Matej Mohorič je na letošnji Dirki po Franciji slavili kar dve etapni zmagi. Foto: EPA
Matej Mohorič je na letošnji Dirki po Franciji slavili kar dve etapni zmagi. Foto: EPA

V podkastu Številke v osmi sezoni govorimo o besedi osebno. Tokratni gost je Matej Mohorič, ki je ravno končal najuspešnejšo sezono med profesionalci. Razpravljal je o ekipi Bahrain Victorius, svojih začetkih, prehojeni poti, slovenski kolesarski piramidi, odnosu do Sonnyja Colbrellija, padcih ... Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju

Za uvod v Številke eno številsko vprašanje: Koliko kilometrov na leto prevozite na kolesu?
Pri večini profesionalcev se vrti okrog 30.000 kilometrov na leto, ta številka je malo odvisna od števila dirk, ker se na dirkah vozi z večjo povprečno hitrostjo, kar prinese več kilometrov. Časovno pa smo zelo usklajeni. Če bi vse podrobno razčlenil, vsi na kolesu prebijemo približno tisoč ur. Če voziš manj dirk in prebiješ več časa na gorskem kolesu, potem vse skupaj nanese manj kot 30.000 kilometrov.

Utrinek s kronometra na 6. etapi, kjer je osvojil deveto mesto. Dirko je končal na drugem mestu, boljši je bil le Joao Almeida. Foto: EPA
Utrinek s kronometra na 6. etapi, kjer je osvojil deveto mesto. Dirko je končal na drugem mestu, boljši je bil le Joao Almeida. Foto: EPA

To je potem večja od te, ki jo prebijete za volanom avtomobila?
Pri avtu je treba na vsakih 30.000 kilometrov zamenjati filtre in olje, jaz tega na svojem telesu še nisem naredil, ne vem, kako se bo to končalo (smeh).

Sezona se je komaj dobro končala, za marsikoga to pomeni začetek aktivnega dopusta, ali profesionalci popolnoma izprežete ali ste še v pogonu (le da ste na nižjih obratih)?
Na tem področju se zelo razlikujemo. Nekateri radi popolnoma predahnejo, nekateri to naredijo za en teden, drugi za dva, nekateri moji kolegi pa so si vzeli odmor tudi za mesec in pol. V tem času se sploh ne ukvarjajo s športom, potem pa pridejo na prve priprave v obliki vodnih balonov in zaplavajo v hotel (smeh). Sam se držim ljudskih modrosti, da je 'vsega v zmernosti tudi zmernost'. Držim se zdravega življenskega sloga, v tem obdobju skušam uživati v drugih stvareh v življenju, v družini, malo postorim stvari za nazaj, določene obveznosti, ki so se nabrale skozi leto, skušam rešiti tudi kakšno obveznost za naprej. Vsak dan pa najdem vsaj pol ure ali uro časa, da grem na kolo.

Vaša zmernost me spominja na misel poti in cilju, o tem ste jasno artikulirano razmišljali že kot najstnik. To je očitno del vas?
V življenju je pomembno, da imamo močne vrednote in si znamo postavljati cilje. Če ti niso visoki, bomo težko posegali prav visoko. Če ne verjameš sam vase, potem verjetno tudi drugi ne bodo verjeli vate. Pomembno si je postavljati visoke cilje in se po svojih najboljših močeh truditi jih doseči, ob tem pa ne biti preveč strogi do sebe, če nam to ne uspe. Pomembno je, da se zavedamo truda, hkrati pa nismo obsesivni glede svojih uspehov in neuspehov. Ne sme ti priti preveč v glavo, da si boljši ali več vreden od drugih. Zelo verjetno je, da se tudi drugi precej trudijo, a jim ne uspeva. Če si najuspešnejši, še ne pomeni, da si v uspeh vložil največ dela.

