Valentin Bucik je redni profesor za psihološko metodologijo, med letoma 2007 in 2011 je bil dekan Filozofske fakultete. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Tako je prepričan psiholog Valentin Bucik, ki je precejšnji del svoje kariere namenil prav preučevanju inteligentnosti. To je tema tokratne epizode Številk. Vabljeni ste tako k branju povzetka kot poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

V Številkah pogosto govorimo o odnosu med številkami in besedami. Psihologi z obema opravljate različna merjenja. Ko govorimo o, denimo, številu 2, imamo jasno predstavo, kaj pomeni. Če pa udeleženca eksperimenta prosimo, naj se na devetstopenjski lestvici oceni in izbere število 2, ta za vse ne pomeni več nekaj univerzalnega.

Enaka številka ima lahko različne pomene. Ko pozabimo, kaj stoji za temi številkami, smo v škripcih. 2 v počutju na lestvici 1-9 je nekaj drugega kot 2 v šolskem sistemu, kjer imamo razpon od 1 do 5. Ena zanimivih merskih lestvic, ki jih ljudje težko razumejo, sploh kadar so žrtve tega stanja, je ocenjevanje bolečine od 1 do 10. Zdravnik vas ob bolečini vpraša, kako zelo vas boli od 1 do 10. "Nimam pojma, strašno me boli, torej 10." Pa sploh ne veste, kaj je 9 v primerjavi z 10. Tu številke začnejo izgubljati svoj pomen. Podobno je pri opisnem ocenjevanju. To je tema debat, odkar je prišlo do ideje, da bi na nižjih stopnjah izobraževanja namesto številskih ocen raje uporabljali opisne. Enako tehtna mnenja so za in proti. V resnici bi morala biti opisna ocena temelj. Problem je, ker niso dobro domišljene, zato pišemo vse mogoče. Bolj izkušeni so morda bolj spretni. Staršu včasih ne pomaga dovolj, če v spričevalu piše "trudi se."

V trenutnem sistemu učenci 1. in 2. razreda prejmejo opisne ocene, v preostalih razredih pa so te številske. Foto: BoBo

Najbrž je za učitelja bolj naporno, da sestavi 20 takih spričeval, ko lahko uporabi le številke. Na drugi strani pa je morda res bolj koristno, ker je prisiljen, da se še bolj postavi v kožo vsakega učenca.
Definitivno. Z vidika poenostavitve vsebino zamenjaš s številko, morda še bolje rečeno s kategorijo. Nekateri šolski sistemi so se izognili številskim ocenam od 1 do 5 in uporabljajo črke od A do F. To so še vedno kategorije. Kar hočeš oceniti, skušaš spraviti v neke razrede, številke so logična posledica. Nekateri se številkam izogibajo, ker je človek tako nagnjen k poenostavitvam, da gre rad korak naprej in s temi številkami začne statistično operirati. Potem pa računaš povprečno šolsko oceno, kar je absolutno neprimerno. Težko je zagovarjati povprečno oceno, a točno vemo, da se kopica stvari v usodi mladega človeka veže prav na to povprečje.

Kaj pa bi morali potem narediti selekcijski izbori pri srednji ali višji šoli? Kakšna je alternativa?
Dobro vprašanje. Gre za stopnje izraženosti. Vedno nas zanima stopnja izraženosti neke lastnosti, znanja, sposobnosti, ustvarjalnosti ... Tukaj pridemo na polje diferencialnega pristopa. Diferencialna psihologija je pomembna veja v psihološki znanosti, ki se ukvarja z iskanjem in razumevanjem medosebnih razlik. Ko vemo, kaj je inteligentnost, ko se nam zdi, da se nam je posrečilo z neko teorijo dobro in kakovostno resnično opisati ta fenomen oziroma konstrukt. Ko fenomen definiramo in nam ga uspe pojasniti, dobimo teorijo. Ko pojasnimo, kako ta stvar deluje (torej kaj je inteligentnost in kakšne so njene lastnosti), v tistem trenutku nas začne zanimati, kakšne so razlike med ljudmi v inteligentnosti in zakaj do teh razlik pride. Opažam, da se v raziskovanju inteligentnosti pogosto izpušča naslednje vprašanje ‒ kaj naj naredimo s tem znanjem o medosebnih razlikah? Vemo, da obstajajo razlike, nekateri so bolj in drugi manj inteligentni. Kaj to zdaj pomeni za nas, za razvoj človeštva? To je ključno vprašanje, o katerem se psihologi premalo ukvarjamo. Danes je inteligentnost fenomen, ki je morda najbolj med vsemi psihološkimi fenomeni povezan z družbeno občutljivostjo. Nekateri raziskovalci se s tem nočejo ukvarjati, ker si nočejo nakopati težav.

