Maja Ratej na Valu 202 pokriva prvenstveno znanstvene teme. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

V podkastu Številke gostimo novinarko Vala 202 Majo Ratej, ki med drugim ustvarja večkrat nagrajeno znanstveno oddajo Frekvenca X. Vabljeni k branju povzetka in poslušanja celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju
Po izobrazbi je novinarka in filozofinja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Številke se ukvarjajo s športom, znanostjo, veseljem in vesoljem. Prav v vsakem pojmu vas najdemo.
Tako je, vključno s številkami, čeprav delam v bolj družboslovnem poklicu. Intuitivno nam ljudje ne prisojajo neke ljubezni do številk. Dejansko imam zelo rada številke. Včasih so mi bile veliko ljubše kot črke, z njimi sem se počutila bolj domače.

Ne le domače, tudi uspešno, osvojili ste zlato Vegovo priznanje.
V matematiki sem tekmovala, odkar je bilo to mogoče. Prvič sem tekmovala že v četrtem razredu. Vse do mature sem tekmovala v matematiki in vsakič osvojila zlato Vegovo priznanje. Včasih sem prišla med prve tri v državi. Po koncu šole sem se močno spogledovala s študijem matematike, premišljevala sem, ali grem v to smer, na koncu nisem šla po tej poti.

Če se dotakneva vseh tem iz naslova oddaje. Iz sveta športa ste pred kratkim posneli štiridelno serijo Val teče.
Sem popoln amater, ki se je začel ukvarjati s tekom. Ne vem veliko o športu, sem pa rada v gibanju. Ideja oddaje je bila, da moči združita dva človeka z različnih polov. Oddajo sem namreč ustvarila z Juretom Jeromnom, ki je športnik, učitelj športne vzgoje in član športnega uredništva na Valu 202, jaz pa sem predstavljala drugi pol. Skušala sva nagovoriti čim širši del poslušalstva.

Ste ob ustvarjanju oddaje našli ljubezen do teka?
Zelo občudujem ljudi, ki tečejo, rada bi bila del tega 'plemena'. Zavidam jim, spraševala sem jih, zakaj radi tečejo. Vsi so govorili o protistresnem delovanju teka. Tudi sama iščem neki način, da bi nekje v naravi lahko vse izklopila, dala glavo na 'off'. Morda je tek pripraven za to, sva si vedno bližje.

Ana Klašnja: Čevelj je bil krvav, a tega sploh nisem čutila

Ste si pa precej bližje z drugimi oblikami gibanja, kot je ples. Kar 15 let ste plesali balet, moja prva asociacija na balet je gracioznost. Pa vaša?
Enako, gracioznost. Balet ti da neko gibalno abecedo, ki se je nikoli več ne znebiš v življenju, pride in se vtisne v tvoje mišice in kosti. Hodiš drugače, sediš drugače, gibaš se drugače, na neki način tudi razmišljaš drugače, zastrižeš z ušesi, ko slišiš neko glasbo, hitro ujameš ritem. Ko slišim glasbo, si pogosto kaj vizualiziram, vidim telesa, kako se gibljejo po prostoru. Prostor se naenkrat preoblikuje v zanimivo 3D-tvorbo, kjer je na vsaki koordinati mogoče izvajati različne položaje.