Leta 2012 je postal svetovni prvak med mladinci, leto pozneje (na fotografiji) pa še svetovni prvak do 23 let. Foto: EPA
Leta 2012 je postal svetovni prvak med mladinci, leto pozneje (na fotografiji) pa še svetovni prvak do 23 let. Foto: EPA

To me spominja na Nejca Zaplotnika, ki je sicer odraščal v nekem drugem času, živel pa je v približno istem delu Slovenije kot vi, predvsem pa je bil zelo povezan z naravo, kar najbrž velja tudi za vas?
Narava pri večini ljudi predstavlja veliko vrednoto. Trenutno sem na oddihu v Sloveniji, v nedeljo sem šel v hribe. Ko prideš na vrh in se ti odpre prelepi razgled na našo ljubo Sloveniji, je to zelo lep in izpolnjujoč trenutek. Za take trenutke živimo! Narava je zelo pomemben del lepih trenutkov v življenju.

Z naravo ste bili ne nazadnje povezani tudi v otroštvu in mladostništvu, ko ste veliko pomagali doma na kmetiji. Delo in disciplina sta vam potem še kako prav prišla v vrhunskem športu.
Verjetno res. Že v vzgoji mi je bilo vcepljeno, da si moraš vedno narediti načrt in se potruditi, da ga v čim večji meri tudi uresničiš. Vse to gotovo prav pride v vrhunskem športu. Ko pa zdaj gledam nazaj čez leta, je ta del mojega vsakdana − ko se usedem na kolo, kar je moja služba − še najbolj sproščujoč del vsega. Zdi se mi, da so drugi vidiki mojega poklica zahtevnejši, vzamejo več energije in povzročijo več stresa kot samo kolesarjenje. Najpreprosteje se je usesti na kolo in čim močneje pritiskati na pedale.

Kaj vzame več energije in povzroča več stresa?
Ogromno potujemo, se prestavljamo iz kraja v kraj, spimo po hotelih ... Nikoli nimaš rutine, vedno se vse spreminja, živimo − če se lepo izrazim − kot taborniki, včasih si v šali rečemo, da smo kot cigani. Vse, kar imamo, nosimo s seboj v majhnem kovčku in se prestavljamo iz hotela v hotel. Imamo številne obveznosti, lovljenje in zamujanje letal, nesovpadanje s covidprotokoli tistega dneva na tistem okencu ... Vsaj meni je vse to bolj zahtevno kot pa samo kolesarjenje, kjer imaš pred sabo cesto, po kateri skušaš iti čim hitreje.

Igra asociacij in ... Matej Mohorič! Foto: EPA
Igra asociacij in ... Matej Mohorič! Foto: EPA

Pri teh napornejših dejavnostih je najbrž pomembno, da del bremena prevzame ekipa?
Na tem področju smo zelo dobro situirani. V ekipi imamo res dobro podporo, res nam odvzamejo velik del bremena, seveda ne morejo popolnoma vsega. Kar pa se tiče podpore, smo v primerjavi s preostalimi ekipami svetovne serije na zelo visoki ravni. Tudi to je del tega uspeha, ki ga dosegamo. No, vsaj začeli smo ga žeti v zadnji sezoni, če je šlo že prejšnje kaj narobe.

Očitno vam ta ekipa res ustreza. Na začetku kariere ste se namreč precej selili, zdaj pa ste z Bahrainom podpisali pogodbo že za peto sezono.
V tem okolju sem se res našel, počutim se kot doma. Del naše ekipe in osebja prihaja iz Slovenije. Letos smo bili v njej trije kolesarji, v preteklosti je bila ta številka tudi že višja. Predvsem osebje ti zbliža dom, si na poti, vseeno pa se počutim malo doma. Na masažni mizi se lahko na primer pogovarjam v slovenščini. Taki detajli so pomembni. Tudi na splošno smo kot ekipa na zelo visoki ravni, tako glede podpore in razbremenjevanja stvari, ki pridejo pred kolesarjenjem in po njem, sem zelo zadovoljen.

