Miha Kovač je pozitivne razloge branja zbral v knjigi Berem, da se poberem. Foto: Mladinska knjiga/Saša Kovačič
Miha Kovač je pozitivne razloge branja zbral v knjigi Berem, da se poberem. Foto: Mladinska knjiga/Saša Kovačič

Na podkastu Številke tokrat pred kulturnim praznikom gostimo Miho Kovača, ki se s knjigo profesionalno ukvarja v številnih vlogah (profesor, pisatelj, raziskovalec in bralec). Pred meseci je napisal knjigo Berem, da se poberem, v kateri je utemeljil deset razlogov za branje v digitalnih časih. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Če začneva tam, kjer smo končali prejšnji teden − teku. Tudi sami veliko tečete. Tek in knjige imajo lahko povezavo in skoraj meditativnem odnosu.
Branje knjig lahko predstavlja zelo veliko različnih stvari. V času, ko smo obdani z zasloni (to še bolj velja v času pandemije), so knjige superutež temu, da bi bili preveč na zaslonih. Ti so zelo hektični, na njih se veliko dogaja, ob njih se težko umirimo in osredotočimo na eno stvar. Pri knjigi je treba umiriti celotno telo, duha in se osredotočiti na zgodbo ter biti dolgo v tem stanju. Med tekom in branjem torej gotovo obstaja podobnost.

S knjigami se profesionalno ukvarja več kot 30 let. Foto: BoBo
S knjigami se profesionalno ukvarja več kot 30 let. Foto: BoBo

V življenju ste se s knjigo srečali v različnih vlogah (bralec, pisec, urednik, profesor, raziskovalec ...). V kateri vlogi ste najraje?
To je težko vprašanje. Če sem popolnoma odkrit, v zadnjih devetih mesecih najbolj pogrešam potikanje po knjigarnah, brskanje po novih knjigah, iskanje zanimivih knjižnih naslovov, to grozno rad počnem. V času pred korono, ko smo še hodili po svetu, sem to počel tudi v tujih mestih, najprej sem šel v knjigarno in na ta način spoznal dušo kraja, v katerem sem bil. To brskanje mi izrazito manjka. Če pa to odmislim, sem najraje v vlogi bralca. Pisati knjige je težko, včasih je videti, da je to napisano na lahek način. A vsak, ki ta posel jemlje resno, dobro ve, da je to naporno opravilo, pri katerem trpi okolica. Ko pišem, sem zelo popadljiv in zoprn, takrat se me doma izogibajo in komaj čakajo, da bo konec.

Pogrešate potikanje po knjigarnah. Po drugi strani pa je to dejavnost, za katero si je treba v tem hitrem svetu preprosto vzeti čas, da se prepustiš prostoru in množici potencialno zanimivih knjig.
V Ljubljani sem v Konzorciju kar pogost pacient, tam sem vsaj dvakrat na mesec. Pri meni ima to brskanje po knjigah še en vidik. V tem poslu sem že več kot 30 let, kar pomeni, da poznam ogromno ljudi, za vsako knjigo vidim kakšno avtorsko zgodbo, vidim založnika, knjige me zanimajo tudi s tega stališča, ker poznam njihovo ozadje. Tudi v mednarodnih krogih se svaljkam 30 let. Ko sem v tujih knjigarnah, za četrtino knjig prepoznam založniški obraz. Zame to predstavlja tudi klicanje v spomin znancev in prijateljev, ki se ukvarjajo s knjigami.

