Tina Bregant je pediatrinja in specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine. Foto: BoBo

Na podkastu Številke pred Tednom možganov predstavljamo temo skrbi za otroke skozi prizmo možganov. Na pogovor smo povabili pediatrinjo Tino Bregant, vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Kot študentka ste delovali v več delih Evrope, v Veliki Britaniji, Avstriji, najbolj pa vas je zaznamovalo delovanje v Romuniji, kjer ste spoznali kruto usodo t. i. Ceausescovih sirot.
Spadam v generacijo ljudi, ki se počutijo zelo Evropejce. Kot najstnica sem opazovala padec berlinskega zidu, ko so se odprle meje. Ideja Evrope mi je všeč in blizu, imam se za Evropejko. Izkušnja z Romunijo me je zelo zaznamovala. Tja sem šla med študijsko izmenjavo merit vidne evocirane potenciale (to je nevrofiziološka preiskava). Tam sem se po naključju srečala s t. i. sirotami iz Ceausescovega režima. V Romuniji so ugotovili, da nimajo velikih naravnih bogastev, zato je Ceausescu sklenil, da so ljudje njegovo edino bogastvo. Prepovedal je kontracepcijo, njegovo stališče je bilo: če se rodijo otroci, za katere starši ne bodo mogli skrbeti, bo za te otroke poskrbela država. To je bil razlog, da so ustanovili posebne sirotišnice. Pri teh otrocih se je v enem tednu zamenjalo do 17 negovalk.

Fotografija je nastala leta 1990 v bolnišnici v Bukarešti. Številni otroci iz tega obdobja so bili okuženi z AIDS-om. Foto: AP

Ti otroci so imeli nekaj nepopravljivih posledic, bili so mikrocefalni, kar pomeni, da so bile njihove glave majhne, ker so imeli majhne možgane. To se je zgodilo, ker v najzgodnejšem obdobju niso živeli v ljubeči skupnosti in družini. Res so imeli streho nad glavo in hrano. Bili so v posteljah z odejami, a to ni bilo ljubeče družinsko, starševsko vzdušje. V tem obdobju je ključno, da se otrok naveže na eno osebo, ta je običajno biološka mama. Ti otroci so imeli razvojne zaostanke, zelo specifične načine tolaženja, govor je bilo izjemno slabo razvit. Okrnjena je bila komunikacija z drugimi. Do takrat sem bila prepričana, da bom kot "odrasla" delovala kot nevrologinja, ker so me zanimali možgani. A ko sem videla te otroke, sem spoznala, da izjava "kdor se ukvarja z ljudmi, se ukvarja s prihodnostjo" ni floskula. V delu z otroki vidim smisel in poslanstvo. Takrat se je v meni nekaj premaknilo, zato se ukvarjam z otroki in okoljem, v katerem lahko otroci izrazijo svoje potenciale, s katerimi so se rodili.

Ali obstajajo raziskave, kakšna je kakovost življenja teh otrok danes, ko so odrasli?
Mednarodna javnost je takrat izvedela za te otroke. Nekatere so namestili v družine, kjer so znali skrbeti za takšne otroke, tudi v Veliki Britaniji danes živi nekaj teh otrok. Stari so približno 30 let. Žal nekaterih primanjkljajev niso mogli več nikoli nadomestiti, to so res nepopravljive posledice, ki so jih pretrpeli v tem zgodnjem obdobju. Zato je ključno, da smo v tem obdobju z otroki, da ustvarjamo ljubeče vzdušje. Ljudje včasih mislijo, da to pomeni, da morajo otroci vse imeti in dobiti. A to ni res! Naše želje in potrebe niso nujno skladne. Otroci ne vedo vedno, kaj v resnici potrebujejo. Čutijo neugodje, mi kot odrasli z zrelimi možgani lahko nudimo ta korektiv. Naši otroci se rodijo zelo nebogljeni. Konj že prvo uro po rojstvu vstane in hodi. Naš dojenček za to potrebuje praktično celo leto. Otrok v zgodnjem obdobju ne zmore zagotavljati homeostaze, zato potrebuje odraslo, ljubečo osebo. Mi imamo zrele možgane in jim moramo to zagotoviti.