Hvastija po SP-ju: Skrbi me delo na dnu piramide

Pred leti je bilo v ekipi kar sedem Slovencev, zdaj pa vas je toliko skupaj v celotni svetovni seriji. Trije ste med 12 najboljšimi na svetu, a čutiti je luknjo v ozadju. Kolesarski delavec Martin Hvastija je večkrat poudaril, da piramida ustroja ne deluje.
Omenjena piramida je predmet razprave. Ko sem odraščal in prehajal čez kategorije, je bilo bolje. Ni pa bilo zelo dobro. S temi uspehi, ki jih žanjemo, lahko to zagotovo spremenimo na boljše. Mislim, da Tadej Pogačar vsa svoja sponzorska sredstva iz Slovenije preliva v ekipo Pogi team, ki jo delno financira. S tem mladim omogoča, da se začnejo ukvarjati s tem športom, lahko nastopajo na več dirkah in imajo boljše možnosti za razvoj in uspeh. Tudi sam sem začel razmišljati v tej smeri, sem v procesu ustanavljanja fundacije Mateja Mohoriča, ki bo služila temu namenu − bo v pomoč otrokom in mladini, ki se želijo ukvarjati s kolesarstvom. Del sredstev bom verjetno namenil za podporo mladinski reprezentanci. Da bodo imeli ti, ki so tik pred prestopom v elitno kategorijo, idealne možnosti, da bodo lahko nastopili na več dirkah po Evropi in se primerjali s svojimi vrstniki. Maksimalno jih bomo podpirali tudi na področju materiala. Drug del sredstev pa bom namenil otrokom iz lokalnega okolja, skozi razne dogodke in s podporo kolesarskemu klubu, kamor bodo šla sredstva namensko za nakup opreme kaki družini, ki si to težje privoščijo. Upam, da s tem privabim še kakšnega pokrovitelja, ki želi vlagati spet v lokalno okolje. Nekaj podobnega pripravlja tudi Primož Roglič. Upam, da nam uspe postaviti to piramido na noge in pomagati vsem, ki se res želijo s tem ukvarjati.

Sorodno vprašanje vam je zastavil bralec in poslušalec Nejc. Zanima ga, ali je nastanek zlate generacije naključje ali plod dobrega dela z mladimi kolesarji.
Vse je bolj kot ne naključje. Primož je našel popolnoma svojo pot, saj vemo, da je bil najprej smučarski skakalec, nato pa klical po kolesarskih klubih, da so ga sprejeli, bil je 'kolesarski samorastnik'. Tadej je bil v mnogo bolj strukturirani ekipi ljubljanskega Roga. Deloma je bil plod iskanja talenta, ko so najprej na testiranjih našli njegovega brata, ta pa je navdušil samega Tadeja. Jaz sem samoiniciativno poiskal kolesarski klub v Kranju, iskal sem popoldansko dejavnost, da sem lahko pobegnil od dela na domači kmetiji (smeh). Kolesarstvo me je potem popolnoma zasvojilo, skozi slovensko kolesarsko šolo sem napredoval vse do ravni profesionalnega kolesarja. Slovenski sistem je v redu, primerljiv je z večino drugih v Evropi, ni tako težko za nekoga, če ima res željo. Ni nemogoče priti med profesionalne kolesarje, gotovo pa ni toliko podpore, kot bi je lahko bilo glede na naše uspehe. Malo je treba izpiliti način dela, da bo bolj privlačen za partnerje iz slovenskega okolja, da se bodo lahko skozi to zgodbo promovirali. To je komercialni šport, kot takega ga je treba postaviti.

