Ta ponudba je imela tudi predzgodbo, ki se je začela v času evropskega prvenstva 2017 na Poljskem. Žgank se spominja: "Za to evropsko prvenstvo sem začel delati že po olimpijskih igrah, želel sem si večje medalje v svoji karieri. Zadnje tri mesece sem delal še dodatne treninge, res sem si želel te medalje. Ko sem prišel na prvenstvo, sem takoj izgubil prvi boj. V tednu po evropskem prvenstvu sem razmišljal, kako je to možno, treniral sem, a bil neuspešen. Kako potem dobiti medaljo na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, če je ne morem dobiti niti na evropskem prvenstvu?!"

Po medalji dobil ponudbo iz Turčije
Sledil je dolg pogovor s trenerjem Marjanom Fabjanom: "Rekel sem mu, da mogoče v tem okolju ne morem poseči po največjih medaljah, mogoče potrebujem neko spremembo, novo okolje, nove trenerje, da se popolnoma razvijem v judoista, kot želim postati. Fabjan mi je dal priložnost, rekel mi je, da bova poskusila še nekaj novih stvari, vse sva usmerila na svetovno prvenstvo. Tam se je potem pokazalo, da se je to delo splačalo. Po svetovnem prvenstvu je kmalu prišla ponudba iz Turčije. Po dolgem razmisleku sem se odločil, da bom vseeno, kljub temu da je možno tudi v tem okolju osvojiti velike medalje, spremenil okolje in se naučil kaj novega, nov jezik, začel živeti na drug način in videl, kam me bo to pripeljalo."

Fabjan je imel podobno zgodbo
Fabjan je na neki način povezan tudi s turško zgodbo, Žgank razlaga: "Fabjan je po evropskem prvenstvu dobil ponudbo za trenerstvo v tujini. Teh dobi veliko, saj je vrhunski trener. Ko sem to slišal, sem predlagal, ali bi bilo to morda okolje, kjer bi napredoval. Mogoče me takrat še niso jemali resno. Ko pa so videli, da sem osvojil medaljo, so mi poslali ponudbo." Fabjan mu te odločitve ni zameril: "On me že od začetka podpira, saj je bil tudi sam v tem položaju. Sam je odšel v Avstrijo, kjer je živel sedem let, se naučil novega jezika, novega načina treniranja, zato je tudi mene podpiral, da grem v tujino in se naučim novih stvari."

Ceraju so dolgo obljubljali ...
Eden od vzrokov za menjavo je bil tudi položaj slovenskih judoistov, ki so končali kariero in bili prepuščeni sami sebi. "Eden od teh je bil Matjaž Ceraj, ki je bil član Impola. Vso kariero so mu govorili, da mu bodo zagotovili službo, a ko je končal kariero, ni bilo od tega nič. Potem je odšel v tujino. Star sem 24 let, pred mano je še najmanj pet, šest let kariere. Ta leta bom posvetil samo judu, trenutno se ne bom učil drugih stvari v življenju ali si nabiral izkušenj v poslu. Želel sem iz tega nekaj iztržiti. V Sloveniji po karieri težko dobiš zaposlitev ali pa rento."

Po karieri se ne vidi v Turčiji
Kot turški reprezentant ima že v osnovi obljubljene višje finančne nagrade: "Za zmago na evropskem prvenstvu v Turčiji dobim toliko kot pri nas za olimpijsko zlato. Eden od turških tekmovalcev je dobil bron na evropskem prvenstvu, po karieri so mu zagotovili službo v šoli, kjer je trener. Ni ne vem kaj, je pa tista malenkost, ki ti lahko spremeni toliko, da laže vstopiš v življenje po profesionalni karieri," je prepričan svetovni podprvak. Sam se po koncu kariere v Turčiji sicer ne vidi: "Slovenija je zelo majhna država, v tej državi imamo vse, je zelo lepa, imamo zagotovljeno neko varnost, tako se ne vidim v Turčiji."

