Število živali, za katere skrbi Rožmanec, se vrti okrog 200. Foto: Facebook/ZOO park Rožman
Število živali, za katere skrbi Rožmanec, se vrti okrog 200. Foto: Facebook/ZOO park Rožman

Na podkastu Številke v sedmi sezoni govorimo o ekstremih. Tokratno epizodo je spisal Jože Rožmanec, idejni oče, lastnik in oskrbnik ZOO parka Rožman. Na površini dobrega kvadratnega kilometra skrbi za približno 200 živali, ki jim skuša omogočiti dostojna zadnja leta življenja. Vabljeni k poslušanju pogovora in branju spodnjega povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju

Ob našem obisku parka sredi dneva je bilo izjemno živahno: privoz hrane za živali, nekje je počila cev za vodo, ki jo je bilo treba popraviti, živali je bilo treba nahraniti ... Povsod pa je bil Rožmanec, ki je skrbel za vse podrobnosti in morebitne težave. Na tem mestu se je tudi začel pogovor.

Ko je čas za hranjenje, živali takoj obkrožijo svojega oskrbnika. Foto: MMC RTV SLO
Ko je čas za hranjenje, živali takoj obkrožijo svojega oskrbnika. Foto: MMC RTV SLO

Vsepovsod je vrvež. Delo ne poteka od sedmih do treh, ampak moraš biti očitno res ves čas vpet.
Res je. Ta park nastaja praktično iz nič, dela se od zjutraj do noči. Nismo vezani na uro, ampak bolj na vremenske razmere. Če nam lepo vreme dopušča, delamo dlje. V dežju delamo zunaj malo manj. Delavnik poteka praktično od noči do naslednje noči.

Skrbite za približno 200 živali, res je videti vašo ljubezen in skrb. Ste bili takšni tudi v otroštvu?
Ta zgodba se je nehote začela v otroštvu, to ni bila moja vizija. Ob košnji sem v roke dobil poškodovanega srnjega mladiča. V tistem trenutku mi je pomenil vse − nadomestil mi je igrače in šolske potrebščine. Življenje na kmetiji ni bilo preprosto. Mladič mi je spremenil življenje, od takrat nisem nikoli več živel brez živali, ravno obratno, bilo jih je samo več in več in več ... Skupno jim je to, da imajo vse nelepo popotnico. Vse živali v parku so bile maltretirane, prihajajo iz cirkusov, živalskih vrtov ali posameznikov. Večina naših živali nosi žalostne zgodbe. Živali skušamo odkupiti, urediti dokumentacijo, za vsako pripraviti primerne razmere za življenje in jim skušam omogočiti lep zaključek življenja (sploh glede na to, kar so preživljale prej).

Obiskovalci se lahko košute dotaknejo in jo pobožajo. Foto: MMC RTV SLO
Obiskovalci se lahko košute dotaknejo in jo pobožajo. Foto: MMC RTV SLO

Omenjate srne, velikokrat slišimo, če se človek dotakne te živali, da se ji potem mama odpove. Je to stereotip? Kakšne so vaše izkušnje?
To je napačno tolmačenje. Na mladiču ostane človeški vonj, ki se ga srna boji. Mladiča ima rada, a se preprosto ne upa do njega in mladiča zapusti. Zato se v naravi takih živali ne dotikamo. Sèm prihajajo živali, ki so poškodovane. Za vse je treba poskrbeti, ne zbiramo lepih in zdravih živali, ampak vzamemo vse, kar nam omogočajo finance in čas. Skušamo jim podaljšati življenje.

Kaj se zgodi, ko živali okrevajo? Seveda tigrov ne izpuščate v naravo, kaj pa, recimo, srne in košute?
Naša stroka pravi, da to ni mogoče, a iz mojih rok se je v naravo vrnilo vsaj 50 popolnoma zdravih in odraslih živali. Zakonodaja žal tega več ne dovoljuje. Razložili so mi, da kar narava zavrže, je zavrženo. To strokovno mnenje so podkrepili s kaznijo 400 evrov globe, odvzemom in evtanazijo, če bi pomagal za svoj denar ohraniti življenje majhni srni. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se srninega mladiča zlahka da spraviti do trave in ga vrniti v naravo popolnoma samostojnega. Treba je poznati zakonitosti narave.

V družbi ježevcev. Foto: MMC RTV SLO
V družbi ježevcev. Foto: MMC RTV SLO

Delate od jutra do večera, to je vaš način življenja. Se je morala družina prilagajati vam in temu ritmu?
Smo združili moči, gre eno z drugim. Imajo (ne)srečo, da so z menoj (smeh). Nimam težav, vsi radi pomagajo, seveda je odvisno tudi od drugih okoliščin. Vsi družinski člani imajo radi živali in jim ni težava pomagati.