Lahko umetna inteligenca bolj korenito poseže v merjenje inteligentnosti? Foto: EESC

Tehnologija bliskovito napreduje, vidimo naraščanje vpliva umetne inteligence (UI). Ali lahko na to občutljivo področje usodno vstopi UI?
Mislim, da ne. Človeški um je tako kompleksen, da je grozno težko zmodelirati vse mogoče različice in povezave stvari, ki se dogajajo v človeškem umu. UI je izjemno dobrodošel. Ampak ali se lahko uči kompleksne stvari? Tu je UI koristen, v zadnjih 50 letih je strašno napredoval. Paralela, da bi stroj lahko v razmišljanju nadomestil človeka, pa je morda preveč naivna. Gre za kompleksen sistem. Da računalnik v šahu premaga človeka, je specifika, ki govori o tem, da si je računalnik sposoben zapomniti več položajev in o njih razmišljati. Zato je v šahu boljši, procesni kanali pri navadnem umu se prej zapolnijo, a to še ne pomeni, da je računalnik bolj inteligenten od človeka.

V javnosti se pogosto zamenjujeta izraza inteligentnost in inteligenca.
Psihologi smo alergični, da med tema izrazoma ni razlike, tudi sam sodim med te. SSKJ dovoljuje uporabo obeh izrazov za kognitivno kapaciteto. Izraz inteligentnost naj bo rezerviran za psihološki fenomen kognitivne učinkovitosti, izraz inteligenca pa za sociološko področje, kot pojem, ki označuje skupino družbeno angažiranih izobražencev. Mislim, da je ta distinkcija razmeroma jasna. V slovenščini je nekaj zmede naredila vpeljava izraza umetna inteligenca. Še vedno mislim, da to morda ni neustrezna. UI lahko vzamemo kot družbeno skupino nekih strojev, ki zna razumno razmišljati o neki stvari.

Valentin Bucik se ukvarja tudi z nadarjenimi otrok. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Šola je bila kriva, da se je inteligentnost začela preučevati. Pred več kot stoletjem se je zgodil znameniti Binet-Simonov test.
Alfred Binet je bil francoski psiholog, ki je delal v znameniti pariški bolnišnici La Salpetriere skupaj s kolegom zdravnikom Theodorom Simonom. Ukvarjal se je s kognitivnim razvojem otrokom, zanimalo ga je, kako je zanimivo gledati razlike v intelektualnem funkcioniranju pri različno starih otrocih. Neke mentalne funkcije pri petletniku namreč še ni mogoče opaziti, pri šestletniku pa se že pojavi. Kaj se zgodi pri teh prehodih? Francija je bila med prvimi, ki je uvedla obvezno šolanje. Binet je dobil nalogo sestaviti instrument, s katerim bi našel otroke, za katere bi se lahko predvidevalo, da bodo imeli s sledenjem običajnemu učnemu načrtu v šoli izrazite težave. Ko bi našli te otroke, bi jih vzeli v posebno skupino, ki bi jo skušali poučevati s prilagojenim učnim načrtom. To bi imelo za posledico, da lahko svoje sposobnosti razvijajo v skladu s svojimi sposobnosti. Gre za idejo prilagojenega pouka. Binet in Simon sta sestavila ogromno nalog, otroke so spraševali o stvareh, ki jih počnejo v vsakdanjem življenju. Pri vsaki nalogi sta provocirala neki kognitivni mehanizem v možganih. Leta 1905 se je tako rodil prvi test inteligentnosti.

Prvi testi so bili torej namenjeni šolski selekciji, kakšno pa je moderno razumevanje inteligentnosti? Ali, denimo, čustva, sodijo zraven?
To je zapleteno vprašanje, ker je odgovor odvisen od tega, kako razumemo koncept inteligentnosti. Teorije se med seboj precej razlikujejo, to je ena od težav v psihologiji. Različni avtorji z istimi izrazi imenujejo nekaj, kar sami razumejo zelo različno. Ena od teorij, ki je zelo popularna in zanimiva, je Gardnerjeva teorija. Ta med posameznimi faktorji inteligentnosti upošteva tudi take, ki morda nimajo posebne zveze s kognitivnimi procesi, recimo interpersonalna in intrapersonalna inteligentnost (se pravi razumevanje samega sebe in drugih, kar je blizu čustveni inteligentnosti) ... Na drugi strani pa imamo psihologe, ki pravijo, da je inteligentnost g. To je angleška okrajšava za faktor splošne inteligentnosti, avtor je britanski psiholog Charles Spearman. Obstaja neka bazična kognitivna kapaciteta, ki jo najdete v vseh mogočih vedenjih ali pa reševanju nalog, ki imajo kakršno koli povezavo z angažiranjem možganske sive substance.