Vabljeni k branju in obisku
Novorojenčki so sprva zelo občutljivi na svetlobo. Foto: EPA

Ko sva pri možganih, društvo Sinapsa vsak marec organizira Teden možganov. Letošnja rdeča nit je Na pragu bolečine. Vaš prispevek pri tem dogodku bo Vloga možganov pri starševstvu. Če pogledava zgolj z možgani, brez čustev: je reprodukcija namenjena ohranitvi vrst?
Narava nima nekih svojih namenov. Skozi evolucijo se je ohranilo vse, kar je povečalo možnost preživetja posameznika ali vrste. Razmnoževanje seveda prispeva k temu. V mojem predavanju se bomo posvetili področju v možganih, to je področje okoli tretjega možganskega prekata, ki mu rečemo tudi medialno predoptično območje. Tu so določene skupine nevronov, nekateri imajo na membrani izražene receptorje za galanin, delujejo kot ključno vozlišče za starševsko vedênje. Kaj pa je to vedênje? To je razvidno tudi pri drugih živalskih vrstah, prepoznamo ga tudi pri ptičih, plezalcih, še najbolj pri sesalcih. Zakaj rečemo, da je treba biti z otroki nežen, in jih božamo? To delajo tudi drugi sesalci, to so negovalna vedênja. Zaznavni sistem novorojenčkov je zelo nezrel, ne marajo močnih luči, zvokov, okusov ...

Starševsko vedênje, kot kaže, orkestrira nevrone v medialnem predoptičnem območju. To je majhno področje, evolucijsko je ohranjeno pri različnih vrstah. Zelo pomembno je za preživetje. Obstajajo mame, ki ne morejo postaviti dojenčka pred svoje želje. Ravno to območje v možganih omogoča, da starši skrbijo za otroke. Skrb za potomce je zahtevna na vseh področjih ‒ to velja za energetski vložek, čas, denar in energijo. Mame morajo v najbolj zgodnjem obdobju zagotoviti veliko metabolne energije. Nosečnost in dojenje sta zahtevna. Nevroni to omogočajo, hkrati dajejo povezave do jeder, kot je nucleus accumbens, ki je jedro za nagrajevanje. Nitje pošiljajo v dopaminsko bogata območja. Pri tem pomagajo tudi hormoni. Dojenje ni samo hranjenje, gre za dotik, taktilno stimulacijo, vzpostavljanje navezanosti, čas za umirjanje, hkrati nivoji oksitocina povečujejo navezanost. To so mehanizmi, ki so se ohranili skozi evolucijo. Povečujejo verjetnost preživetja našega malega nebogljenega človeškega mladiča, hkrati pa tudi ponujajo varno starševstvo.

Družba vse bolj razvija narcistično kulturo

Omenjali ste mame, ki ne morejo postaviti dojenčka pred svoje želje. Ali se možgani teh mam kaj razlikujejo?
Živimo v družbi, narava in družba pa nimata enakih zakonitosti. Danes je izjemno težko poznati samega sebe, zlahka se uklonimo. Družba ima ravno tako mehanizme, da cilja naše jedro za nagrajevanje. Obstaja veliko stvari, ki mladim mamam odtegujejo pozornost. Mame včasih kupujejo različne stvari za dojenčka, ki pa ne potrebuje nič od tega, ampak samo njeno pozornost. Novorojenček potrebuje ljubečo prisotnost mame, ta se mora znati poslušati. Družba nas odteguje, da bi znali poslušati sami sebe. Imamo mame, ki hodijo v službe, kjer imajo stresne položaje, naučijo se odrezati od teh občutkov. Kako naj jih zdaj vzpostavijo? V službi so delale dolge ure, vse stvari so posvetile karieri, dobro so bile videti, zdaj pa morajo naenkrat priti v stik z najglobljimi čustvi in spreminjajočim se telesom. Začeti morajo dojiti, dojke niso več seksualni simbol. Mame imajo spet priložnost stopiti v stik s samim seboj in odkrivati, kdo je ta mali dojenček. To v resnici ni tako zelo težko. Evolucija nas je opremila s toliko mehanizmi, ki pri tem pomagajo. Novorojenčki so najbolj karizmatična bitja na celem svetu.

Po drugi strani pa gre tudi za ogromno odgovornost, skrb ‒ in če so že rdeča nit tedna možganov ‒ tudi bolečine.
Brez dvoma. Nikoli nisem bila tako vesela in nikoli tako žalostna kot v primerih, ko je šlo za okoliščine, v katerih so bili vpleteni moji otroci. Veliko je odvisno od temperamenta, ki ga otroci prinesejo na svet. V idealnem primeru se starši in otroci pri tem ujamejo, vsi so ritmični in lepo sodelujejo. Obstajajo pa seveda tudi neugodne kombinacije. Sami starši imajo morda težave s pozornostjo in ritmičnostjo, potem pa imajo razdražljivega novorojenčka, ki ima morda še nevrološke težave, to je potem težko uskladiti. Včasih smo imeli velike skupnosti, ki so za to poskrbele, danes pa imamo na voljo tudi strokovne službe. Da ne bo izpadlo, kot da govorim, da je vse lepo in smo vsi idealni. Ne! Ko se pojavijo težave, imamo danes strokovnjake, ki lahko pomagajo, mlade mamice naj se ne bojijo poiskati pomoči. Zato smo tukaj, to je naše delo. Raje vidimo, da pridete enkrat preveč kot premalo.

