Zmagovalna fotografija je Korošcu prinesla potovanje na Aljasko. Foto: Marko Korošec
Zmagovalna fotografija je Korošcu prinesla potovanje na Aljasko. Foto: Marko Korošec
Rojen Kraševec navdih najde tudi na rodni grudi. Foto: Marko Korošec

Ko smo prvič videli fotografijo, smo vedeli, da se je moral fotograf za tak neverjeten posnetek zelo potruditi. Ampak kar naredi fotografijo tako zelo močno, je to, da je, v nasprotju z oblakom, okolica precej vsakdanja. Oblak v obliki letečega krožnika nam daje občutek, da bo vase posrkal okolico, enako kakor sesalec posesa prt. Nerešena napetost fotografije mi vzbuja občutek, da bi jo gledal v nedogled.

Obrazložitev nagrade vodje fotografije National Geographica Dana Westergrena
Iz prve roke je doživel že okoli sto tornadov. Foto: Marko Korošec
Zelo fotogenične se mu zdijo tudi nevihte, predvsem ko se razbesnijo nad mestnim okoljem. Foto: Marko Korošec
Večina tornadov v ZDA je zgoščena na t. i. aleji tornadov, ki zajema zvezne države Teksas, Oklahomo, Kansas, Južno Dakoto, Iowo, Misuri, Novo Mehiko, Kolorado, Severno Dakoto in Minnesoto. Foto: Marko Korošec
Marko Korošec je bil tudi med nominiranci za osebnost Primorske 2014. Foto: Marko Korošec
Korošec pravi, da ga zanimajo vsi vremenski pojavi. Foto: Marko Korošec
V ledenem objemu. Foto: Marko Korošec
Silovita moč narave, ujeta v fotografijah Marka Korošca. Foto: Marko Korošec
V ZDA letno naštejejo okoli 1.200 tornadov. Foto: Marko Korošec
Korošec priznava, da se mu je po zmagi na National Geographicu prepoznavnost v ZDA močno povečala. Foto: Marko Korošec
Viadukt v megli. Foto: Marko Korošec

as lepega vremena veseli, je to za fotografa in meteorologa Marka Korošca skorajda preveč monotono. 33-letni Primorec je namreč lovec na tornade in fotografija grozečega orjaka na sloviti aleji tornadov v ZDA mu je leta 2014 prinesla zmago na fotografskem natečaju revije National Geographic Traveler.

Zmagovalna fotografija - orjaški, temni nevihtni oblak, ki se vrtinči nad koloradskimi ravnicami - je videti skoraj nezemeljsko, Korošca pa je spominjala na vesoljsko ladjo iz filmskega spektakla Dan neodvisnosti, zato jo je tako tudi naslovil. Na natečaj jo je poslal brez večjih pričakovanj, nazadnje pa osvojil prvo mesto in potovanje na Aljasko.

Da "Dan neodvisnosti" ni bil zgolj posrečeni posnetek, se lahko prepričate na razstavi Koroščevih fotografij, ki je trenutno na ogled v knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani.


Razstavo "Lovec na tornade – Marko Korošec" si v Knjižnici Prežihov Voranc lahko ogledate do 27. februarja.

Vabljeni na pogovore z avtorjem:

- 19. marca ob 18.00: Mladinski center Krško
- 7. aprila ob 19.00: Knjižnica Logatec
- 12. aprila ob 19.00: Mestna knjižnica Kranj
- 25. aprila ob 18.00: Osrednja knjižnica Celje

S Korošcem smo se pogovarjali o nevarnostih njegovega adrenalinskega hobija, pasteh Photoshopa, kakšni vremenski pojavi ga še fascinirajo in kako prepoznaven je "slovenski lovec na tornade" v njihovi domovini, ZDA.