Miha Kovač: Berem, da se poberem

V knjigi Ime česa je konec knjige pišete, da so smrt tiskani knjigi napovedali praktično že ob njenem rojstvu, a knjiga je po pol tisočletja še vedno med nami. Izkazala se je za zelo trdoživo.
Eden od mojih hobijev je zbiranje napovedi o koncu knjige. Ta prva napoved iz leta 1518 je res presenetljiva, hkrati pa tudi veliko pove: neki angleški tiskar je napisal pismo nekomu, ki ga je prosil, ali bi mu natisnil knjigo. Tiskar odgovarja: 'Seveda vam bom natisnil knjigo pod takšnimi in takšnimi finančnimi pogoji. A vedite, če želite postati slavni in večni, potem ste v napačnem poslu. Ljudje veliko raje kockajo, pijejo, pojejo in plešejo, kot bi brali knjige.' Že takrat je torej veljala poanta, da je branje knjig nekaj, kar zahteva napor, ljudje pa se temu izogibajo. Branje je napor, prihod novega medija pa obljublja manj napora (takrat sta bila glasba in alkohol, konec 19. stoletja pa fotografija, fonograf in nato vsi vizualni mediji). Vedno je bil argument, da smo odkrili medij, pri katerem je absorbiranje informacij manj naporno kot pri branju. Ta zgodba se ves čas ponavlja. Eno od mojih sporočil pravi, da je branje naporno! Ko postaneš vešč bralec in dobiš kondicijo, v tem začneš uživati. Ne moreš pa uživati brez vloženega začetnega napora. To pa je težava tako v šolah za otroke, zato poslušamo zgodbe, da otroci ne smejo preveč brati, ker je naporno. Hkrati govorimo, da brez branja ne bodo znali misliti. Ves čas smo ujeti v tem paradoksu. Eden od problemov pri nas je, da skozi šolski sistem in vrednote v družbi tega ne znamo komunicirati. Včasih se je treba vzeti skupaj in vložiti nekaj napora, da osvojimo neko sposobnost.

Na bralno kulturo precej vpliva branje v šolah. Foto: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika
Na bralno kulturo precej vpliva branje v šolah. Foto: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

V šolskem sistemu to spodbudo vsekakor predstavlja bralna značka. Pri tem je opaziti več svobode: včasih smo v šoli brali s kratkega seznama, danes je ta daljši, hkrati pa imajo nemalokrat možnost, da izberejo knjigo popolnoma po svoji želji.
Ena od zablod je, da beremo, da nam zgodba ostane v spominu. To sicer je eden od razlogov, a branje je smiselno z več razlogov, predvsem zaradi branja samega. Skozi branje treniram svojo sposobnost osredotočanja. Skozi branje širimo in bogatimo besedni zaklad, srečujemo se z bistveno bolj zapletenimi stavčnimi konstrukcijami, kot stojijo v vsakdanjem govoru. Vse to je trening za mišljenje. Branje je nekaj, kar nam utrjuje besedni zaklad, nas usmerja k razumevanju bolj kompleksnih stavčnih zvez, s tem pa bolj kompleksnih kontekstov in konceptov. Brez tega enostavno ne moremo misliti! Pri nas se pogosto dogaja, da namesto celotne knjige v roke vzamemo kratko obnovo na dveh straneh, kar naj bi bilo dovolj, da v šoli dobimo štirico ali petico. Mogoče je to dovolj za oceno. A tisti, ki gre na tak poenostavljeni način skozi bralni trening, s tem ni dobil praktično nič. Njegova sposobnost razmišljanja je s tem slabše razvita. Eno ključnih sporočil branja je, da s tem vadimo in treniramo za to, da sploh znamo misliti. Četrta pomembna stvar pa je empatija – skozi branje se učimo vživljati v druge ljudi, drugačna okolja in situacije. To počnemo na intenzivnejši način kot pri gledanju filmov. Branje je samo po sebi intenzivnejša dejavnost. Ko berem, si moram vso zgodbo vizualizirati v glavi, tako razmerja kot odnose. Ko pa gledam film, mi vse to servirajo igralci in režiser. Zato je knjiga učinkovitejši trening za empatijo.

Sezona 6

Lani je bila rdeča nit Številk vprašanje, kaj nas dela ljudi. Gostje so razmišljali v različne smeri, njihov skupni imenovalec pa je bila prav empatija.
Ena od stvari, ki se mi zdijo fenomenalne, je opazovati ljudi na nekem področju, denimo, menedžerje, ki so sposobni strateško voditi podjetja in velike korporacije. Ko analiziraš njihovo izobrazbo, jih ima med njimi kar nekaj humanistično ali družboslovno izobrazbo ali pa so intenzivni bralci, kot je Bill Gates. V prvem letniku je prenehal študirati, ker je ustvaril Microsoft, a je vse življenje intenzivno bral knjige. Zdaj, ko je star in bogat, piše bloge in organizira predavanja in večerje z avtorji, ki se mu zdijo zanimivi. Če je kdo na tem svetu, ki mu zavidam, je to Bill Gates. To bi tudi sam počel, če bi bil tako bogat. Branje je lahko super trening za empatijo in tudi za strateško mišljenje. To so pomembne stvari, ko vodimo takšne ali drugačne organizacije.

