Po dvanajstih letih delovanja v skupini The Tide se je Tomaž Štular odločil za začetek samostojne kariere. Foto: Marko Alpner

Glasbenik pravi, da je koncertiranje na neki način prerasel in mu to v sklopu Bordoja tudi ni cilj, temveč je njegov glavni fokus na glasbi in na njenem ustvarjanju, kar je tudi eden izmed razlogov za samostojno kariero – torej to, da dela tisto, kar naj bi glasbenik delal - ustvarjanje glasbe.

Na oder se je podal zgolj za dva projekta, eden izmed njih so bili Izštekani, za katere je z bendom priredil pesem Kozlam, poleg tega pa bo akustično nastopil tudi za samo oddajo Izštekani.

Za slovensko glasbo pravi, da ji manjka družbenokritičnosti, čeprav je slovenščina idealen jezik za izražanje tega. "Hitro sem ugotovil, da v slovenščino vedno vstopamo z nekim strahom, medtem ko pri angleščini nimamo nobenih zadržkov, se skrivamo za raznimi frazami in to je to. Tukaj se pa zdi, da še bolj lahko poudarim to iskrenost in tisto, kar si res želim povedati. In ne nazadnje tudi biti družbeno kritičen, saj ima slovenščina v družbenokritični noti precej večjo težo od angleščine," je razložil.

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Koncert v sklopu Izštekanih ima za enega najljubših v celotni karieri. Foto: Jani Ugrin

Zakaj Bordo?
Za Bordo se skriva moj glas, je neke vrste asociacija na moj glas. Ko sem izbiral ime, me je soglasbenik vprašal, kako vidim svoj glas, naj mu ga opišem. In ne vem, jaz ga vidim kot žametnega. Žametna pa je potem ta bordo barva, gledališke zavese, ta trenutek, zato od tod ime Bordo.

A potem bi rekli, da tudi glasbo vidite v barvah?
Ne, besedilo prej vidim slikovno, ampak same glasbe pa ne gledam skozi barve, daleč od tega. V bistvu se bolj posvečam samemu besedilu oziroma besedam, od tod gredo neke zgodbe v vizualizacijo.

Po čem si želite, da bi si Slovenija zapomnila vaše glasbeno ustvarjanje?
Po iskrenosti.

Kaj je za vas medzvezdje?
Če se to nanaša na album Medzvezdje, bi težko govoril o prostoru, bi pa govoril o neki energiji in nekem notranjem instinktu, ki mu, če imaš dovolj odprte te stvari, znaš slediti oziroma ga poslušati, potem se univerzum in medzvezdje začnejo pravilno sestavljati in mu samo slediš. Medzvezdje se je tako začelo dogajati, da sem tik pred zdajci dal ime albumu, ker je brez koncepta in v bistvu je ravno to potem njegov koncept. In Medzvezdje je bilo ravno to, da sem sledil svojim občutkom, na koncu se je sestavila skupina za nastopanje v živo, ki je prej nisem imel, ker niti nisem nameraval v živo nastopati.

Ste se v ustvarjanje tega albuma že podali z miselnostjo, da nočete koncepta, ali ste si ga želeli in se potem preprosto to ni zgodilo?
Totalno brez koncepta. Se pravi podal sem se v samostojno kariero ravno na način tega, da se zaprem nazaj v klet in začnem delati tisto, kar glasbenik naj bi delal, torej ustvarjanje glasbe. Na podlagi tega nisem hotel nobenih menedžerskih in podobnih prijemov, ampak je šlo za idejo, potem to posneti, s Petrom Penkom ustvariti pesem, jo poslati na radio in stvar je končana. Pred dvema letoma sem si rekel, da v živo preprosto ne bom nastopal, to ni bil namen tega – razen ko je prišlo vabilo Jureta Longyke in še neki dodaten projekt. Za to se je potem bend zelo luštno sestavil, ampak je bilo drugače, denimo, dodal sem saksofon.

Boste z omenjenim bendom koncertirali tudi v prihodnosti ali je bilo to zgolj za Izštekane in omenjeni dodatni projekt?