Poznam krajinske fotografe, za katere je lepo vreme največji demotivator. Občutite nekaj podobnega tudi vi?
Zame kot ljubitelja ekstremnih vremenskih pojavov, je običajno vreme resda skoraj preveč monotono, a se ob pravih trenutkih in pokrajini tudi lepo vreme da kar dobro izkoristiti. Sploh v t. i. "golden hour" ob sončnem vzhodu ali zahodu. Vsak fotograf si seveda najde tisto, kar ga v iskanju dobrega posnetka privlači, ni vedno pomembna le prava svetloba.

S svojo skoraj surrealistično fotografijo tornada ste leta 2014 zmagali na natečaju National Geographica, v teh dneh pa odmeva afera Nikonovega natečaja, na katerem je slavila fotomontaža, zaradi česar se je Nikon posul s pepelom. Kako velike so pri fotografiranju naravnih pojavov pasti Photoshopa?
Vsekakor se da z dobrim poznavanjem Photoshopa izdelati dobre manipulacije, vendar poznavalec naravnih ali vremenskih pojavov hitro vidi, ali je fotografija resnična ali ne. Sam se k takšnim manipulacijam ne zatekam, saj ni pošteno zavajati ljudi, ki želijo neko lokacijo nekoč obiskati in uživati v njenih lepotah, hkrati pa so zaradi fotomontaže pričakovali nekaj povsem drugega. Skozi svoje fotografije vedno prikažem resnično stanje, le v bolj dramatični luči za prikaz surove moči narave.

Kako tehnično zahtevno pa je fotografiranje tornadov? Imate kakšno posebno opremo, nastavitve, objektive …?
Za fotografiranje tornadov oz. takšnih podobnih pojavov sploh je pomemben predvsem pravi trenutek, da si ob pravem času na pravem mestu. Za samo opremo je sicer priporočljivo, da tudi v zelo slabih svetlobnih razmerah omogoča dobro kakovost slike, svetloba večinoma ob tornadih tudi je slaba. Ali je vetrovno, ali vlažno, ali je zelo slaba vidljivost in temno ozračje. Tu visoka občutljivost senzorja fotoaparata precej pripomore, da je kakovost slike še vedno dobra. Imam torej zmogljive fotoaparate ter objektive, nastavitve pa prilagajam glede na okoliščine.

Ste se med lovom za tornadi kdaj počutili ogroženega, vas je bilo kdaj res strah ali vas adrenalin drži pokonci?
Ekstremni vremenski pojavi so že sami po sebi zelo nevarni, a skozi vseh teh 15 let izkušenj in več sem se navadil, kje je meja, da še lahko varno opazujem in fotografiram te pojave. Strah me sicer ni, imam pa strahospoštovanje do tornadov, ker se moraš vedno zavedati, da je lahko že najmanjša napaka usodna zate. Adrenalin je pomemben predvsem zato, da imam motivacijo to početi ter da zdržim vse napore ob lovu za tornadi, ker gre za stresne situacije, dolge vožnje v pojavih, kot so orkanski veter, nalivi itd. Najpomembnejša je trezna glava za pravilne odločitve v vsakem trenutku, saj je varnost pri takšnem opazovanju pojavov na prvem mestu.

Pri vojnih fotografih je pogosta težava ta, da za svojim objektivom včasih pozabijo, kako blizu pridejo in je zanje to lahko pogubno. Bi se to lahko pripetilo tudi vam?
Vsekakor, zato pa je zelo pomembno, da vsak trenutek točno vem, kaj se okoli mene dogaja. Z leti sem z izkušnjami napredoval do te mere, da lahko pridem tornadom precej bliže kot na začetku, pa sem še vedno na varnem. Tornadi so, če zelo dobro razumeš dinamiko nevihtnih procesov, dokaj predvidljivi glede pomika, krepitve itd., a še vedno so to najbolj kaotičen del nevihte in so mogoča presenečenja. Položaj imam vedno popolnoma pod nadzorom, tudi izhodne poti ob morebitnih nenadnih spremembah poti tornada in podobno. Občasno se še vedno izkaže, da je še kako pomembno, da imaš vedno tisti "plan B" ob sebi. In tudi se še bo, saj so takšni nevarni pojavi do neke mere še vedno nepredvidljivi.