Primož Roglič v Številkah

Primož Roglič je bil gost te oddaje, med drugim je razmišljal, kako se je kot otrok videl v vlogi vrhunskega športnika, ki zmaguje. Je to veljalo tudi za vas?
Absolutno ne! Meni je bila to sprva res le prostočasna dejavnost. To sem vzel kot popoldanski krožek in druženje s prijatelji. Športnega kolesarstva sploh nisem sledil, komaj da sem vedel, kdo je Lance Armstrong. Ko sem začel kolesariti, je bil uspešen Tadej Valjavec, pa smo se o njem začeli pogovarjati na treningih, potem sem seveda začel slediti dirkam, predvsem Touru, kjer je končal v deseterici. A tudi takrat še nisem razmišljal, da bi postal poklicni kolesar. Tudi v klubu sem gledal savske člane, se sam nisem nikoli predstavljal v tej vlogi in da bom vozil na slovenskih dirkah ali v evropskem pokalu. Počasi sem napredoval in dosegal vedno večje uspehe. Vse je prišlo samo od sebe. To je bila zame kar težka odločitev. Pri 18 letih sem prvič zmagal na svetovnem prvenstvu, takrat sem na mizo dobil prvo pogodbo. Nisem takoj pograbil priložnosti z obema rokama, kar nekaj časa sem se odločal, ali bi šel po tej poti ali pa bi se raje vpisal na univerzo in skušal poiskati 'konvencionalno službo'. Rad sem hodil v šolo, veselil sem se faksa in udejstvovanja v poklicu. Zanimala me je strojna fakulteta, že od nekdaj so me zanimale številke. To res ni bila lahka odločitev, ni pa mi žal za prehojeno pot, še enkrat bi se enako odločil.

Čas za vrhunskega kolesarja je omejen, to pa ne velja za študij. Ali si še želite nazaj med knjige po koncu športne kariere?
Premišljeval sem, a se zagotovo ne bom vrnil. Ko skreneš na eno pot, se ti odpirajo vedno nova vrata, ki so skoncentrirana in specializirana v tem okolju. Kakor sem zdaj vpleten, ne vidim več poti nazaj, niti se je ne želim. Sem zelo srečen in zadovoljen na tej poti. Kar uspešno lovim svoje vrednote v življenju, srečo bom lovil na tej poti, ne bom se vračal na začetek poti in skušal odživeti dve življenji v enem.

Ena od možnosti na tej poti bi bila prav gotovo vloga športnega direktorja. Glede na drobce, ki jih od vas ujamem v podobi vrhunskih analiz, se mi zdite rojeni za vlogo športnega direktorja. Ljudje, ki pa vas bolje poznajo, pa pravijo, da vam to ne bi ustrezalo zaradi 'nomadskega' načina življenja.
To je res. Zdi se mi, da bi bil res dober športni direktor, z veseljem bi to počel. A trenutno mi je biti težko ves čas od doma. Trenutno živim v tujini, to mi vzame precej energije in časa. Morda bom imel nekoč željo in priložnost vrniti se v Slovenijo, potem bo morda lažje. Če se bom vrnil k družini, bom morda z lažjim srcem 'pobegnil' od doma, kot zdaj, ko se rad vrnem v Slovenijo.

Podobno o vas razmišlja bralec Grega, zanima ga, kako pogosto vaše mnenje upoštevajo pri kovanju ekipne taktike.
Če imam močno mnenje, je to kar pogosto. Ne morem reči, da večinoma odkrivamo toplo vodo. Tisti, ki smo bolj izkušeni, nam je vse bolj ali manj jasno, težko je 'naglumiti' kaj nekonvencionalnega. Ustaljeno mnenje lahko izpiliš, preden sestaviš načrt in ga skušaš izvesti. Lahko si zelo pozoren na detajle pri oblikovanju strategije, tu gotovo pridejo prav izkušnje. Športni direktorji in drugi izkušeni kolesarji me upoštevajo pri oblikovanju strategije, včasih to tudi prevesi tehtnico.

