V prvi svetovni vojni je umrlo okoli 18 milijonov ljudi. Foto: Reuters

V poletnem premoru na podkastu Številke delamo pregled zadnje, pete sezone. Predstavili smo že povzetka kulturnih in psiholoških tem, tokrat je na vrsti znanost.

Pomagajte pri pripravah na 6. sezono

Mojca M. Plesničar: Slovenija je varna država
Pravnica Mojca M. Plesničar, ki deluje na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je analizirala umore v samostojni Sloveniji. Razložila je, da Slovenija sodi med najvarnejše države na svetu, a ta vtis pogosto zameglijo mediji: "Ne glede na uradne statistike in varnost se ustvarja vtis, da se nenehno poroča o kriminaliteti, še posebej o umorih. Kadar je stvar realna, je normalno, da pritegne pozornost javnosti in medijev. Težava se pojavi, ker slika ni skladna z resničnostjo. Pomislimo na vse faze: o dogodku se poroča, ko se zgodi posamezno kaznivo dejanje, ko pride policija in pridrži osebo, ko osebo privedejo pred sodnika, ko se odloča o priporu, ko se začne glavna preiskava, ko poteka vsaka glavna obravnava, ko poročajo priče ... Mediji hkrati spet povedo celotno zgodbo, ki je zato še toliko bolj prisotna v javnosti."

Petra Svoljšak: Človeška narava se ni spremenila
Lani je minilo sto let od konca prve svetovne vojne. Ob tej priložnosti smo na pogovor povabili raziskovalko tega obdobja Petro Svoljšak. Zgodovinarka je primerjala takratno in današnjo družbeno ozračje: "Zagotovo je bil strah v ljudeh pred tujci prisoten tako pred 105 leti kot danes. Ta strah je neutemeljen. O tem so govorile velike besede tedanjih pesnikov in intelektualcev, navsezadnje je tudi Ivan Cankar govoril o očiščenju in pomlajevanju. Računal je, da bo toliko ljudi preživelo, da bodo peljali očiščen narod v svobodo. Treba je tehtati, ali je šlo za stvar propagande ali pa so bili ljudje o tem dejansko prepričani. Človeška narava se v 105 letih ni spremenila. Svojega odnosa do krhkih skupin (beguncev) ni spremenila, terminologija se ni spremenila. Še vedno govorimo o begunskih valovih, o nečem, kar dere čez bregove, predstavljamo si ga kot reke, ki so v teh dneh drvele v naših krajih."

Oto Luthar: Brez Trianonske pogodbe bi slovensko govorila le peščica
Gostili smo še enega zgodovinarja Ota Lutharja, ki je razmišljal o še eni stoletnici – priključitvi Prekmurja. Zanj je to eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini Prekmurja: "Prekmurci so takrat dejansko dobili formalni stik z ljudmi iste govorice in približno iste kulture. Kot zgodovinar težko sodim, ali je bilo (relativno) življenje v času habsburške monarhije boljše, kot je danes. Težave so bile podobne. To je bila pokrajina, ki je bila zelo rodovitna, lahko je prehranila precejšnje število ljudi. Družine so bile večje kot na Gorenjskem ali kjer koli drugje v slovenskem prostoru, zato niso mogli prehraniti vseh članov. Vedno se je moralo določeno število ljudi iz tega predela izseliti. Ali je to dobro ali je to prekletstvo? To je težko soditi. Gre za podobno vprašanje kot v drugih okoljih. Leto 1919 je iz nacionalističnega zornega kota zelo pomembno. Če pa gledam kot nekdo, ki so mu blizu kulture, jeziki in dediščina, potem je to omogočilo, da se Prekmurje ni dokončno pomadžarilo. Če bi to območje v Trianonski pogodbi pripadlo Madžarski, bi najbrž leta 1991 tam ostalo le še za vzorec ljudi, ki bi še govorili slovensko."

Andrej Guštin: Za določene teme se je treba potruditi
Posvetili smo se še eni stoletnici – nastanku Mednarodne astronomske zveze. Ob tej priložnosti smo gostili Andreja Guština, ki je razmišljal o paradoksu, da imamo danes poplavo znanstvenih ugotovitev o vesolju, na drugi strani pa je vse več ljudi, ki mislijo, da je Zemlja ravna: "Ti ljudje ne samo, da verjamejo, da je Zemlja ravna, to celo vedo (smeh). Moj hrvaški kolega že hodi po gimnazijah in razlaga dokaze, da je Zemlja okrogla, ker so se ustrašili, da bo to med najstniki postalo ekstremno popularno. A to ni edina težava. Vprašajte ljudi, kdaj se rodi največ otrok, dejali bodo, da okrog polne lune, čeprav je bilo že tisočkrat dokazano, da to ni res. Morali bi se vprašati o vlogi šolskega sistema. Mislim, da ta načeloma dobro opravi svojo nalogo, a za določene teme se je treba potruditi, treba je o njih razmišljati. Vprašanje, ali se to vsem ljubi početi. Laže je sprejeti neke ideje, ki so preproste in trivialne."

Kozma Ahačič: Jezik se je nekoč spreminjal hitreje
Pozornost smo posvetili tudi slovenskemu jeziku. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC-ju SAZU-ja Kozma Ahačič je razložil, da se slovenščina spreminja mnogo počasneje, kot se je spreminjala do 16. stoletja: "Naš jezik je v veliko večji meri prisoten v javnosti, več je knjig, več beremo, več pišemo, zato ga tudi v večji meri ohranjamo. Pojav novih besed ne pomeni v tolikšni meri razvoja ali spreminjanja jezika samega po sebi. Besede vdirajo v jezik, če se spreminja okolica, ne pa zaradi samega spreminjanja besed. Hkrati so tu tudi številne stvari, za katere se nam zdi, da so čisto sodobne (npr. neraba dvojine ali rodilnika pri zanikanju), a popolnoma iste napake so delali že v 16. stoletju. V Bibliji Jureta Dalmatina lahko v istem stavku preberemo "dve mize in dve mizi". Slovenski protestantski pisci so v 16. stoletju včasih pri zanikanju namesto rodilnika uporabljali tožilnik (ne vidim mizo)."