Toda ravno zaradi tega bi lahko upoštevali tudi čustvene elemente. Če vidiš spor dveh ljudi, morda lahko ravno s temi sposobnostmi rešiš spor?
Seveda. Spearman bi temu pripisal splošno sposobnost videti problem. Ena od preprostih definicij inteligentnosti je namreč občutljivost za probleme. Ko preizkušanec dobi miselno nalogo, bo moral najprej ugotoviti, kaj je sploh problem. Če ga ne bo prepoznal, naloge ne more pravilno rešiti. Občutljivost za problem je ključna. V taki socialni interakciji, kjer do izraza pride čustvena inteligentnost, se pokaže, ali je nekdo sposoben zaznati, da gre sploh za problem v nekem odnosu. Če je tako, je lahko bolj ali manj uspešen pri tem, kako problem reši.

Porazdelitev inteligentnosti se (v velikem vzorcu) porazdeli normalno. Povprečje 100, SD = 15 tako pomeni, da je 68 odstotkov ljudi v razponu 85-115 (torej v razmaku 1 standardnega odklona), 95 odstotkov ljudi v razponu 70-130 in velika večina v razponu 55-145 (treh standardnih odklonov). Foto: Wikipedia

Večina najbrž ve, da človek z inteligenčnim kvocietnom (IQ) 100 velja za povprečno inteligentnega. Če sva pri številki oddaje, je nekdo z IQ-jem 137 precej nad povprečjem.
Količnik inteligentnosti je skozi zgodovino psihologije po nepotrebnem tabuiziran pojem. To je velika škoda, v resnici je namreč samo statistična vrednost. 100 je statistična vrednost, ki smo jo z nekimi matematičnimi kolobocijami razglasili za predstavnika točne sredine razpršitve vseh rezultatov, ki smo jih izmerili na veliki količini ljudi. Če je število ljudi res veliko, se pokaže, da se razprši v obliki normalne Gaussove krivulje. Vrednost 100 pomeni aritmetično sredino te distribucije, krivulja je simetrična. Glavni problem pri določanju te številke je, kdo sedi v tej razporeditvi, se pravi iz rezultatov katerih ljudi je sestavljena distribucija. Za merjenje inteligentnosti velja, da bi morala biti sestavljena iz vrednosti, ki so bile izmerjene na ljudeh, ki so podobni temu človeku, katerega rezultat imam in ga želim primerjati. Pomislimo zgolj na otroke. Rezultata otroka, ki je star 6 let, ne bomo primerjali z rezultati otrok, ki so stari od 7 do 12 let. Primerjal ga bom z otroki, ki so stari 6 let. IQ ni nič drugega kot številčni izraz pozicioniranja tega posameznika v tej porazdelitvi.

Torej, če bi vas primerjal s splošno populacijo, bi prišel, denimo, do številke 130, če bi vas pa primerjal s podobno skupino psihologov, ki so imeli podobno izobrazbeno pot, zaposlitve in izkušnje, pa bi morda prišel do številke 100?
Mogoče, zagotovo bi bil nadpovprečen (smeh). Te samovšečne manipulacije lahko pustiva ob strani, a točno na tem je nekaj resnice. Problem je v tem, s kom primerjamo rezultat posameznika. Če bi želel svoj rezultat primerjati s sebi primerljivimi, bi moral zagotovo upoštevati izobrazbo in starost, spola ne bom upošteval, ker ni spremenljivka, ki bi ljudi razlikovala po inteligentnosti ...