Je ta nagnjenost k branju v menedžerjih samih ali pa so vsi ti potrebovali neko zunanjo spodbudo, da so spoznali užitek in prednosti branja?
To običajno pride iz šolskega in družinskega okolja. Vrnil bi se k empatiji, še ena stvar je izrazito pomembna − potreba, da si pripovedujemo zgodbe, kar počneva tudi midva ta hip. Jaz vam pripovedujem zgodbo, zakaj se mi zdi branje pomembno. To je absolutno neka univerzalna potreba, ta zmožnost ubesediti svoje misli v pripoved, je tudi blazno pomembna, ko se gremo npr. vzgojo ali vodenje velikih podjetij. Značilno za zahodno civilizacijo pa je, da smo knjigo prevzeli kot privzet medij za pripovedovanje zgodb. Verjamem, da so zgodbe v vseh nas, knjige pa ne. Knjige pridejo iz družinskega ali šolskega okolja. Družinsko okolje pa je vendarle ključnega pomena. Bralci nastajajo praviloma v bralnih družinah, kar kažejo tudi podatki. Domače knjižnice so izjemno pomemben kazalnik, ali bo človek po koncu izobraževanja še naprej ostal bralec ali ne.

Igra asociacij in ... Miha Kovač. Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij in ... Miha Kovač. Foto: MMC RTV SLO

Če se vrneva k vaši "zabavi" zbiranja izjav o koncu knjige. Glede na to, da so bile vse napovedi napačne, bi lahko sklepali, da bo knjiga o(b)stajala toliko časa, kot bo obstajala civilizacija?
S tem bi se skoraj strinjal. Vprašanje je, kako na široko jemljemo civilizacijo. Te so namreč obstajale brez knjig. Vsakič, ko neka civilizacija pride na višjo stopnjo, razvije svoje knjige. Majevska civilizacija je fascinantna, v Južni Ameriki se je razvijala do prihoda Špancev, in to ločeno od preostalega sveta. Vseeno so na določeni točki razvoja izumili pisavo, na drugi pa kodeks − knjižni format, niso pa izumili tiska. V kodeks so s svojo pisavo zapisovali različne stvari. Španci so bili v svoji kolonialni prevzetnosti dovolj arogantni, da so skoraj vse primerke kodeksov uničili. Obstali so le trije ali štirje primeri, ki so zdaj shranjeni v Madridu. Potreba po knjigi obstaja torej v vseh civilizacijah, ko pridejo do določene točke. Težko si predstavljam civilizacijo, ki je ne bi imela. Mogoče, da bo nekoč nastal format, ki bo priročnejši od trenutnega, a tega si ne upam napovedovati.

Številke in Prešernov dan

Pred dobrim desetletjem se je veliko govorilo o eknjigi, ki naj bi zamajala knjigo, a se to ni zgodilo.
Ob prihodu elektronske knjige se je pojavilo precej napovedi v slogu, da tiskane knjige čez deset let ne bo več. Takrat so mislili, da bo ena od glavnih prednosti eknjige, da nima meja: če beremo neko besedilo na tablici, imamo na njej kup povezav na druge vsebine, lahko ga obogatimo z avdio- in videovsebinami. Tisto dolgočasno besedilo, ki smo ga brali linearno od vrstice do vrstice, naj bi eknjiga poživila. Še več, ljudje bodo lahko pisali svoje zaključke, če jim tisti avtorjevi ne bodo všeč, lahko si bodo izmenjevali svoje vsebine ... En del tega se je sicer res zgodil (fanfiction). Na področju učnih gradiv so pogosta taka interaktivna besedila z avdio- in videovsebino. A tiskana, linearna knjiga je ostala! Da je vse skupaj še bolj paradoksno, je največ eknjig, ki jih ljudje največ uporabljajo, kopij tiskane knjige.