Pri urejanju takšnega parka nista potrebna le volja in srce. Kako je potekalo pridobivanje znanj za skrb živali?
Veliko stvari se da naučiti, a če v srcu nimaš tistega, kar potrebuješ, je to le delo oziroma služba. Delaš samo od ure do ure, rezultat pa je popolnoma drug, kot če to v srcu imaš. Nekdo, ki ima posluh, nima težav z igranjem instrumenta ali petjem. Tisti brez posluha zna note na pamet, ima fakulteto, a ta ne bo nikoli glasbenik. Enako velja za moje delo.

Kako poteka delo na tistih področjih, kjer sami ne morete pomagati, v mislih imam veterinarje. Ali hitro priskočijo na pomoč?
Seveda, že zakonodaja predpisuje določene pogoje, eden od teh je tudi veterinarska oskrba. Imamo sklenjene dogovore, bolj ali manj delajo eni in isti, da se navadijo na naše živali, ki so specifične. Moram jih pohvaliti, odzovejo se takoj, ko je treba, četudi so ure včasih malo neprikladne. V danem trenutku pomagajo na način, ki je najbolj potreben. Sèm prihajajo živali, ki so ostarele, poškodovane ali zmaltretirane, z veterinarji se ob prihodu za nekatere borimo več mesecev, a ne preživijo. Take živali prihajajo od na videz popolnoma normalnih ljudi, njihove duše pa so bolj temne. Ob tem delu je precej tudi grenkih trenutkov. Delo je lepo, a v trenutkih, ko živali ne moreš rešiti, takrat je res težko.

Rožmanec za živali skrbi več kot 40 let. Foto: Facebook
Rožmanec za živali skrbi več kot 40 let. Foto: Facebook

Pri živalih se poškodbe vidne, kaj pa njihovo notranje stanje? Ali ob pogledu nanje vidite oziroma čutite, da so imeli travmatično življenje?
Reakcije so različne. Ko so tigri prišli iz cirkusa, je bila njihova prva reakcija očitna − več kot dva tedna niso bili ne lačni ne žejni. Očitno je bilo, da so prvič pod nogami čutili zemljo, videli so, da obstaja tudi zelena barva, okoli njih ni bil le šotor, beton in asfalt. Šok je bil tak, da praktično dva tedna niso opravljali najnujnejših življenjskih potreb.

Pred leti so v park iz zaprtega cirkusa v Nemčiji prišli trije tigri, živa sta še dva. Foto: Facebook
Pred leti so v park iz zaprtega cirkusa v Nemčiji prišli trije tigri, živa sta še dva. Foto: Facebook

Tigre ste dobili iz cirkusa, ki je nehal delovati. Kje vse sploh izveste za vse te žalostne usode?
Za mano je več kot 40 let tovrstnega dela, v tem času sem vzpostavil veliko stikov. Ves ta čas kličem in sprašujem, prepogosto zaman in vem, da bodo tiste živali s svojo glavo plačale žalostno zgodbo. V tujini me bolj poznajo kot doma. Za tigre in volkove so me sami kontaktirali, to je uspeh. V naši ljubi Sloveniji se mi pogosto posmehujejo, v Nemčiji ni tako. Stiki so zelo pomembni, vedno se namreč mudi. Če nisi v pravem trenutku na pravem mestu, je to žal zamujeno za življenja tistih konkretnih živali, ki potrebujejo pomoč.

Na dan za oskrbo 200 živali potrebujete približno 50 kg mesa in 100 kg sadja. Kako to rešite logistično in finančno?
Včasih se čudim sam sebi. Navajen sem iz nič ustvariti veliko, nekateri pa z veliko ustvarijo malo. To je način življenja, ki ga verjetno vsak ni zmožen. Bili so trenutki, ko v rezervoarju dejansko ni bilo goriva, denarnica je bila prazna, pa toliko lačnih živali. Do zdaj mi je uspelo še vsak dan nahraniti vse živali, res pa je, da me ob takih trenutkih od skrbi pogosto bolita glava in trebuh. Tega ne kažem na zunaj, ampak stvari rešujem, kolikor znam. Za zdaj mi to še uspeva.

