Izjemno fascinanten mu je motiv strel. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net
Izjemno fascinanten mu je motiv strel. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net

Na podkastu Številke to sezono obravnavamo ekstreme, kamor spada tudi fotografija ekstremnih vremenskih pojavov. Slovenski fotograf Marko Korošec je pri svojem delu izjemno uspešen, saj je prejel več nagrad, njegove fotografije so večkrat obkrožile svet in navdušile ljubitelje narave. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Znani ste kot fotografski lovec na ekstremne vremenske pojave, študirali ste tudi meteorologijo. Kaj je bilo torej prej: kura ali jajce, ljubezen do fotografije ali do vremenskih pojavov?
Začelo se je v osnovni šoli, ko smo imeli spoznavanje narave in družbe. V okviru tega predmeta sem spremljal vremenske pojave. Spoznal sem, da me vedno bolj zanima dinamično in razgibano vreme, zato sem začel te pojave spremljati in zapisovati. Potem sem začel fotografirati oblake in sončne zahode. Nato sem po televiziji videl serije, v katerih so ljudje lovili in spremljali nevihte. Počasi sem se tega lotil tudi sam, zato sem sčasoma tudi začel loviti nevihte in ekstremne vremenske pojave.

Zelo redko se sam pojavi pred vremenskimi pojavi. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net
Zelo redko se sam pojavi pred vremenskimi pojavi. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net

Ste imeli v šoli spodbudo pri svojem početju? Odziv odraslih je pri malih nadobudnežih pogosto precej pomemben.
Videli so, da me to zanima, da bi rad raziskoval in se v to poglabljal, zato so me spodbujali. Starši so mi zato kupili osnovno vremensko postajo, s katero sem spremljal temperaturo in padavine. Vse skupaj me je še dodatno spodbujalo in razvilo se je v precej več.

Res v precej več. Prijel se vas je vzdevek lovec na tornade. Vam je ta vzdevek všeč?
Da, ker povzame moje delo. To je močna beseda, saj v resnici lovim te pojave. Tornado sam po sebi predstavlja eno največjih rušilnih moči narave. Ta besedna zveza ima močno izrazno moč, sem se je kar navadil. Če me danes kdo vpraša, kako naj me podpiše, zdaj že sam rečem, da kar z lovcem na tornade.

V Sloveniji in naši okolici je izrazito malo tornadov. Za domovino teh pojavov veljajo ZDA, ki pa niso ravno v naši soseščini. Kako vas je ta silna moč potegnila na drugo stran luže?
Začel sem jih spremljati pri nas. Z internetom sem jih začel raziskovati, najbolj intenzivni in rušilni so res onstran luže. Pred skoraj 15 leti smo se s skupino odpravili v ZDA, kjer sem jih začel spremljati. Tornadi so se sicer pojavljali tudi pri nas.

Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net
Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net

Zadnji tak primer je bil v Mahničih, majhnem kraju na Krasu leta 2014.
Tako je, prišel je iz Tržaškega zaliva. Precej močno je razbil vas Mahniči na sredini Krasa, ogromno streh je bilo odkritih, precej dreves je bilo podrtih. Spremljal sem ga iz zaliva, s pečin nad Trstom, ko se je rodil na morju, nato pa je zašel na kopno in šel čez Kras.

Kako se omenjeni tornado po velikosti primerja s tistimi največjimi v ZDA?
Tornado v Mahničih je imel nekaj deset metrov premera, šlo je za približno 40–50 metrov. Ta pas je bil najbolj rušilen, tam so bila razmetana drevesa, hiše na njegovi poti so bile zelo poškodovane. Največji rušilni tornadi v ZDA pa imajo premera več sto metrov, lahko tudi kilometer.

Koliko časa pa je trajal tornado v Mahničih?
Gotovo je trajal vsaj 15 do 20 minut, kar je za tornade precej. Nevihta se je hitro premikala iz Tržaškega zaliva na Kras. Cela nevihtna celica je naredila precej dolgo pot, tornado se je večkrat dotaknil tal, kar pomeni, da je bil sestavljen iz več delov.

Koliko časa vnaprej se da napovedati tak ekstremni pojav?
Lahko se napovejo potenciali, torej napovemo lahko močne in rušilne nevihte, tornadov pa se prav napovedati ne da, to velja tako za nas kot za ZDA, kjer imajo še bolj dovršen sistem napovedovanja. Vidi se torej velik potencial za tornade, a zagotovo ga je nemogoče napovedati.