Bucik opozarja, da je vedno treba upoštevati kontekst. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

... Kaj pa rasa? V oddaji s svojimi vprašanji sodelujejo tudi bralci in poslušalci. Roman Vodeb vas tako sprašuje, "ali obstaja korelacija med IQ-jem in barvo kože"?
Obstaja. Med vsakimi številskimi vrednostmi je mogoče preveriti, ali obstajajo povezave. Tisto, kar bi bilo pa mojem mnenju vprašanje na to vprašanje, je seveda: "Kolikšna je merska kakovost izmerjenih vrednosti inteligentnosti po različnih rasah?" Angleški psiholog Richard Lynn je napisal knjigo Rasna razlika v inteligentnosti, celotno svoje življenje je posvetil iskanju medrasnih razlik v inteligentnosti. Sestavil je ranžirno lestvico inteligentnosti po narodih, kar že v osnovi ni res, saj je v resnici narejen po državah. Na tej lestvici preberemo, da je inteligentnost Bušmanov približno pri 55 točkah, Švedih 105 ... Kaj zdaj to pomeni? Ta knjiga nima posebne znanstvene vrednosti, saj je zgolj skupek rezultatov, nabranih iz množice različnih študij, med katerimi so velike razlike. Nekatere študije so narejene na zelo majhnih vzorcih (kar velja za Slovenijo). Nepravično in znanstveno metodološko je nekorektno primerjati take študije, a Lynn se je tega lotil. To služi nekemu umetnemu napihovanju nacionalne ali rasne identitete oziroma nadvlade.

Pri merjenju je pomemben/sporen najbrž že kulturni kontekst instrumentov?
Seveda. Ko greste v ekvatorialno Afriko merit inteligentnost, boste tja šli kot raziskovalec iz Severne Amerike. Tak primer je tudi Philippe Rushton, ki je prav tako raziskoval rasne razlike. Torej imamo raziskovalca iz Amerike, s svojim kulturnim, izobrazbenim in civilizacijskim kontekstom. Uporabljal je teste, ki so nastali na ameriški populaciji. Naenkrat se pojavi v centralni Afriki in meri inteligentnost med domorodci, ki nikoli prej v rokah niso držali svinčnika. Rushton se hvali, da uporablja kulture proste teste, kar v resnici niso. Če so testi pripravljeni v slikicah in likih, ne pa besedah in številkah, tega še ne zagotavlja. Z neustreznimi instrumenti je meril neko lastnost, dobil je rezultat, nato pa ga primerjal z rezultati v drugih kulturnih kontekstih, kar je metodološko in vsebinsko nevzdržno. Lynn je lestvice objavil leta 2006, o tem so poročali vsi časopisi, tudi slovenski. Lahko smo prebrali, da so Slovenci po inteligentnosti malo pod povprečjem (96). "O, joj," si je morda kdo mislil, hkrati pa je bil vseeno malo zadovoljen, ker smo bili malo nad Hrvati, ti pa so bili zadovoljni, ker so bili malo nad Srbi. Kam to pelje? Tak odnos do inteligentnosti in njenih rezultatov ni produktiven, ravno obratno.

Obstaja zabaven film Idioti prihodnosti, v katerem povprečno inteligentnega človeka zamrznejo za leto dni, nanj ponesreči pozabijo, tako se prebudi šele čez 500 let, ko je družba intelektualno izrazito nazadovala, tako postane kar naenkrat najpametnejši človek na svetu. Premisa je zabavna, a tudi povedna za današnjo družbo.
To je zelo lep primer. Kognitivna učinkovitost je lastnost, ki mora biti v interpretaciji nujno kontekstualizirana. Nekatere teorije pravijo točno to ‒ inteligentno ravnanje je takšno, ki je v neki družbi prepoznano kot inteligentno. Howard Gardner rad govori, da je lahko neki možganski ustroj zelo različno učinkovit v različnih kontekstih. Recimo domorodec iz Mikronezije bo izpadel zelo neinteligenten, če ga boste na letališču v New Yorku postavili pred nalogo, da mora v eni minuti najti pravo letalo in prava vrata, da ne bo zamudil poleta. V istem trenutku bo moral sprocesirati celo kopico informacij, da bo prišel do prave odločitve. Za nekega poslovneža, ki večkrat tedensko leti, to ne bo predstavljalo nobenega problema, gotovo bo izpadel bolj inteligenten kot prej omenjeni domorodec. Zdaj pa dajte poslovneža ponoči v lesen čoln v neko mikronezijsko otočje in od njega zahtevajte, da pride v neki pristan, pri čemer se lahko orientira le po zvezdah. Verjetno bo v svojem ravnanju videti zelo neinteligentno. To je kontekstualizacija.

Vabljeni k poslušanju celotne oddaje (kliknite na spodnjo sliko), kjer Valentin Bucik govori še o merjenju v šolstvu, Flynnovem učinku, kako stabilna je inteligentnost skozi čas, kako nanjo vpliva okolje, zakaj je pomembna nadarjenost, kako naj bi delali z nadarjenimi otroki ...

Vabljeni k poslušanju celotne oddaje