Oder je zelo luštna stvar, tam blazno uživam in če bi zdaj držalo pravilo, da se zarečenega kruha največ poje, potem bom rekel, da nikoli več ne bom nastopal – v upanju, da seveda bi kdaj. Zagotovo pa ne bom hodil nastopat v kakšne čudne klube oziroma bare, kar smo z zasedbo The Tide prej počeli 12 let. Ravno zato, ker to vzame toliko energije, saj vemo, kje je slovenska klubska scena, in mi tako tudi ustreza. Več zadovoljstva imam v prostoru za vaje kot pa na nekem koncertu. Kar se tiče zasedbe v živo raje delam stvari s konceptom, tukaj je prišel ven tudi ta dvocikel in te žive zvočne podobe z Marušo Štibelj, se pravi slikarko na odru. Ampak to sta dva koncerta in konec. To ne pomeni, da zdaj razmišljam o turneji, ker v Sloveniji ne moreš imeti turneje. Načeloma se izogibam koncertov in se jih bom tudi še naprej.

Bi lahko morda rekli, da ste koncertiranje že prerasli?
Absolutno. Starejši kot postajamo, manj časa imamo. Več je obveznosti in manj je časa za te stvari, ki te duhovno hranijo, in ravno zato se mi zdi pomembno, da si takrat, ko imaš ta čas, res osredotočen in to narediš, ker ni več časa, da bi se hecal in okleval kot nekakšen najstnik.

Glasbenik priznava, da sprva celotnega albuma sploh ni nameraval izdati. Foto: Jani Ugrin

Omenjali ste The Tide. Kako gledate na the 12 let delovanja in ali lahko morda kdaj pričakujemo ponovno združitev zasedbe?
Ponovnih združitev oziroma reunionov se ne grem. Mislim, da imajo tudi preostali člani skupine precej podobno mnenje. Vračanje v preteklost je največja napaka oziroma ni prihodnosti v vračanju v preteklost. Ne bomo se več združevali, ta list smo končali in obrnili vsak novega – nekateri se več ne ukvarjajo z glasbo, eni se naprej pri drugih stvareh, z nekaterimi še vedno sodelujem in tako naprej. Svet se vrti naprej.

Koliko poguma je bilo potrebnega, da ste za ta samostojen projekt Bordo začutili, da je tisti pravi?
Ne vem, en teden, štirinajst dni (smeh)? Sicer ne govorimo o projektu, ker projekt v glasbi je zelo težko definirati. Lahko govorimo o projektu drugi tir, v glasbi pa ne vidim tega tako, je pa projekt zagotovo album. In tudi naprej bom zagotovo takšne razne projekte nizal, ampak po občutku, kakor mi bo ustrezalo. Po mojem mnenju gre vsak glasbenik, ki uživa v glasbi oziroma ustvarjanju, zelo hitro naprej in se ne ustavi ter si reče, zdaj bom pa nehal. Glasba je del mojega življenja in bo vedno tako.

Imate občutek, da morate pogosteje izdajati albume, ker ne koncertirate?
Morda ne ravno albume, ampak single pa zagotovo. Na začetku albuma sploh nisem nameraval izdati, potem po petem singlu sem rekel, da je čas, da naredim album, ravno zato, da tudi neko zvočno sliko sklenem in se lotim nečesa novega ter stvari malenkost drugače postavim. Moraš se konstantno pojavljati, ne glede na to, ali imaš koncerte ali ne. Zagotovo pa nočem ničesar početi na silo – v smislu, zdaj pa moram hitro posneti en duet z nekom znanim, da bom prišel v določene medije, tega se ne grem. Glasba je na prvem mestu.