Kaj pa, ko v igro spustiva še splet?
Tu je še druga zelo pomembna stvar, za katero še popolnoma jasno ne vemo, kaj pomeni − v mislih imam zvočne knjige, ki spadajo v kategorijo elektronskih knjig. Ta trg se je blazno spremenil s pojavom pametnega telefona. Pred 20 leti je bilo eknjige mogoče dobiti samo na CD-jevih ali kasetah. To smo vsi počeli, ko smo imeli otroke in jih želeli zabavati v avtu, da so poslušali pravljice. Na tujih trgih si zdaj na telefonu naložiš aplikacijo, plačuješ mesečno naročnino 10 evrov in imaš na razpolago 10.000 zvočnih knjig, med katerimi so vse sodobne izdaje vseh uspešnic, ki jih lahko poslušaš s telefonom ali pa lahko bereš z iste aplikacije. Na Švedskem je trg zvočnih knjig okupiral približno polovico trga leposlovnih knjig. V ta medij so emigrirali bolj preprosti žanri: ljubezenski žanri in kriminalke.

Uspešnica Jezero pred premiero nadaljevanke zaživela še kot zvočna knjiga

Nekaj malega imamo tudi v slovenščini, spomnimo se le Jezera.
Če želiš kupiti Jezero v zvočni obliki, stane 20 evrov. V sistemih, ki delujejo, za ta denar dobiš nekaj tisoč knjig za dva meseca v neomejeni količini za uporabo. To je razlika! Verjamem, da bo to prišlo tudi k nam, vprašanje pa je, v kakšnem obsegu bodo zvočne vsebine okupirale knjižne trge. Poslušanje zvočnih knjig praviloma ni poseglo v čas, ki je namenjen branju knjig. Zvočne knjige se večinoma poslušajo med hojo v službo ali pa med gospodinjskimi deli v stanovanju. Zvočno knjigo lahko poslušaš tudi med drugim delom, brati pa ne moreš. To je eden od razlogov, da so ti formati postali tako popularni. Vprašanje pa je, v kako velikem obsegu se bo ta trg razvil.

Številke o poslušalcih Številk: na poti in s telefoni

To so praktično iste dejavnosti, ki veljajo za poslušanje podkastov. Visoko ceno zvočnih knjig najbrž lahko pojasnimo s tem, da se je ta pri nas šele pojavila. Očitek visokih cen pri nas pa sicer pogosto slišimo tudi za tiskano knjigo. Cene so v primerjavi z drugimi trgi visoke.
S tem se seveda ne strinjam. Slovenske knjige so logično dražje, ker je naš trg majhen. Če bi nas bilo 80, 60 ali 40 milijonov, bi bile knjige bistveno cenejše, ker bi bile naklade višje. Pri dveh milijonih so naklade nižje, zaradi tega so fiksni stroški v večjem obsegu prerazpojeni na posamezni knjižni naslov. Povprečna cena prodane knjige v knjigotržnih mrežah v Sloveniji je nekje med 10 in 15 evri. Nove, mehkovezane knjige stanejo med 10 in 20 evri, če so debelejše, stanejo 30 evrov. To v resnici niso tako gromozansko višje cene, kot so na tujih trgih. V primerjavi z drugimi dobrinami te cene niso tako visoke. Pri Jezeru mi je popolnoma jasno, da obstajajo produkcijski stroški. Cena izdelave ene zvočne kolegov iz tujine je okrog 1500 evrov. Da to dobiš povrnjeno, potrebuješ kar nekaj prodaje in izposoje. S stališča uporabnika pa razumem, da je ta cena previsoka. Pri nas bo ta trg zaživel, ko bomo imeli na razpolago 200–300 knjig in bomo ljudem lahko ponudili naročniški pristop do teh vsebin.

Kovač ocenjuje, da je delež knjig v angleščini v Sloveniji vse večji. Foto: BoBo
Kovač ocenjuje, da je delež knjig v angleščini v Sloveniji vse večji. Foto: BoBo

V svojih delih prihodnost knjige v slovenščini povezujete tudi s temo branja knjig v angleščini.
O tem nimamo točnih podatkov, po moji oceni je trg knjig v angleščini pri nas relativno velik, znaša med 12 in 20 odstotki celotnega knjižnega trga. V Sloveniji smo bili vedno dvojezični. V katero koli smer se odpelješ, po dobri uri padeš v neko drugo jezikovno okolje. Če imaš vsaj malo ambicije, da pogledaš čez planke, moraš nujno znati še kak tuji jezik. Angleščina je daleč najbolj priročna, ker je univerzalni jezik, hkrati nas ne Angleži ne Američani niso hoteli okupirati, zato do tega jezika nikoli nismo imeli zadržkov. Ponudba vsebin v tem jeziku pa je neizmerno velika. Če želimo biti na tekočem, kaj se dogaja po svetu, je branje v angleščini nujno. Dvojezičnost je blazna kognitivna prednost, tu smo veliko na boljšem, kot so Angleži ali Američani. Ko obvladaš tuji jezik, da lahko v njem bereš, si odpreš okno v nov svet in način razmišljanja ter čustvovanja. Dobiš možnost, da v matičnem svetu (jeziku) vidiš bistveno več, kot če bi bil le enojezičen.