Kolikokrat ste bili v ZDA na lovu za tornadi in koliko tornadov ste doživeli? Sploh še štejete?
Na aleji tornadov v ZDA sem bil do zdaj sedemkrat, tornadov sem videl že več kot 100. Res pa nimam več statistike, ker se je nabralo že toliko materiala vseh mogočih neviht in tornadov, da mi statistika praktično ni več pomembna. Bolj se osredotočam na to, da čim bolje predvidim, kje bodo nevihte in tornadi, naredim dobre posnetke in se kaj novega naučim ter tako prispevam v mozaik znanosti razumevanja teh nevarnih vremenskih pojavov.

Eno izmed vprašanj, ki se zastavlja slovenskemu bralcu, je, zakaj za vraga Američani še kar gradijo lepenkaste hiše na območjih, znanih po tornadih (in, podobno, orkanih)? Ste dobili kak odgovor na to?
Glede na pogovore z domačini po različnih zveznih državah je kar težko dobiti neko jasno sliko oz. odgovor; večina sicer trdi, da je pač tak način njihove gradnje (tudi zaradi načina življenja, ker se pogosto selijo) in je hkrati tudi cenejši, saj bi jih tipična evropska hiša stala nekajkrat več. Iz izkušenj pa lahko povem, da bi takšni rušilni tornadi, ki se pojavljajo po ravninah ZDA, tudi naše hiše toliko poškodovali, da bi bila škoda ogromna in pogosto sanacija razen rušitve niti ne bi bila več smiselna. Očitno so si glede na standard in surovo moč narave preračunali, kaj je za njih optimalno. Imajo pa zato vedno več podzemnih zaklonišč, kjer so pred tornadi varni. Poznam tudi primere iz države Oklahoma, kjer so močni tornadi najpogostejši; tam so tornadi dobesedno porušili tudi zidane hiše.

Za nagrado ste od National Geographica prejeli križarjenje po Aljaski. Tam so znani po izreku, da imajo več podnebnih pasov – "usranega", "delno usranega", "pretežno usranega". Kako ste vi doživeli to aljaško pestrost?
Križarjenje po Aljaski sem izvedel na sredini maja 2015 in na moje presenečenje je bila pomlad tam lani ena najbolj sončnih v zgodovini. Vseh 8 dni križarjenja je bilo skoraj povsem jasno, mirno in toplo vreme. Kar je pravo nasprotje od mojih pričakovanj. Tudi zato, ker so nas organizatorji National Geographica pred tem ves čas opozarjali, da moramo biti pripravljeni na surovo naravo Aljaske, na koncu pa se je izkazalo za povsem obratno; prijetno poznopomladansko križarjenje.

Poleg tornadov - kakšni vremenski pojavi vas še fascinirajo? Ali, če vprašam drugače, kam se po Sloveniji odpravite na lov za dobrimi vremenskimi fotografijami?
Zanimajo me vsi vremenski pojavi, ki so neobičajni oz. zunaj normale; poleti so to neurja s strelami, tornadi, strukture neviht, pozimi obilna sneženja, žled, ekstremno ivje, orkanska burja, poplave ipd. Skratka vse, kar ni normalno in vsakdanje. Po eni strani mi je to všeč predvsem zato, da sem vse leto zaposlen s spremljanjem teh pojavov, nisem namreč osredotočen le na en pojav. Naveličal se zagotovo ne bi, vendar je vreme toliko zanimivo, da najdem v vseh pojavih in letnih časih nove izzive. Imam pa nekatere kolege, ki se npr. ukvarjajo samo z nevihtami in se pri njih pogosto začuti skorajda obup ter neučakanost do naslednjega poletja. V Sloveniji je s spremljanjem pojavov praktično enako kot v ZDA, odpravim se tja, kjer se kaj dogaja. Nimam prednostnih lokacij, lahko je to obala z nevihtami ali burjo, lahko je to v hribih za žled, sneženje ali kje drugje. Pa tudi sicer sem nerad na enih in istih lokacijah, ker se zadeva lahko hitro ponavlja in izgubiš izziv.