Gesta iz 6. etape, ko je bil Mohorič nezadovoljen nad potezo Colbrellija. Foto: Youtube
Gesta iz 6. etape, ko je bil Mohorič nezadovoljen nad potezo Colbrellija. Foto: Youtube

V kolesarstvu velja nepisano pravilo, da kolesar v zasledovalni skupini ne lovi ubežne skupine, če je v njej njegov moštveni kolega. Od daleč se zdi, da je vaš moštveni kolega Sonny Colbrelli to pravilo prekršil v 6. etapi Beneluksa, ko vas je lovil (pozneje pa tudi dobil etapo in dirko). Vaša gesta je kazala, da ste zelo nezadovoljni.
To je bil zelo zapleten položaj. Bila sva najmočnejša na dirki, česar nismo vedeli, ko smo delali načrt. Nerealno je pričakovati in načrtovati, da bova dva iz iste ekipe najmočnejša. Ko gledaš za nazaj, je seveda lahko biti pameten in sklepaš, da si najmočnejši, a to je nemogoče ugotoviti v samem procesu dirke. Ko se o tej dirki s Sonnyjem kdaj šaliva, mi še zdaj pravi, 'da bi morala vse potresti', če bi naju ujeli. Ni tako preprosto, sploh pa ne, ko je treba sprejeti odločitev. Sam v tistem trenutku nisem bil zadovoljen z njegovo odločitvijo, saj bi moral po načrtu iti v napad samo jaz, Sonny pa bi moral zadaj samo nadzorovati. V tistem trenutku je bil boljši, predvsem pa hitrejši, če bi prišlo do sprinta. S tem bi bil boljša karta v boju naše ekipe za čim boljšo skupno razvrstitev. Tudi pred začetkom etape je bil v boljšem položaju, ta dirka pa je tako ali tako znana, da se vedno odloči zgolj v nekaj sekundah. Vse karte smo takrat stavili na njega. Bil je tako dober, da je ob mojem napadu tudi sam sledil Hirschiju in meni. Sonnyju je bilo vse skupaj nekaj normalnega in logičnega, da se bova slej ali prej znebila Hirschija. Švicar je bil v tistem trenutku malo prestrašen, ker je videl, da sva midva boljša, in ni želel narekovati ritma (sam bi na njegovem mestu naredil enako). Sonnyju sem predlagal, da ga morava izmenično napadati, vsak enkrat, en se bo tako odpeljal, drugi pa bo kontroliral od zadaj in ne bo pomagal pri lovu. Tako bo eden od naju gotovo zmagal. Sonny pa je trdil, da ga bova oba vlekla, nato pa oba napadla v zadnjem krogu. Začudeno sem ga pogledal 'Sonny, ti nisi normalen'. Vse to se je dogajalo, ko poganjaš na vso moč, takrat se mi ni dalo javno podati v to razpravo, od tega je prišla tista gesta. Sonny je želel uresničiti svoj načrt, s katerim se sam nisem strinjal – da bi skupaj 'potresla' Hirschija in se skupaj zapeljala proti sončnemu zahodu. Na koncu je bilo vse fantastično, Sonny je dobil etapo, jaz pa na podoben način zadnjo etapo. Nisem bil tako samozavesten kot Sonny, ki je bil po tekmi razočaran, ker mu nisem sledil.