V svojih knjigah sicer niste eksplicitno zapisali, da bi slovenščina lahko čez 100 ali 200 let izumrla (ali pa bi bila vsaj potisnjena na marginalni rob), vsekakor pa je to mogoče razbrati med vrsticami.
Jeziki pridejo in gredo. Od govorcev je odvisno, kakšen odnos vzpostavijo do svojega jezika in na kakšen način ga razumejo. Imel sem zelo dobrega prijatelja iz Južne Afrike, žal je že pokojni. Bil je zagret privrženec burščine (stara verzija nizozemščine). Njegova velika žalost je bila, da so njegovi rojaki doma v kuhinji govorili burščino, ko pa so prišli v zahtevnejše, poslovno ali akademsko okolje, so vsi preklopili v angleščino, ker je jezik poslovne in znanstvene komunikacije. Če v Sloveniji ne bomo čutili potrebe, da slovenščino kot jezik razvijamo v akademskem okolju kot jezik znanosti, v kateri se je mogoče pogovarjati tudi o najbolj zapletenih vprašanjih kvantne fizike ali pa leposlovja, potem bo slovenščina postala jezik, ki bo omejen na domačo vsakdanjo rabo in ne bo jezik visoke kulture in znanosti. Tak scenarij vidim kot popolnoma verjeten, ni mi pa to seveda všeč! Pri teh stvareh sem mogoče malo konservativen. Verjamem, da je slovenščina čudovit jezik, ki je zelo primeren za znanost, filozofijo in umetnost.

Katere knjige so bile lani najbolj priljubljene v drugi največji verigi slovenskih knjigarn?

Zakaj pri nas ni jasnih lestvic in številk prodaje knjig? Mar ni tehnologija že tako napredovala, da bi to omogočala?
V bistvu ne! To ni ne slovenski problem, ampak globalni. Pri nas je morda vse bolj izrazito, ker se knjige prodajajo po različnih prodajnih poteh, knjigarne so le ena pot, knjige potem prodajajo založbe prek svojih spletnih strani, na prodaj so na bencinskih črpalkah, megarketih, trgovinah za male živali, ... Knjige se prodajajo na milijon prodajnih mestih, generirati skupno bazo podatkov iz vseh različnih prodajnih poti pa je praktično nemogoče. Ta problem obstaja pri nas in na najbolj razvitih trgih (kot so britanski, francoski, ameriški in nemški), kjer imajo za prodajo knjig v knjigarnah zelo točne številke, odpovedo pa že pri prodaji prek spleta. Amazon noče objavljati svojih prodajnih številk, tega nočejo niti največje založbe tiskanih knjig. Podobno javno ne želi objavljati skoraj noben slovenski založniki. Gre za neke vrste avtizem založniške panoge. Imamo samo ocene, ki pa so relativno natančne, napaka po moji oceni obstaja od 15 do 20 odstotkov.