Pri vzgoji otroka naj bi pokurili okrog 13 milijonov kalorij. Foto: EPA

Približno šestina žensk trpi za poporodno depresijo. Je za to krivo ravno to neujemanje ali kaj drugega?
Otožnost po porodu, ki običajno pride tretji dan, je nekaj naravnega, to je doletelo tudi mene. Ko pa ti občutki trajajo predolgo, se je dobro posvetovati. Morda gre za depresijo, morda pa za kaj drugega, zato obstajajo izbrane službe že v porodnišnici. Če ste v stiski, poiščite pomoč. Včasih je treba možganom kaj dodati. Večina mamic vseeno kar dobro gre skozi te faze. Dojenje ojača vse naravne danosti, ki olajšajo sorazmerno težek prehod. Skrb za novorojenčka ni zanemarljiva, časovno in energetsko je zelo potratna.

Res je potratna, med vzgojo otroka naj bi pokurili okrog 13 milijonov kalorij.
To je res veliko. Imejte otroke in boste shujšali (smeh). To je metabolno zahtevno, to velja tudi za druge živalske vrste. Zato je narava izumila mehanizme, ki to omogočajo. V naravi so različne strategije preživetja. Nekateri imajo veliko potomcev in za njih slabo skrbijo (npr. vinske mušice), obstajajo pa tudi živalske vrste, ki imajo malo potomcev, pa za njih dobro skrbijo, npr. sloni, delfini ali levi. V naravi je tako, da "dovolj dobra strategija" pomaga pri preživetju, da se ohrani. Mi smo vrsta, ki nimamo veliko potomcev, zanje pa dobro poskrbimo. V zahodni družbi šteje res vsak otrok. S tem se poveča tudi vložek. Vsak otrok je zares dragocen, to ni floskula.

Slon ni le žival, ki dolgo skrbi za svoje potomce, dolgo traja tudi brejost ‒ okrog 95 tednov. Foto: EPA

Dobro skrbimo za potomce in dolgo. Včasih je bilo to približno 20 let, danes tudi 30 in več.
Zakaj človeški mladiči potrebujejo toliko časa, da se osamosvojijo? Ena od tez ni družbena, ampak je pravzaprav povezana z razvojem in zorenjem možganov, ki so izjemno kompleksni. Procesi zorenja se končajo šele v poznih 20. letih, tako obstaja tudi biološka podlaga, da moramo tako dolgo skrbeti za otroke. Zakaj so možgani tako kompleksni? Ker je okolje, v katerem delujejo, tako kompleksno? Zato potrebujejo toliko časa? Nazadnje dozorijo čelni režnji, prefrontalna skorja, v kateri je sedež naše osebnosti in izvršilnih funkcij. Ključen je za naše umeščanje v družbi. Imamo kompleksne možgane in družbo, tudi ta ne postaja vedno bolj preprosta, ampak vse bolj zapletena. Vse to podaljšuje otroštvo in proces zorenja. Druga tema pa je telesna zrelost. Naši najstniki bi lahko imeli svoje potomce, a to zaradi družbenih dejavnikov odlagajo v poznejše obdobje.

Paradoksalna interpretacija bi bila, da daljše bivanje s starši pomeni napredek družbe. Možgani se namreč evolucijsko v zadnjih 100 letih niso spremenili. Če vas prav razumem, je razvoj možganov končan malo pred 30. letom. Idealno je torej, da so ta čas še pri matični družini. Pred sto leti so mladostniki šli pri 18, 20 s trebuhom za kruhom, danes pa je v povprečju več blagostanja, torej družine lahko dlje skrbijo za potomce.
Se strinjam, v resnici se možgani zadnjih 40.000 let niso bistveno spremenili. Obstajajo raziskave, ki kažejo, da so se volumsko celo zmanjšali. Pomislimo na živali, ki živijo v divjini ali pa so udomačene. Katera od teh živali iste vrste ima večje možgane?