Rožmanec je postavil posebno tablo, na kateri se je zahvalil dobrotnicama iz ZDA. Foto: MMC RTV SLO
Rožmanec je postavil posebno tablo, na kateri se je zahvalil dobrotnicama iz ZDA. Foto: MMC RTV SLO

Ljudje lahko tudi pomagajo. V parku sem opazil tablo, ki ste jo postavili za dve gospe v ZDA, ki sta vam pomagali.
Vesel sem vsakega evra, ne gre zame, ampak za živali. Ko omenjate gospe iz Amerike, pred leti je divjal žled, praktično celoten park je bil porušen. Vse živali so bile na prostosti, z izjemo ene srne nam je uspelo rešiti vse. Gospe iz Chicaga sta gledali poročila po televiziji, zato sta zbrali in poslali 200 dolarjev v Slovenijo. Pri nas nisem dobil niti enega evra. Lahko potrkam na vest raznih varuhov in zaščitnikov živali. V danih trenutkih, ko bi se morali izkazati, se še nihče ni nikoli.

Koliko časa je trajala sanacija?
Žledolom je trajal več kot teden dni. Ves ta čas, ko je pokalo in se podiralo, smo bili skupaj z živalmi. Reševali smo jih iz enega vogala v drugega, postavljali mreže nazaj na svoje mesto, na drugem vogalu so se spet podirale ... Hkrati smo izpostavljali svoje glave in življenja. Razen ene srne so vse živali ostale doma. Nismo razmišljali o sebi, preprosto smo delali tisto, kar smo v danem trenutku morali. Tak je način našega življenja − če je lepo, je vsem lepo, če je hudo, je vsem hudo.

Ko sva pri denarju, ta ni potreben le za hrano, marsikatero žival ste sami z lastnimi sredstvi tudi odkupili.
Moram vas popraviti, saj odkupim popolnoma vse živali, ki jih vidite v parku. Mnogo jih je že odživelo in jih niste videli. Do zdaj je bilo treba v 90 odstotkih vse plačati, in to samo za to, da so ostale žive. To je slika človeštva, kako se brezbrižno vede do drugih sopotnikov na tem planetu. Večina gleda izključno samo na svoje koristi, ko pa je treba skrbeti za hišne ljubljenčke (ki morda niso več popularni ali v modi), pa je že težava.

Marsikdo se bo ob teh vrsticah vprašal, zakaj to počnete?
Tigri imajo pred seboj še tri leta življenja. Imeli smo konkretno akcijo, da smo jih sploh spravili v Slovenijo in jim pripravili prostor, ki ga bomo še izboljšali. Vsak trenutek, ki ga živimo, je dragocen. Ne živimo samo ljudje radi, ampak tudi živali! Ljudje, ki naj bi bili na višji stopnji, to preprosto ignorirajo. Eden od tigrov je imel ob prihodu raka, nismo mu mogli pomagati, zapustil nas je 5. junija lani. Drugi samec ga je klical naslednjih šest mesecev vsak večer po dve uri. Toliko o čustvih živali.

Medvedu Timu se stanje izboljšuje. Policije išče strelca nanj.

Tudi druge živali imajo žalostno zgodbo. Najbolj znan je najbrž medved Tim, na katerega so med drugim celo streljali. Je bil ta primer kdaj raziskan?
Minilo je pet let, odkar je bil medved Tim neke avgustovske noči ustreljen v svojem prostoru. Ti 'junaki' so bili skriti v temi, imeli so celo dušilec na puški, da ni bilo slišati poka. Medveda s prestreljenim hrbtom smo našli šele naslednje jutro. Dva, tri dneve je bil v komi, nekako nam ga je uspelo spraviti k sebi. Od takrat ima travme, ob vročih dnevih poškoduje samega sebe, oziroma se pogrize. Pristojni so primer v začetni fazi obravnavali zelo intenzivno, potem pa je šlo vse v predale in arhive, kot da ne bi bilo niti interesa.

Je Tim po tem dogodku postal manj zaupljiv?
Zaradi svoje grenke izkušnje z ljudmi je zelo nevaren. Vem, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do stika. Ljudi preprosto ne mara, je nevaren, dejansko je najnevarnejša žival v parku.