V dolgoročnem statističnem trendu število različnih izdaj na leto ves čas raste, njihova naklada pa pada. Najbrž je glavni vzrok, da je danes knjigo finančno mogoče pokriti s precej manj prodanimi izvodi, kot je to veljalo pred desetletji?
Glavni razlog za eksplozijo novih knjižnih naslovov je v tem, da je danes mogoče knjigo narediti bistveno ceneje. Pred tremi leti smo na knjižnem sejmu gostili irsko-britanskega pisatelja Roddyja Doyla, dobitnika bookerjeve nagrade in prodajno zelo uspešnega avtorja. Leta 1985 je svojo prvo knjigo izdal v samozaložbi. Vprašal sem ga, koliko je to stalo, odgovoril je: 'Toliko, kot stane avto nižjega cenovnega razreda. Moral sem v banko po kredit.' Se pravi, to bi bilo danes okrog 10.000 evrov, danes pa lahko naredimo knjigo z vsemi modernimi orodji že za ceno malo boljšega kolesa. Padanje produkcijske cene knjige je omogočila občuten val samozaložništva, velikim založbam pa je omogočilo izdajo bistveno več knjig, kot je bilo prej. Dolgo je bila filozofija založnikov 'OK, če mi padajo prodaja in naklade, bom skušal izdati čim več knjig in bom s številnimi naslovi skušal pokriti nekaj izpada dohodka'. To je bilo na dolgi rok kratkovidno. Če pri knjigah ne pokrijemo stroškov, nam nič ne pomaga, če jih izdamo 10.000 na leto. Na koncu bo izguba samo še večja. Hkrati je postalo jasno, da je postala ključna kompetenca, da znamo knjigo prodati in promovirati. Tu se je začela velika konkurenčna prednost in razlika med uspešnimi in neuspešnimi založbami. Uspešni so tisti, ki obvladajo promocijo. Z družbenimi omrežji imamo na razpolago ogromno orodij, ki jih lahko uporabimo za promocijo. Danes je ključno vprašanje, kako knjigo prodati in promovirati, pred 30-40 leti pa je bilo prvo vprašanje, kje dobiti denar za izdajo knjige.

Slovenija je ena redkih držav, v katerih se na letne lestvice najbolj prodajanih knjig lahko prebije tudi poezija. Foto: BoBo
Slovenija je ena redkih držav, v katerih se na letne lestvice najbolj prodajanih knjig lahko prebije tudi poezija. Foto: BoBo

Kakšen odstotek izdanih knjig mora biti v zelenem, da založba celotno leto konča v pozitivnih številkah?
To je zelo odvisno od strukture knjižnega programa, to zelo niha od založbe do založbe. Živimo v času, v katerem so zelo pomembne uspešnice. Pri določenem segmentu knjižnega programa lahko založba že s štirimi ali petimi uspešnicami pokrije 50 ali 60 knjig, ki niso prišle na zeleno vejo. Vidi se velika razlika med slovenskimi in večjimi trgi. Knjižno uspešnico v Nemčiji prodajo v 200–500 tisoč izvodih, pri nas pa je že uspeh, če pridemo čez 5000 izvodov. Prodati knjigo v 5000 ali 500.000 izvodih, pomeni imeti 100-krat večji prihodek. S tem je blazno več rezerve, da pokriješ tiste knjige, ki so končale v rdečih številkah. To je ključen problem našega trga.

Koliko knjig danes proda uspešnica in koliko jih je v preteklosti?
Vse, kar je več kot 1000 prodanih izvodov, je uspešno. Ko si enkrat čez 5000, gre za veliko uspešnico, nad 10.000 pa je megauspešnica. To številko lahko dosežejo samo redke knjige in avtorji. Trenutno v Sloveniji take številke dosega samo Tadej Golob. Mislim, da v času samostojne Slovenije še vedno drži rekord Janez Janša, ki je Premike prodal nekje okoli 75.000 izvodov.

Tadej Golob velja za izrazitega garača. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Tadej Golob velja za izrazitega garača. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Ko sva pri Tadeju Golobu, je eden redkih, ki lahko ta hip živi od pisanja. To je spet odraz majhnega trga, ki ste ga v tem pogovoru večkrat izpostavili.
Ampak tako je povsod po svetu. Avtorji v Veliki Britaniji, ki so nominirani za bookerjevo nagrado, ne živijo samo od pisanja. Imam dobrega prijatelja, ki piše poljudnoznanstvene knjige, ki se prodajajo v 40–45 tisoč izvodih naklade, a hodi v službo. Ta sicer ni zelo zahtevna, a sam pravi, če hoče plačati vse račune, šolnine za otroke in zavarovanja, mora hoditi v službo. Njegove knjige se za slovenske razmere prodajajo v sanjsko visokih številkah. Pričakovati, da bi se dalo živeti samo od pisanja knjig, je iluzija, ki jo v realnost spremenijo samo najuspešnejši avtorji. Tadej Golob v tem hipu sodi v to skupino. A zanj je treba povedati, da je garač! On ne napiše le ene kriminalke na leto, ampak napiše kup drugih stvari, za seboj ima širok nabor knjig, ki se še vedno relativno dobro prodajajo. V tem trenutku mu to omogoča, da po moji presoji na mesečni ravni dobi solidno učiteljsko plačo in nič več. To je avtor, ki je izrazito komercialno usmerjen. Njega zanima prodati knjige. Piše knjige, ki so namenjene široki knjižni publiki. To ga dela drugačnega od drugih avtorjev. V Sloveniji je takih avtorjev premalo. Da imamo trdno knjižno kulturo, potrebujemo svojo komercialno produkcijo.