Zelo ljub mu je motiv severnega sija. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net
Zelo ljub mu je motiv severnega sija. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net

V Mahničih ste bili očitno pripravljeni na tak razplet.
Tako je, sredi tiste noči sem bil na sami lokaciji. Vedel sem, da bodo razmere zelo močne, bilo je zelo soparno, pihal je močan jugo, v zraku je bilo ogromno energije, vetrovne razmere so bile prave. Ko se je ustvarila nevihta, se mi je zdelo, da bo mogoče tudi tornado. Ko se je res zgodil, sem nevihto nato spremljal prek radarske slike in mu sledil.

Marko Korošec, lovec na tornade: "Že najmanjša napaka je lahko usodna"

Se zgodi tudi obratno? Torej da iz podatkov sklepate, da se bo neki pojav zgodil, a se potem ne?
To se je dogajalo sploh v začetku kariere. Z leti si nabereš izkušnje, s katerimi čim bolj analiziraš vremenske modele, s pomočjo katerih se odločaš in nato točno vidiš, kateri imajo večji potencial, tiste potem res spremljam. Tistim, ki imajo precej manjšo verjetnost, ne sledim. Dejansko na koncu naredim oceno, kaj lahko pričakujem. Zadnja leta se mi načrti kar dobro uresničijo. Treba je naštudirati sistem in vse možnosti, ki lahko privedejo do teh pojavov.

Omenili ste, da je skoraj 15 let minilo od vašega prvega obiska ZDA. Še štejete število potovanj in tornadov, ki ste jih ujeli?
Tam sem bil devetkrat, zadnjič leta 2017. Do takrat sem se odpravil skoraj vsako leto. Zadnje tri sezone nisem šel, lani zaradi pandemije koronavirusa, dve leti prej pa so bili slabši obeti za sezono. Z ekipo se nismo odločili za odhod, ker so bili potenciali slabi, da bi videli prav veliko tornadov. Nekaj mesecev prej se namreč že vidi, ali bo sezona bolj ali manj intenzivna. Če je napoved obetavna za več ekstremov, se odločimo za pot, saj je v tem primeru izkupiček tudi večji. Sicer se na pot ne splača, ker so s tem povezani precejšnji stroški.

Toča pobelila ulice obalnih mest, vodna tromba pri Trstu

Kako dolga je ena odprava?
Tri ali štiri tedne, lahko se tudi podaljša. Vedno odpotujem konec maja. Potem načrtujem do štiri tedne, če vidim, da se bo sezona podaljšala, imam možnost, da podaljšam letalsko karto za kakšen teden in izkoristim zadnje pogoje. Bolj aktivna sezona je namreč od začetka maja do konca junija, to obdobje skušam čim bolj izkoristiti. Včasih se zgodi, da v eni sezoni vidim med pet in deset tornadov, včasih pa celo 30 ali več. V devetih sezonah sem skupaj videl približno 200 tornadov.

Kaj je pri tornadih tako odločilnega in močnega, da se sploh odločite za pot?
Gre za surovo, rušilno moč narave! Ko vidiš, kako smo ob tem nemočni, hkrati pa lahko posnameš na fotoaparat. Vse to lahko pokažem na razstavah ali predavanjih, ljudje lahko to vidijo, kaj vse obstaja in kako je to nevarno. Vsakič, ko vidim tornade, sem fasciniran nad temi pojavi. Sistemi v ZDA so še večji in bolj spektakularni. To je adrenalin za žile!

Omenili ste nevarnost, lov je lahko hitro prenevaren. Gotovo je bilo vsaj na začetku vaše prijatelje in družino strah, da bi šlo lahko kaj narobe in bi se kaj usodnega lahko zgodilo?
Strah me je bilo prva leta. Saj je še vedno, a gre bolj za obliko strahospoštovanja. Zdaj se dosti bolj zavedam, kaj pomeni silna moč narave, točno vem, da napak ne sme biti. Pri nas ti lahko npr. toča poškoduje avto ali pa tebe, v ZDA pa te napaka lahko stane življenje. Razvilo se je torej strahospoštovanje. Strah pa me ni več, doživel sem veliko teh pojavov in različnih ekstremov, postavil sem si mejo, do kod lahko grem.