Glede na dramatične podnebne spremembe, ki smo jim priča v zadnjem času, si lahko kak tornado obetamo tudi pri nas - ali so jadranske pijavice največ, kar lahko vidimo v teh koncih?
Vsekakor. Sicer je nemogoče napovedati, kje in kdaj se bodo tornadi zgodili, vendar se ti lahko pojavijo tudi pri nas, ko imamo prave razmere ob nevihtah. S podnebnimi spremembami oz. segrevanjem ozračja ter morij je posledično tudi več energije, ki je ključna za razvoj močnih neviht in tornadov. Torej, več energije pomeni večjo intenziteto pojavov. Pijavice so običajen pojav, ki jih bo verjetno v prihodnje vedno več, ker nastanejo nad toplim morjem. Menim, da če se bo segrevanje ozračja res nadaljevalo, bomo deležni vedno močnejših pojavov, in to v vseh letnih časih; lahko tudi v takšni smeri, da bo vedno več nenadnih in neobičajnih dogodkov, kar se v zadnjih letih že nakazuje (nenavadno tople zime, večmesečne suše, pojav tornadov v naši okolici in tudi pri nas, rušilen žled na velikem območju leta 2014 ipd.). Skratka, bolj nenavadno, bolj dinamično in intenzivneje dogajanje vremena glede na prvi pogoj višje energije zaradi segrevanja ozračja.

Brala sem, da imate pri vseh svojih odpravah podporo družine. Niso nikdar problematizirali vašega konjička? Se jim morate redno javljati s potovanj?
Imam podporo družine in prijateljev, čeprav je včasih to lahko moteče, ker znajo ljudje (pa ne samo družina) zagnati paniko predvsem zato, ker teh podvigov ne poznajo tako podrobno kot jaz sam, in morajo v to, kar počnem, dobiti zaupanje. Zavedanje, da počnem smrtno nevarne stvari, je seveda očitno in to se opazi. Saj, kot pravijo, človek nekako mora biti malo "nor", da se s tem ukvarja; res, to ni običajen izlet, a s pravimi izkušnjami je takšno delo lahko povsem nadzorljivo in varno, obenem pa je nepopisen užitek stati pred surovo naravo in ji izkazati spoštovanje ter se zavedati, kako nemočni smo ob njene moči.

V ZDA imajo radi adrenalinske podvige. Ste bili po zmagi na NG v Ameriki kaj bolj opazni, ste dobili kake zanimive ponudbe?
Vsekakor se mi je po tej zmagi na National Geographicu kar dobro dvignila prepoznavnost in uredniki številnih revij ter spletnih strani, ki takšne dogodke spremljajo, me poznajo in občasno kontaktirajo z mano za fotografski material, ko opazijo moje objave na spletu in družbenih omrežjih. Po tej zmagi so moje delo objavili npr. v CNN-u, Daily Mailu, National Geographicu, Weather Channelu in podobnih znanih medijih.

Ko smo prvič videli fotografijo, smo vedeli, da se je moral fotograf za tak neverjeten posnetek zelo potruditi. Ampak kar naredi fotografijo tako zelo močno, je to, da je, v nasprotju z oblakom, okolica precej vsakdanja. Oblak v obliki letečega krožnika nam daje občutek, da bo vase posrkal okolico, enako kakor sesalec posesa prt. Nerešena napetost fotografije mi vzbuja občutek, da bi jo gledal v nedogled.

Obrazložitev nagrade vodje fotografije National Geographica Dana Westergrena