za bolečino in utrujenost. Kakšni so še ti alarmi?
Pozorno ste ujeli, da izgorevanje ni dovršni glagol, gre za proces. Nabira se vedno več dela, ljudje delajo tudi v prostem času za službo, opuščajo konjičke, konec tedna ne zadošča več za počitek, postajajo malo cinični. Ko se želijo razbremeniti in spiti kozarček ali dva, se to hitro obrne v pet ali šest. Včasih se pozna v večji telesni dejavnosti, včasih se odraža v razdražljivosti ali motnjah prebave. To je prvi del, ki mu rečemo izčrpavanje. Telo nas opozarja – 'potrebujem počitek, zbujam se utrujen, glava ne deluje dobro, manj se ženi!'. Nekateri bodo rekli, da je to subtilno, meni pa se to zdi jasen namig. Če se zbujaš utrujen, potem nekaj ni v redu. Če tega ne jemljete resno, telo začne še bolj nagajati. Utrujenost je že tako velika, da se pojavljajo motnje – preveč je kortizola, kar pomeni, da spomin ne deluje, prav tako odločevanje in načrtovanje. Vse postane pomembno, iz muhe delamo slona, postanemo razdražljivi, slabe volje, telo je stalno napeto, pojavijo se bolečine v križu in vratu, zaradi spremenjene drže trpi celotno telo, pogosteje zbolimo ... Tak človek ne gre več med prijatelje.

Na delu so najbolj zavzeti zaposleni za določen čas

Kar me spomni na še en kazalnik. Nekaj gostov v Številkah je že govorilo o lastni izgorelosti, prav vsi so poročali, da niso bili pozorni na znake in so jih najprej opozorili družinski člani oziroma prijatelji. Je torej to pravilo, da te znake opazijo drugi?
Tako je. To opazijo tudi sodelavci v službi, grozno pa je, če tega ne opazi šef. Ljudje te simptome opazijo in rečejo 'zgaral se boš, ves čas delaš, nič te ne vidimo'. Preobremenjenim ljudem take izjave dajo signal, da so čudni in jih v družbi ne razumejo. Takrat bi jim zelo pomagal iskren pogovor, prijatelj bi moral reči 'gledam te, tole ni v redu, razloži mi, kaj se dogaja' ... Ljudje, ki so zgarani, začnejo slabo delati. Njihova primarna vrednota s tem začne šepati, nato pa se začne prava 'ožja' izgorelost. Dela se v sunkih, človek dobi zagon, a nikakor ne gre in 'razpade'. Šele po vsem tem pride stanje, ko se človek uleže in ne more več nič. Takrat je izgorel, brez ognja.

Socialna mreža je lahko ena od zaščitnih varovalk, sami pa največkrat poudarjate tisto, ki je zelo preprosta – počitek.
Zelo rada imam izraz sladko brezdelje (smeh). Urednica moje knjige Sanda Šukarov me je naučila slovenskega pregovora 'lenoba vseh grdob grdoba'. Šele pri delu z izgorelimi ljudmi sem spoznala, da večina njih počitek razume kot lenarjenje. Meni ta beseda ni negativna, ampak pomislim, da se je nekdo dobro imel. V resnici vsem to predstavlja strašanski greh. Začela sem postavljati ostreje med tema besedama. Počitek je del dela! Počitek in aktivnost skupaj predstavljata delo, odmor je sestavni del celotnega procesa. Ne moremo biti ves čas aktivirani. To primerjam z brodenjem po kalni vodi. Šele, ko se ustavimo, se umirijo vsi delci, šele takrat vidimo jasno sliko in lahko hitreje napredujemo. Če greš na Triglav, je logično, da boš naslednji dan počival. Če pa v službi izpelješ neki projekt, pa naslednji dan takoj začneš novega. Ne! Je treba vse pospraviti, arhivirati, si planirati mirnejši teden, se srečati s sodelavci, preveriti službeno glasilo ... Imamo torej dobo dela in dobo regeneracije, ki pa ni lenoba!