Človeški možgani so zadnjih 40.000 let niso pretirano spremenili. Foto: EPA

Tista, ki živi v divjini.
Tako je, tu leži odgovor. Družba ponudi toliko varno okolje, da ni treba imeti toliko različnih možnosti. Po eni strani imamo blagostanje, ki omogoča, da skrbimo za otroke, po drugi strani pa narava nima namenov, nekega pametnega načrta, vsaj tako mislimo. Za preživetje v naravi je "dovolj dobro" že dovolj. Ni treba biti perfekten ali idealen, ampak dovolj dober. Včasih so šli res zelo zgodaj s trebuhom za kruhom, tudi prej so imeli otroke. Za naravo je bilo to čisto dovolj dobro. Navsezadnje, poglejte, koliko nas je na planetu. Preveč nas je, na tem področju smo bili preveč uspešni.

Ena od tez je, da se je skrb za potomce ohranila le pri vrstah, kjer so evolucijsko gledano koristi za potomce večje od žrtev staršev. To se matematično sliši logično. Pri človeku si še predstavljam vlogo racia, kako pa je pri drugih vrstah? Gre za instinkt?
Tudi pri ljudeh ne bi preveč operirala z raciem (smeh). Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, ste omenjali vprašanje o odločitvi za otroka. Nasmejala sem sem, prvega otroka sem imela pri 24 letih, bila sem še na fakulteti, kar pomeni, da ni bilo pri tej odločitvi nič racia, bili sta le zaljubljenost in strast. Vendar, za otroke je včasih dobro biti mlad in neumen. Če pomisliš, v kaj rodiš tega otroka, v kakšen svet, toliko ekoloških problemov in težav. Danes nimam več energije, kot sem jo imela pri 25, 30 letih. Čas, ki ga imam na razpolago, danes drugače razporejam. Tu pride v igro narava s čustvi, s slabo delujočim čelnim režnjem, ki je za razmnoževanje čisto dovolj. Narava ne sprašuje po idealnih pogojih. Evolucija deluje drugače.

Tina Bregant je razmišljala tudi o empatiji. Foto: MMC RTV SLO

Ali ni v temelju evolucije, da preživijo le najboljši? Človek, ki je star 25 let, je najbrž bolj zdrav kot pri 40 letih.
To je gotovo res. Včasih se namuznem, včasih pa me razjezijo populistični naslovi "40. leta so nova 30.". To ni res. Procesi staranja se v vseh organih začnejo okrog 25. leta. Z zdravim življenjskim slogom lahko marsikatere procese upočasniš, s kakšnim neumnim (kot sta kajenje in zloraba drog) pa lahko te procese pospešiš. Evolucija ne pravi, da preživijo samo najboljši in najbolj zdravi. Medicina zelo napreduje. Ljudje smo začeli izvajati selekcijski pritisk, danes mehanizmi preživetja ne delujejo več, ker imamo drugačne kulturne mehanizme. 25-tedenski novorojenček nekoč ni preživel, danes pa preživi, nekateri celo brez večjih posledic za zdravje. Vmešali smo se v naravo, izvajamo svoje kulturne selekcijske pritiske. Ne vemo, kam bo to vodilo. Narava gre svojo pot, ne glede na to, kar počnemo.

Ravno evolucijo sem želel vpeljati v vprašanje odločitve za otroke. Velika večina pri tej odločitvi najbrž nima glavnega motiva v ohranitvi vrste, ampak popolnoma osebni razlog, ki se dotika njega samega in partnerja.
Včasih si celo mislim, da tisti najbolj razmišljujoči in etično-moralni morda nimajo svoj otrok. Delam z zelo različnimi otroki, tudi tistimi, ki so v rejništvu ali pa so posvojeni. Pri tem vprašanju včasih pomislim, da je imeti svoje otroke egotrip, globoko občudujem tiste ljudi, ki se odločijo, da ne bodo imeli bioloških potomcev, ampak jih bodo posvojili ali vzeli v rejništvo. Ti ljudje delajo nekaj izjemno dobrega za vse nas, za vse človeštvo. Njihovo sporočilo je nekaj, kar je občudovanja vredno. Na tem mestu se jim lahko zahvalim. Skrb za prihodnost je v skrbi za otroke, a ne samo za naše biološke, ampak za vse.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s Tino Bregant (kliknite na spodnjo sliko), v katerem pediatrinja govori o delovanju možganov pri skrbi posvojenih otrok, detomorih, potrebi in vlogo starih staršev pri vzgoji otrok, empatiji, branju pravljic, sanjah ...

Celotni pogovor s Tino Bregant