Mentalni trening preporodil Colbrellija

V Ligi NBA delijo nagrade za igralca, ki je najbolj napredoval. Če bi to delali v kolesarstvu, bi Colbrelli najbrž dobil to nagrado. Res je napredoval sploh v klancih, njegov izkupiček pa je res zavidanja vreden (zmagal je Beneluks, evropsko prvenstvo, Pariz–Roubaix). Očitno se mu obrestuje delo s psihologom.
Tudi sam sem prebral precej knjig o mentalnem treningu. V ekipi ves čas lobiram, da bi najeli športne psihologe iz več različnih držav, ki govorijo več različnih jezikov. Težko je delati z nekom, ki ne govori tekoče angleško, potem je težko vse razumeti, kaj ti hoče dopovedati. Sonny je bil gotovo na vrhu seznama tistih, ki bi to potrebovali. S tem smo ga dražili že leta in leto. Potem si je končno poiskal neko gospo, ki mu res zelo pomaga. Na dirkah sem skoraj vedno z njim skupaj v sobi, skoraj vsak večer se sliši s to gospo, ki mu razlaga to, kar smo mu razlagali mi, prijatelji. A seveda ni isto, če mu to reče kolega ali neki strokovnjak. On ni verjel vase, pogosto pred dirko ni najbolje spal, ker ga je skrbelo, dvomil je o sebi. Vsem se nam je zdelo, da to potrebuje. Na pripravah je bil en od močnejših kolesarjev v ekipi. Jaz sem ga s težavo 'tresel' na testnih dirkah tudi na klanec. Vedno se je osredotočal na sprinte, ker so ga videli v tej vlogi, a za sprinterja je preveč uglajen, preveč je mehka duša. V Sloveniji sicer nima takega statusa zaradi dogodka na Touru z Rogličem. Tisto ni bilo tako, kot je bilo videti po televiziji. Res je premalo agresiven za sprinterja. Na kolesu je sicer videti, da je agresiven, saj se tako 'meče' po kolesu, a v trenutku, ko se v sprintu nekdo nasloni nanj, mu takoj prepusti mesto in izgubi položaj za sprint. Ni zelo aerodinamičen, kar je zelo pomembno v skupinskih sprintih, v takih zaključkih ni pomembna samo moč. V zadnjih metrih je vedno eden najboljših, na roko mu gre, ko gre cesta rahlo navzgor, takrat je še pomembnejša moč. Ko je začenjal kariero, je bil Peter Sagan ravno v svojem razcvetu. Kar sedemkrat, osemkrat na sezono ga je v takem zaključku premagal prav Sagan. Zato je ostal v njegovi senci.

Ste zelo fluidni kolesar, pogosto skačete iz vloge kapetana v pomočnika. Ali je težko stalno menjati ti vlogi?
Ne, to ni težko, težko je predvsem sestaviti program dirk za kolesarja, kot sem jaz. Če se zberem, lahko dosežem dober rezultat na vseh spomenikih, ne morem pa tega narediti vsega naenkrat. Včasih želimo preveč, nekaj časa je v redu, potem pa nastane zmešnjava in se ne ve, kje je rep in glava. Iz vseh izkušenj želim zbrati in strniti misli ter postaviti vse skupaj tako, da bo čim bolje. Letos nam je to uspelo že dobro, a vidim še ogromno prostora za izboljšave. Še naprej bomo sestavljali to sestavljanko in upali, da nam čim bolje uspe. Fokus mora biti na primernem programu, da bom pomagal k uspehu ekipe in drugim kolesarjem, hkrati pa na določenih dirkah doseči uspeh tudi zase.

Znan je kot izumitelj položaja na kolesu 'super tuck', ki zdaj ni več dovoljen. Foto: Getty Images
Znan je kot izumitelj položaja na kolesu 'super tuck', ki zdaj ni več dovoljen. Foto: Getty Images

Letos ste postali del elitne skupine kolesarjev, ki je dobila etape na vseh treh grand tourih. Vaše zmage na Vuelti, Giru in Touru imajo skupno to, da so bile vedno vse najdaljše etape na tisti izvedbi tritedenske dirke. Se vam razprejo krila, ko vidite, da je trasa daljša od 200 km? Ob seveda logični predpostavki, da vam mora ustrezati trasa etape.
Na prvem mestu je predvsem trasa etape, dolžina etape pa naredi vse lažje. Če si fizično vrhunsko pripravljen, je dolžina dejavnik, ki pripomore k 'iskrenosti' rezultata. To ni odločilen dejavnik, gotovo pa prinaša malenkost večje zagotovilo, da bo zmagal res tisti, ki je res vrhunsko pripravljen. Več prostora je predvsem za popravljanje napak. Če se ti nekaj zgodi sredi etape in moraš to rešiti (npr. menjava kolesa), boš to bistveno bolj verjetno ugodno naredil, če gre za daljšo etapo. Na krajši etapi je takrat najbrž vse odločeno in se lahko samo pripraviš za naslednji dan. Če gre za daljšo etapo, se položaj lahko tisočkrat obrne, v 250 km se vsakemu nekaj zgodi. Več je prostora, da vse pride na svoje mesto. Podobno je v formuli ena, če bi bila dirka dolga pol ure, bi bile razlike na vrhu pol sekunde, malce pogosteje bi tudi kdo presenetljivo zmagal. Če pa bi bila dirka dolga tri ure, vse pride na svoje mesto, razlike so večje, tudi daljši postanki v boksih ne naredijo več razlik. Odloča tudi genetika, nekateri imajo hitrejši metabolizem in pokurijo malo več sladkorja. Tisti so težko uspešni na najdaljših in najbolj zahtevnih etapah. Nekateri imamo malo počasnejši metabolizem, ki je bolj ekonomičen.