Znana je zgodba tudi o nosatem medvedu, ki je prebival v Mariboru v bloku. Mar to pomeni, da ljudje premalo raziščejo podrobnosti in zahteve po oskrbi, ko kupijo žival?
Imel sem dva taka medveda, eden prihaja iz Maribora, drugi iz Izole. Ljudje, ki ne uspejo na življenjskih področjih, kjer bi morali, želijo nahraniti svoj ego in si omislijo razne konjičke, nekateri si kupujejo živali, ki jim niti slučajno niso kos, imajo jih samo zato, da jih okolica opazi. Mariborski je živel na balkonu v bloku, izolskega pa je imela znana gospa, ki se izživlja nad živalmi, v svojem okolju je zelo znana. Kupila si ga je kot mladička, mu nadela oprsnico in uživala ob opazovanju, kako se mu oprsnica vrašča v telo. Ko je žival dosegla svoje mere, je pobegnila, morda pa ga je lastnica preprosto spodila, tega nihče ne ve. Medved je taval po Izoli, pristojni so ga ulovili in ugotovili, od kod prihaja. Iz kože je od oprsnice gledal samo še obroček. K nam je prišel zašit, kot da bi prišel od krojača, morali so mu odstraniti celo oprsnico izpod kože. Zdaj živi normalno, ker se je znebil tako oprsnice kot lastnice.

Nek Italijan je pred približno 20 leti kupil dva majhna medveda, z namenom, da ju kot mladiča nagači in postavi na pisalno mizo. Rožmanec se je dolgo trudil in na koncu oba odkupil. Tim je še vedno v njegovem parku, brat Lino pa je umrl. Foto: Facebook
Nek Italijan je pred približno 20 leti kupil dva majhna medveda, z namenom, da ju kot mladiča nagači in postavi na pisalno mizo. Rožmanec se je dolgo trudil in na koncu oba odkupil. Tim je še vedno v njegovem parku, brat Lino pa je umrl. Foto: Facebook

Koliko ljudi na leto pa si ogleda vaš park?
Za lansko leto lahko rečem, da zanemarljivo. Virus smo imeli praktično celo leto, v vmesnem času pa so bili ljudje na morju. Mentaliteta Slovencev je pač taka, kot je. Preprosto vem, če bi mi nad vhodom pisalo Interspar, bi bila vrsta. A to so zavržene živali, z nelepo popotnico. Vse živali tu niso zaradi sebe ali mene, ampak zaradi ljudi. Glede na njihovo zgodovino, se ljudje izogibajo tega parka, saj imajo vsaj malo slabe vesti, čeprav sami nimajo nič pri tem. Na zunaj se slabe zgodbe več ne vidijo. Najprej jih skušamo fizično in psihično spraviti v normalno stanje, čez nekaj mesecev so bolj hvaležne kot živali z normalno popotnico.

Ali vse živali prebivajo v parku, ali se za kakšno najde prostor tudi v vaši hiši?
Imam zelo razmejen odnos, vem, kaj je pravilno in dobro za živali. S tem bi naredil živalim več škode kot koristi, dam pa jim vse tisto, kar potrebujejo za življenje, morajo se čutiti dobrodošle. Ko vzpostavimo odnos, jim dam veliko več, kot če bi bile v hiši. Res pa je, da mi je določena žival, ki je v zadnjih dnevih življenja, veliko bližja, ker vem, kam odhaja, kaj čuti, vem, da išče tolažbo in pomoč. Takrat je mogoče praktično vse in omogočimo tudi kakšno takšno željo.

Med epidemijo samevajo tudi živalski vrtovi – a živali ljudi ne pogrešajo

Za katero žival pa je najtežje skrbeti?
Med njimi ne delam razlik. Malce mi je težje z medvedom, tigroma in volkovi, ker jih ne smem pobožati. Si ob njih, ampak vseeno ostaja distanca, nimamo stika, čeprav bi ga rad imel. Vem, da bi se zgodila neprimerna reakcija z njihove strani, zato se tega izogibam. Pri oskrbi ne delam razlik, vse živali dobijo, kar potrebujejo. To ni samo hrana in nastavitveni pogoji, ampak da se počutijo dobrodošle in niso ogrožene. Da se počutijo doma in da sodijo sem! Smo kot ena velika družina.

Ta park je vaše življensko delo. Na obrazu vam vidim, da to res počnete z veseljem. Kaj vam je to delo dalo?
Velikokrat me je skrbelo, bolelo in stiskalo v trebuhu. Zvečer, ko delam zadnji krog, in preverjam, ali je vse v redu, živalim v očeh vidim, da so zadovoljne. Zavedajo se, da imajo podaljšek svojega življenja. To je tista energija, ki mi daje voljo, ne razmišljam, da je to naporno. To so občutki, ki jih 90 odstotkov ljudi sploh ne ve, da obstajajo, kaj šele, da bi jih fizično občutili.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Jože Rožmanec govori tudi o poimenovanju svojih živali, zakaj ranjenih živali ni v večjih živalskih vrtovih, kaj naredi z iztrebki, o načrtih, da bo park obstajal tudi po njegovi upokojitvi, kako ga sprejema okolica, pobegu ameriške bizonke, kaj mu predstavljajo ekstremi ...