Večkrat je obiskal tudi Islandijo. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net
Večkrat je obiskal tudi Islandijo. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net

Večkrat ste omenili, kako ste se čez čas naučili, da se tornadom lahko vse bolj približate. Kakšna znanja konkretno ste pridobili?
Veliko sem se naučil čisto na vseh področjih. Od osnov − veliko bolj razumem vreme, vremenske pojave in celotno fiziko v ozadju, kako deluje ozračje, kako se oblikujejo nevihte in vremenske fronte. S tem se znam idealno postaviti na območje, kjer pričakujemo te pojave. Po drugi strani znam tudi boljše fotografirati, imam boljšo opremo, lahko dobim boljši izkupiček. Ko razumem vse te pojave, jim lahko pridem zelo blizu, a še vedno ostajam na varni strani. Vem, da se mi ne bo kaj zgodilo, česar nisem vedel pred 15, 20 leti. Takrat nisem vedel, kam bo šla nevihta, nisem imel radarske slike padavin ... Danes sem dobro opremljen, vsi potrebni podatki so na telefonu in prenosnem računalniku, hkrati že po oblakih vidim, kam se vrti nevihta in kam bo šla v naslednjih petih minutah.

Koliko ljudi se s tem ukvarja?
V zadnjih letih se je to precej povečalo, k temu so pomagali tudi mediji. To sploh velja za ZDA, tam je precej bolj intenzivno, takih lovcev je gotovo nekaj sto. Tisti, ki so res najboljši, in tisti, ki to počnemo res od blizu, pa nas je 15, oziroma obstaja 15 ekip. S tem se ukvarja skupaj 500 ljudi.

Tehnologija je med vašo kariero precej napredovala. Kako se to pozna pri posnetkih?
Napredek je precejšen. Tornadi se pojavijo, ko je ogromno vlage, veter je močan. Takrat so razmere slabi, najboljše se zgodijo proti večeru, ko je malo mračno. Svetloba je zato slaba, za dobre posnetke potrebuješ dobro opremo in dobro občutljivost zajemanja slik. To se je v zadnjih letih ogromno spremenilo, napredek je res dober. Videoposnetki so bili včasih majhni, danes so veliki, obstajajo v 4K ali 8K, da se narediti tudi animacije, kar je bilo pred 15 leti res težko. Dobimo lahko res izjemne posnetke.

Napredek se pozna tudi v naših telefonih. Kakšno fotografijo bi dobili, če bi slikali z navadnim telefonom?
Zadnje različice telefonov v zadnjih dveh letih so zelo dobre. Dejansko lahko narediš fotografijo v JPG ali surovem materialu, s tega se da lahko delati res dobro. Obstajajo aplikacije na telefonu, s katerimi lahko že na telefonu obdelaš fotografije. Za tiste res kakovostne, denimo, fotografije strel ali dogajanje ponoči, ko mora biti osvetljeno, pa res potrebuješ fotoaparat, ki ga daš na stojalo, potrebuješ posebne nastavitve ... V takih razmerah je fotoaparat res nujen.

Uničujoča moč hurikanov. Foto: EPA
Uničujoča moč hurikanov. Foto: EPA

Ko govoriva o ekstremih narave, na moreva mimo hurikanov z očesi, kjer je vse mirno. Nekako se zdi še posebej meditativno priti v to oko in narediti fotografijo.
Odkar se ukvarjam z lovi na tornade, spremljam tudi dogajanje okrog tajfunov in hurikanov. Poznam nekaj lovcev na te sisteme. Tudi mene je začelo vleči v to smer, velika želja je, da bi se ukvarjal tudi z lovi na hurikane in tajfune. Prvi se pojavljajo bolj na Atlantiku in v ZDA, tajfuni pa se pojavljajo na Japonskem, Filipinih in Tihem oceanu. To mi je res velika želja. Upam, da se bom lahko s tem ukvarjal. Ta lov je popolnoma drugačen kot lov na tornade, definitivno je to nov izziv. Res bi bilo hudo videti priti v oko tega sistema, ko je vse mirno in tiho. V poročilih sem videl, kako dejansko čivkajo ptiči, okoli besni s hitrostjo nad 200 km/h, v sredini pa imaš milino.

Omeniti moram še en motiv, ki ste ga večkrat res izjemno ujeli, to je viadukt Črni Kal.
Verjetno bolj zaradi tega, ker živim le 15 minut stran. V bližini objekta imam kamero, čim se nekaj dogaja, ko vidim, da se obeta dober motiv, to hitro izkoristim. S sliko viadukta v megli sem pred leti naredil preboj, ljudje so me opazili. Temu motivu sem želel dodati strele, morda prelivanje oblakov, sončni zahod v daljavi ... Ta objekt mi daje dober motiv.

Omenili ste motiv megle na viaduktu, menda ste na ta motiv čakali kar 10 let!
Res je. Ko so viadukt še gradili, mi je oče prinesel fotografijo viadukta med gradnjo, videla so se samo visoka dvigala, ni bilo še ceste, stebri so bili v megli, iz nje je bilo videti dvigala. Takrat sem si rekel, da moram to enkrat tudi sam poslikati. Naslednja leta sem ves čas čakal, da bi se pojavila taka megla. Točno 10 let pozneje sem sam naredil to fotografijo, ki je za mene pomenila preboj. Fotografija je nastala zjutraj, sonce je prišlo izza hribov, posvetili so prvi žarki na meglo, ki se je obarvala in zažarela.