Najbrž mu pomaga tudi to, da ta žanr s slovenskimi avtorji ni prav dobro zastopan.
Ja, ljudje so kriminalke ves čas brali. Po moji presoji (vem, da mi bodo drugi avtorji kriminalk to zamerili) je Tadej prvi, ki je zares osvojil vsa zlata pravila žanra. Te knjige je napisal tako, da so imele potencial, da postanejo uspešnice: z dovolj kompleksnimi liki, z dovolj jasno vpetostjo v ta kulturni prostor, hkrati pa še dovolj dodatnimi zgodbami, ki delajo zanimiv obroč okrog tega, kar je sama vsebina kriminalke. Ljudje so z analizo besedil ugotovili, da mora zaplet 'kdo je koga ubil' zasedati približno eno tretjino knjige, ostali dve tretjini pa morata imeti zgodbe likov, ki so vpeti v osnovni zaplet, s svojimi osebnimi, političnimi in drugimi problemi. Tadej to super obvlada, preostali avtorji v slovenščini pa za zdaj malo manj.

Sašo Dolenc: Zemljo moramo razumeti kot vesoljsko ladjo

Kateri žanr ali zvrst še pogrešate v slovenskem jeziku?
Ljubezenskih romanov, ki so zelo močen segment trga, ljudje praviloma ne berejo, razen če se ne se dogajajo v tujini. Težko si predstavljam prodajni ljubič, ki bi se dogajal v Zgornji Kungoti ali pa v Fokovcih. Zelo prijetno bi bil presenečen, če bi se uveljavil v slovenščini. Kar mi osebno najbolj manjka, je pisanje solidnih in visoko komunicirajočih poljudnih knjig. Naj omenim npr. Malcoma Gladwella. Pri nas je vse še malce preveč zategnjeno, ni prave lahkotnosti. Se mi zdi pa zelo pomembno prav zaradi razvoja jezika, da se poljudna področja razvijejo. Na ta način v slovenščino prinašamo tuja znanja z različnih področij, s tem tudi krepimo materni jezik.

Se strinjam, vseeno pa bi navedel Saša Dolenca, ki na tem področju piše in ustvarja zelo kakovostno.
Se strinjam, a eden ni nobeden. Potem ko je Tadej postal megazvezda, je za seboj potegnil tudi druge slovenske avtorje kriminalk. Na tem področju potrebujemo malo več konkurence. Se pa strinjam, Sašo piše super zadeve, še nekaj ljudi pri nas je, ki imajo tak potencial, morda bi ga bilo treba malo bolj sistematično gojiti.

Sedma sezona je rezervirana za ekstreme

Rdeča nit te sezone so ekstremi, kaj za vas predstavljajo ekstremi?
Uh, ekstremi so vse, kar tolče iz nekega povprečja v dobro ali slabo. Če ekstrem dolgo obstaja, se spremeni v neko novo normalnost. Če odmislim pandemijo, mi gre najbolj na živce, da smo kot družba s pojavom družbenih omrežij izgubili neko osnovno vljudnost drug do drugega. Danes se javno izražamo na načine, ki bi jih pred 10 ali 20 leti označili za ekstremne. Ne želim si, da bi ljudje izgubili osnovno vljudnost in sposobnost, da bi razumeli drugačnost. Bojim se izgube empatije in tiste vljudnosti in prijaznosti, ki jo prinaša empatičnost v medsebojni komunikaciji.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Miha Kovač govori o teku, kdaj in koliko teče, kateri žanr se najpogosteje prodaja v formatu eknjige, kako je Slovenija utemeljena na kulturi, prodaji leksikonov, razliki med uspešnicami in knjigami, ki pridejo v nacionalni kanon, kako uspešno se bere njegova knjiga Berem, da se poberem, koliko knjig kupi/prebere na leto, zakaj se boji 70. rojstnega dne, katera znanja pogreša v poznavanju knjižne problematike ...

Številke 176: Berem (in poslušam), da se poberem