Camino je priložnost za umiritev in pobeg od hitrega vrveža. Foto: AP

Še osnovnejša oblika gibanja je hoja, tudi na tem področju imate zanimivo izkušnjo, saj ste na poti Camino v enem mesecu prehodili skoraj tisoč kilometrov.
Ni bilo čisto tisoč, ampak 980 kilometrov. A tam delaš ovinke, pa tudi čez dan narediš dodatne kilometre, tako sem zaokrožila na tisoč kilometrov. Na pot sem se odpravila pred skoraj enim desetletjem. Prebirala sem o tej poti, prišlo mi je na misel, da bi to tudi sama poskusila. Ne toliko, da bi imela v svoji beležki kljukico z nekim dosežkom. Ko sem prebirala vse zapise, mi je bilo zanimivo, ker so vsi poročali, da se je ljudem nekaj začelo dogajati v glavi. Rekla sem si, da je to dosegljivo in da sama vidim, kaj se zgodi z glavo. Šla sem zaradi radovednosti, staršem sem samo rekla, da grem v Španijo, nisem želela, da bi jih skrbelo. Tako sem preprosto začela hoditi. Izkušnja je bila res zanimiva. Ko danes vidim ljudi, ko se javljajo s Camina, zavijam z očmi, ker se javljajo prek mobilnih telefonov, poslušajo radio in vsak dan objavljajo, kaj se jim dogaja. S tem so zgrešili bistvo te poti. V sodobni dobi smo prepredeni z vsemi mogočimi oblikami "avdio-" in "videonasilja". Camino je krasen, ker se lahko izklopiš, pot ti dovoljuje, da se izklopiš, narava je krasna. Sama sem samo vedela, kdaj je nedelja, ker so po vseh barih, kjer smo se ustavili, imeli prižgano televizijo, kjer se je vrtela formula ena.

Ste potem doživeli to, kar ste prej brali?
Ne, nisem doživela spiritualne izkušnje. To je bil moj empirični preizkus. Sem si pa za dva tedna izpraznila glavo. Res funkcioniraš in razmišljaš drugače kot v tem svetu, v katerem delujemo. Gre za kolektivno psihoterapevtsko obliko delavnice za vse, ki smo na poti. Greš sam in srečuješ ljudi, ki nekaj časa hodijo z istim tempom. Čisto spontano se začenjajo pogovori, pohodniki so različne narodnosti, vsak prinese svojo zgodbo. Marsikdo res prinese trpke izkušnje, spomnim se ljudi, ki so za kom žalovali, nekateri so odšli na pot, ker so ozdraveli in se s tem skušali zahvaliti, nekateri so šli pred poroko ... Marsikdo je prišel z večjo življenjsko preizkušnjo. Ko se pogovarjaš, se brusiš in vse izraziš pri sebi.

Vse se sliši zelo asketsko, a prej kot slej se moraš vrniti v ta ... hitri svet.
Sprva sem sama še bolj hitela. Vrnila sem se iz hitrega tempa hoje. Zadnje dni sem prehodila tudi po 40 kilometrov na dan. Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem si rekla, da se ne bom z avtobusom vozila do Šiške, ampak bom šla kar peš. Še nekaj časa sem hitro hodila. Sem imela obdobja, ko sem bila bolj umirjena v glavi, da sem stvari lahko pogledala z razdalje, potem pa te hitro spet posrka stresen način življenja.

V rubriki Lepa beseda lepo mesto najde vas je opisal sodelavec Luka Hvalc, ki med drugim pravi, da ste včasih morda malce naivni in nato razočarani. Zakaj ste naivni?
Sem otroško radovedna, včasih pa sem tudi otroško naivna. Na svet gledam dokaj idealno, verjamem v dobro. To pričakujem od vseh, potem pa včasih vidim, da svet vendarle ni tak, da včasih preveč pričakujem od drugih in tega ne dobim nazaj.

Kako pogosta pa so razočaranja?
Glede na to, da je življenje šola in v tej šoli napredujemo, razočaranja niso tako pogosta. Ko se jih naučim obravnavati pri sebi, so tudi vse redkejša.

Od 1:58 - komentiranje Aleša Smrekarja

Veliko premišljujete o uporabi modernih radijskih prijemov. Ena vaših potez je bil Aleš Smrekar, ki je v slogu smučarskih komentatorjev komentiral premike tektonskih plošč.
Razmišljala sem, kako upovediti zahtevno geološko zgodovino premikanja tektonskih plošč, vse to narivanje in premikanje ... Pomislila sem na tekmo alpskega smučanja, Aleš je takoj zagrabil. Ljudje so si to zelo zapomnili. Od marsikatere oddaje je prav to ena takih stvari, ki ljudem ostane v spominu.