Kar nekaj sprememb v turški zvezi
Turška judoistična zveza je reorganizacijo začela po olimpijskih igrah v Riu. "Pripeljali so novega trenerja iz Gruzije Iraklija Uznadzeja, ki je za Gruzijo dosegel velike rezultate. Na olimpijskih igrah je izmed sedmih tekmovalcev kar štiri popeljal med najboljših pet. Prestopil je tudi Gruzijec Vano Rezašvili, ki je vmes nastopal tudi za Grčijo. Ko sem slišal za ta prestopa, sem vedel, da lahko svoj judo razvijem do maksimuma." Nad začetnim sodelovanjem z novim trenerjem je zadovoljen, nekaj težav imata le v komunikaciji: "Angleščina ni ravno njegov jezik. Prej ko se naučim turškega jezika, prej se bom z njim razumel, tako kot želim. Že zdaj sodelujeva super."

Hitro se je naučil osnov jezika
Nekaj znancev v Sloveniji dokaj redno spremlja turške nadaljevanke. "Povedali so mi, da je jezik težak. A ko si vsak dan v tem okolju in ker večina res ne zna angleško, si prisiljen, da se naučiš jezika. Hitro gre v uho, tako osnove že znam. Naučil sem se jih, ko imamo zvečer sestanke za naslednji dan, kako bomo trenirali in podobno. Večino že razumem, nekaj stvari znam povedati trenerju in tekmovalcem, je kar zabavno," je zadovoljen judoist.

Klub skrbi za osnovne stvari
Zdaj je član kluba BBSK Istanbul in živi v največjem turškem mestu. "Prva stvar, ki jo takoj opaziš in mi ni niti malo všeč, je promet. Z letališča do kluba je deset kilometrov, za kar potrebuješ več kot pol ure, to ni ravno zabaven del." Živi v klubskem stanovanju. "Naš klub je zelo velik klub in razvit, imamo tudi košarkarski klub, kjer igra Jaka Klobučar. Imamo stanovanja, slabša stvar je, da nas več spi v eni sobi, ampak imamo v klubu vse urejeno. Poskrbljeno je za stanovanje, hrano, zajtrk, kosilo, večerjo, imaš tudi pralnico, kjer samo postaviš svoja umazana oblačila in ti jih operejo," je razložil.

Pričakoval več negativnih odzivov
Ko je postalo jasno, da bo slovenski dres zamenjal za turškega, je v javnosti pričakoval več negativnih odzivov: "So bile zelo pozitivne spodbude v smeri, da sem mlad, da naj grem v svet, da naj dobim čim več iz druge države, naj si zagotovim finančno eksistenco. Mogoče je bilo več negativnega v spletnih komentarjih, a jaz se temu ne posvečam. Na splošno pa mislim, da je bila ta moja odločitev zelo pozitivno sprejeta."

Preveč časa na telefonu
V Turčiji je brez sorodnikov, zato je sklenil, da bo več časa posvetil branju knjig in učenju jezika, "ampak sem nekako padel v slabo navado, da sem veliko časa na telefonu, to je kar problem v današnjem času. Veliko časa sem na telefonu, mislim, da bom to spremenil. Čas si krajšam s prijatelji iz turške reprezentance, po navadi gremo v kakšen kafič, na kakšen čaj, to je zelo popularno v Turčiji, popularne so te vodne pipe, to imajo zelo radi. Mogoče tudi kakšen sprehod ali kaj podobnega."

Na evropskem prvenstvu še ni mogel nastopiti
Žgank si je želel, da bi lahko za Turčijo nastopil že na evropskem prvenstvu v Tel Avivu, a vsi papirji še niso bili urejeni. Zdaj seveda upa, da se bo drugače končalo na svetovnem prvenstvu, ki ga bo septembra gostil Baku. Svetovna prvenstva namreč prinašajo ogromno točk v lovu na olimpijske igre, ki jih bo leta 2020 gostil Tokio.