Hana Stupica: "Otrok bo šel hitro na kič, zato mu moramo pokazati, kaj je lepo"

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja prejšnji gost. Ilustratorka Hana Stupica, ki včasih vozi gorsko kolo, vas sprašuje: 'Profesionalni kolesarji vozite skoraj v vsakem vremenu, kako se zaščitite pred soncem, dežjem, mrazom? Čelada ščiti glavo pred padcem, kaj pa ostalo? 'Downhill' kolesarji so kot oklepniki, pri cestnih, kjer je lahkota tako pomembna za hitrost in aerodinamiko, pa si precej bolj izpostavljen'.
Kar se tiče naravnih elementov − v primeru sonca se vedno namažem s kremo, zato sem na televiziji vedno videti kot bel piščanec med tistimi zagorelimi fanti. Kar se tiče mraza in dežja, imamo napredna oblačila, ki nas zaščitijo pred tem. Prilagajamo se po čebulnem sistemu, tako se slačimo in oblačimo glede na to, kako je mraz. Če močno dežuje, te pač zebe, tu žal ni čarovnije, pač moraš potrpeti tistih nekaj ur. Če bolj poganjaš pedale, po navadi malo manj zebe. Kar pa se tiče padcev, je pa tako: ni kakšne hude zaščite, ko vidiš, da bo prišlo do padca, samo zamižiš.

Ko smo pri padcih, poslušalka Jana se je spomnila dogodka na Giru, zanima jo, ali je tisti padec pustil kakšne psihične posledice?
Kadar pride do padca, vedno poskušaš analizirati, kaj sem naredil narobe, kako bi lahko vplival na razplet. Iz tega se poskušaš kaj naučiti. Teh je bilo precej sploh v manjših kategorijah, skozi leta sem se malo 'zbrihtal' in umiril. Zdaj malo bolj vozim v okviru svojih zmožnosti. Padec na Giru je bil splet nesrečnih naključij, štejem ga bolj v kategorijo 'spotaknil sem se po stopnicah' kot pa v kategorijo 'prehitro sem zapeljal v ovinek'. Moja športna napaka je bila, da sem malce prehitro zapeljal, zadnje kolo mi je zdrsnilo, sicer sem ga ujel, pri tem sem s pedalom nesrečno zadel v robnik in potem je šlo po zlu. Šlo je za nekaj naključij, na katere težko vplivaš. Nisem se pretirano vznemiril, zaprl sem ta predal in si postavil nove cilje.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Matej Mohorič govori še o naslednjih temah:
− Vsako jutro vstane med 6. in 7. uro.
− Človeško telo kot sofisticirana naprava.
− Svetovno prvenstvo v kolesarstvu.
− Vlogi radijskih povezav.
− Kako se moraš v sekundi odločiti, ali greš v napad ali ne.
− Slušalki, ki med dirko "slučajno" pade iz ušes.
− Zakaj je odstopil na blatnem peklu dirke Pariz−Roubaix.
− Kdaj bo padla odločitev, ali bo vozil na naslednjem Touru.
− Pomenu številk v kolesarstvu.
− Najtežjem klancu, ki ga je vozil v življenju.
− Mojstrstvu Luke Mezgeca, ki pred težkimi etapami vedno natančno predvidi, kako hitro mora kolesariti, da prehiti zaporo.
− Zaupanju v znanost.
− Kaj osebnega lahko deli s poslušalci Številk.

Številke 191: Matej Mohorič