Od 13:22 - orkester in izumiranje vrst

Še bolj povedno metodo ste uporabili pri epizodi izumiranja vrst, ko ste zaprosili orkester, da je najprej igral z vsemi člani, nato pa so glasbeniki postopoma nehali igrati.
To je bil prikaz, kakšno žalost in pustinjo dobimo, če vrste izginjajo. 26.000 vrst izumre na leto, v zadnjih 30 letih se je prepolovilo število divjih živali v naravi, število vodnih živali se je od leta 1970 zmanjšalo za tri četrtine, število žuželk se je zmanjšalo za 80 odstotkov ... To so alarmantne številke. To je bil poskus, kako vse to prikazati.

V kakšni vlogi ste kot novinarka? Se čutite vpeti? Čutite agendo?
To je vedno tvegano vprašanje – položaj za novinarja z agendo. Tu si lahko na tankem ledu. Spomnim se razprave pred časom, ko je nekdo vprašal podobno. Govorili smo o specializiranem novinarstvu, ali je prihodnost novinarstva tudi v tem, da se ukvarjamo s tem. Tudi znanstveno novinarstvo je specializirano. Vsaka niša ima lahko težavo, da postane preveč navijaška za področje, ki ga pokriva. Ves čas se giblješ na tanki liniji, da ne postaneš aktivist za to področje in znaš ohraniti svojo držo podajalca informacij, ki ni navijaška. To je zadnje čase težava na področju okoljskega novinarstva.

Okolje je dober primer, kako se parcialna statistika hitro lahko zlorabi za primer dokazovanja "naše resnice".
To me spomni na zgodbo iz antičnega sveta. Lidijski vladar Krez je odšel k svečenici Pitiji po nasvet, ali naj se odpravi nad Kira. Pitija mu je prerokovala, da bo uničil veliko kraljestvo. Krez je to razumel po svoje, da bo on uničil neko drugo kraljestvo. Zgodilo se je nasprotno, uničil je svoje kraljestvo. Želim povedati, da je podatke razumel, kot jih je hotel sam. Podobno se dogaja s podatki o okolju, postali so dekla različnih politik, ki jih uporabljajo. Prav v tem so pomembni dobri novinarji in pristop, da znajo vzgajati svoje poslušalce in bralce, da postanejo kritični odjemalci tovrstnih novic. To se začne že v izobraževalnem sistemu. Kako vzgajati skeptičen in kritičen odnos do vsega, kar nam je dano? Da znamo razbrati, kje gre za floskule in natolcevanja in kje gre za dejstva.

Iz vesolja do Zemlje in nazaj ... Foto: EPA

Tematsko vprašanje letošnje sezone je vprašanje, kaj nas dela ljudi. Kaj bi bil vaš odgovor?
Odgovor ni enovit. Včasih smo mislili, da nas dela ljudi zelo veliko stvari. Potem so nas antropologi in preučevalci živali naučili, da ta spekter vendarle ni tako širok. Ljudje uporabljamo orodja, imamo jezik, marsikdo bi rekel, da nas ta zmožnost in zapis komuniciranja delata izjemnega. Ljudje smo sposobni, da intuitivno razberemo občutenje in mišljenje drug drugega. Ljudje smo sposobni, da znamo drugemu pomagati ne glede na to, ali pričakujemo korist. Ljudje zmoremo sodelovati v kooperaciji, ne da pričakujemo zase korist. Za konec le še misel Briana Coxa. Ljudje smo enormen skupek prahu, ki je prišel iz zvezd. Čez milijone let smo se ločili od opic in postali prvaki, danes je človek vstopil v vesolje in postal vesoljski človek. Vračamo se, od koder smo prišli. Imamo krasno bero lastnosti, ki izvirajo iz kronskega dragulja – možganov, prek tega se spet vračamo v vesolje. Tega ni zmoglo nobeno drugo bitje na našem planetu.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem se je Maja Ratej spomnila, kako je trmasto reševala vse matematične naloge, da je prišla do njihovih rešitev, "špricala" šolo, kako so ji bogate tekmovalne izkušnje pomagale pri pogovorih z današnjimi tekmovalci, različnih plesih, s katerimi se je ukvarjala, disciplini pri baletu, Nikoli Tesli, knjigi Naključni geniji, hermenevtiki ...