Precej slikate tudi strele, teh je kar precej, v Sloveniji povprečno udarijo 60.000-krat na leto.
Pri nas jih je res ogromno, to sploh velja za alpski svet. Fascinantne so mi, ker so vseh mogočih oblik, lahko je samo glavni kanal, včasih so povsem razvejane ... V resnici pa so še najbolj nevarne, ker strel ne vidiš. Ko udari, je že prepozno, vidiš samo blesk, aparat pa to zajame. Na drugi strani vidiš nevihte, tornade in točo. Ko se ti tornado približuje, lahko izračunaš njegovo pot in veš, kam se moraš umakniti. Strele pa lahko udarijo tudi 20 kilometrov iz jedra nevihte, lahko udarijo tudi po tebi, pa sploh nisi v območju padavin ali neviht. Res so fascinantne in hkrati strašljive. Še vedno pa mi je izziv dobiti posnetek strel.

Igra asociacij in Marko Korošec. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net. Obdelava: Ana Gombač.
Igra asociacij in Marko Korošec. Foto: Marko Korošec, www.markokorosec.net. Obdelava: Ana Gombač.

Večina se nas ob napovedih neviht in strel umakne v varno zavetje, za vas pa to pomeni alarm za delo?
Gotovo, sam že prej vidim, da bo v nekem obdobju bolj verjetno nevihtno vreme. Vidim, kje se bodo najpogosteje pojavile, in se nato postavim na to območje. Vsakodnevno jih spremljam, res se trudim, da mi ta pojav ne uide. V takih razmerah se res ne skrijem.

Ste imeli v teh 20 letih kakšno nesrečo pri lovu na ekstremne vremenske pojave?
Večjih nesreč nisem imel, predvsem v ZDA pa se je zaradi določenih okoliščin (največkrat povezanim s prometom) zgodilo, da nisem imel dovolj časa, da bi ušel na neko varno mesto. Tako te prehiti toča in dobiš kakšno buško po telesu ali pa ti poškoduje avto. To se mi je v ZDA nekajkrat res zgodilo. Toča je takrat res velikanska, lahko pada kar nekaj časa pred samo nevihto. Včasih so strele udarile zelo blizu, zaradi česar so mi šle dlake pokonci. Da bi bilo pa kaj res ekstremno nevarnega, pa se ni zgodilo. Ves čas je treba paziti in vedeti, kaj počneš.

Dobršen del ljudi si ob izrazu lepo vreme predstavlja toplo in mirno vreme. Očitno ta opis za vas ne velja.
Res je. Tisto vreme lahko izkoristiš za kaj drugega (smeh). Tisto, kar je meni všeč, kar me najbolj motivira in v čemer uživam, pa mora biti ekstremno. Lepo, mirno in pomladansko vreme mi ni ravno privlačno. Lahko je tudi suho in jasno vreme, pa dobimo ekstremno vročino, pa sem takoj bolj zainteresiran, takoj se lahko dobi kaj bolj zanimivega.

Lepo vreme je primerno na primer za poroke. Vas je kdo kdaj želel angažirati za fotografiranje porok?
Take ponudbe vedno zavrnem, ker mi preprosto niso v interesu − ni mi v interesu, da bi fotografiral ljudi. Rečejo mi, da fotografiram vse in naj fotografiram še njihovo zabavo ali poroko, pa jih vedno zavrnem. Enostavno mi je všeč narava, tam prikažem tisto, kar znam.

Rdeča nit te sezone so ekstremi, kaj za vas predstavljajo ekstremi?
Ekstremi so tisto, kar je zunaj normale in povprečja, torej odstopa. Vse svoje življenje, torej vse, kar delam na vseh področjih, delam prav na ta način: vse odstopa in gre v ekstreme. Če kaj objavim, želim, da je dobro, da ni znotraj cone udobja, da se vidi, da sežem ven in nekaj pokažem. Če rečem malo poetično, to mi služi kot kisik za življenje, to me hrani, da lahko dosežem, kar lahko. Če ne bi bil človek, kot sem, ne bi dosegel, kar sem, in ne bi prišel do takih ekstremov.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Marko Korošec pove še marsikaj zanimivega o fotografiranju ekstremnih vremenskih pojavov, o slikanju ledenikov, severnega sija, kometov, kako je s fotoaparatom posnel žledolom leta 2014, o delovanju DARS-a, pluženju cest ...