Igra asociacij ... in Tina Bončina! Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij ... in Tina Bončina! Foto: MMC RTV SLO

Ampak za tak 'počitek v službi' oziroma prehod k naslednjim projektom delavec potrebuje podporo in razumevanje nadrejenih. Nemalokrat pa vidimo organizacije, v katerih 'pridni' del opravlja več in zahtevnejša dela, ker so uspešni, jim šefi nalagajo vedno nove obremenitve, 'manj pridni' del pa dobi manj zahtevno delo, opravi ga bistveno počasneje, na koncu pa so vsi plačani približno enako.
Vlečno kobilo se vedno najbolj obteži, to drži. Vodje imajo radi ljudi, ki delajo dobro, hitro in učinkovito, saj se na njih lahko zanesejo. Po neki inerciji delo vedno dodelijo tistim, ki to najbolje oddelajo, drugi pa se lahko malo skrijejo. Vodja je tisti, ki skrbi, da je delo pravično razdeljeno in da ne iztroši svojega 'glavnega', na katerega se lahko vedno zanese. Dober vodja potegne skupino skupaj in jo tako kombinira, da je vsak malo aktiviran. Še vedno smo družba tranzicije. Način, da so vsi enako plačani za delo, ki so ga različno opravili, ni najboljši, kar se tiče nagrajevanja, spodbude in motivacije. Obstajajo različni modeli nagrajevanja: finančno, status znotraj skupine, pohvale, povezanost, dodatni dan dopusta ... Govorim o znakih spoštovanja, da je nekdo pomembno prispeval k podjetju. Dobra je iztočnica, da se pogleda, kaj naredi dobrega delavca in kaj ga ščiti, da ne izgori. Prav gotovo to, da se počuti cenjenega, vidnega in upoštevanega. Da se ne žene preko svojih sposobnosti in postane vse samoumevno, od tega se izgori. Če pa je delavec cenjen, šef pa hvaležen, je to balzam za dušo. Človek je zadovoljen, počuti se del skupine, iz tega izvira tudi zvestoba podjetju in pripadnost. Vse to neti strast!

Jaka Tomc: Mislil sem, da sem John Connor iz filma Terminator

Cenjen, viden in upoštevan, pravite. Če nadrejeni to znajo pokazati, kaže na njihovo notranjo sposobnost empatije. A taki bi morali biti tudi, če bi bili zgolj preračunljivi in gledali samo skozi prizmo številk in stroškov. Izgoreli delavec pomeni dolgotrajen bolniški stalež in potrebo po nadomestnem delavcu, kar ni poceni. Že zgolj zaradi tega se splača gojiti tak pozitivni odnos.
Žal je to gonilo, da bi zmanjšali strošek staleža glavni dejavnik pri tem, da so se delodajalci začeli ukvarjati s tem, v kakšnem stanju so njihovi delavci. Primarni cilj razvoja tehnologije je bila optimizacija dela, da bolje komuniciramo, hitreje opravimo delo in privarčujemo čas. Stranski učinek pa je napačen zaključek, da s privarčevanim časom lahko še več delamo. To pa je kavelj 22, ker to ni res! Imamo končno mnogo tega, kar lahko naredimo v enem dnevu. Če nekaj naredim v dveh urah, še ne pomeni, da nisem uporabila enako energije, če bi delo opravila v treh urah. Meni samo na videz ostane prosta ura. A to ni prosta ura, to je ura, v kateri lahko naredim kaj lažjega, gotovo pa ne enako težkega. Delodajalci pri tem pljuvajo v lastno skledo, procese optimizirajo, a obremenijo ljudi, ki davek plačajo v obliki bolezni in dolgih bolniških dopustov. Včasih so tako dolgi, da škodijo delovnemu procesu.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode (kliknite na spodnjo sliko), v kateri Tina Bončina razkrije, v katerem delu dneva najbolje deluje, kako psihiatri obravnavajo izgorelost, pomenu močne socialne mreže pri preprečevanju izgorelosti, kako poteka okrevanje, kako se z izgorevanjem spopadajo mladi, pomenu zadovoljstva s službo, kdaj je bila sama najbližje izgorelosti, kaj njej pomenijo ekstremi ...