Čeprav ima koncerte rad, pravi, da ima v prostoru za vaje več zadovoljstva kot na odru. Foto: Marko Alpner

Ste ob preskoku pisanja besedil iz angleščine v slovenščino kdaj imeli občutek, da se v slovenščini težje izražate? Je bil ta preskok zahteven?
Seveda. Če nekaj počneš od svojega šestnajstega leta in potem po 20 letih ugotoviš, da bi poskusil še nekaj drugega. Preskoki niso težki, ko si ti dovolj zrel in pripravljen, da boš to naredil. Če bi poslušal druge – denimo glasbene urednike ali prijatelje –, ki so mi že pred petimi ali desetimi leti "težili", kdaj bom začel pisati v slovenščini, potem bi bil zelo zahteven preskok, ker ne bi bil pripravljen in bi poslušal druge. So pa bile prve kitice in prve pesmi zahtevne, ampak sem zelo hitro ugotovil, da v to vedno vstopamo z nekim strahom, medtem ko pri angleščini nimamo nobenih zadržkov, se skrivamo za raznimi frazami in to je to. Tukaj se pa zdi, da še bolj lahko poudarim to iskrenost in tisto, kar si res želim povedati. In ne nazadnje tudi biti družbenokritičen, saj ima slovenščina v družbenokritični noti precej večjo težo od angleščine.

Tendenca v slovenski glasbi pa je ravno nasprotna, številni se odločajo ravno za angleščino, saj menijo, da jim bo prinesla večjo prepoznavnost. Ali menite, da lahko slovenskemu bendu v tujini uspe zaradi besedil v angleščini?
Mislim, da se nihče izmed nas ne zaveda tega - če zdaj delaš 100-odstotno, delaš polovico premalo, če hočeš uspeti v tujini oziroma kar koli biti. To, kolikor smo slovenski glasbeniki dejavni, nam je to še vedno, kakor koli pogledaš, nekakšen hobi. V bistvu pa moraš vložiti še petkrat več energije, da se samo delček bolj pozna, in se odreči stvarem, ki se jih ti fantje, kot se jih nismo niti mi, sploh ne zavedajo. Za zasedbo The Tide sem izbral angleščino zaradi vokala, torej zaradi petja, in niti ne toliko, da bi ciljal na tujino, tega niti nikoli nismo poskusili. Uživali smo v tem, kar znamo, in izdajali albume, tu in tam smo imeli kakšen nastop v tujini, ampak to je bilo pa tudi vse.

Slovenščina se mu za družbenokritična besedila zdi celo primernejša od angleščine, kjer se po njegovem mnenju zelo hitro začnemo skrivati za najrazličnejšimi frazami. Foto: Jani Ugrin

Omenjali ste družbenokritičnost. Menite, da morajo biti vsa besedila v današnjem času družbenokritična?
Vsa zagotovo ne, vem pa, da jih je bistveno premalo. Če pogledamo slovensko sceno, je premalo uporništva pri mladih, pri glasbenikih pa premalo te družbenokritične note. Ne pa, da bi seveda to konstantno poudarjali – ne more biti neki romantik družbenokritičen. Lahko je do svoje ljubezni, do svoje muze, ne pa do same družbe. Jaz družbenokritičnost na splošno povsod pogrešam, pa ne samo pri glasbenikih, tudi v gledališču. Država vedno reže določene stvari, vedno manj je denarja, vsi jamrajo, nihče pa ne bi naredil nekega velikega koraka, stopil naprej in na glas zakričal: "Dovolj vas imam!" Vse je po malem strah in pišejo tako, kot je, saj to nekako funkcionira. Verjamem, da zna biti za oboževalce to velikokrat obremenjujoče, ker pisati malenkost težja besedila ni ravno preprosto in se ti radij poslušalcev zelo hitro zmanjša. In če od tega živiš, moraš zelo paziti, o čem boš pisal, ker če ne boš, boš imel manj za kruh. Osebno nimam teh težav, ker imam drugo službo in lahko v glasbi delam tako, kot mi ustreza.

Kakšen je vaš ustvarjalni proces? Lažje delate sami ali v družbi?
Za Medzvezdje sem imel na začetku pri treh pesmih Janeza, potem sem dolgo delal sam, na koncu pa so se mi v živo priključili člani benda. Večinoma imam pa nekako najraje ta svoj mir, da lažje dobiš ta občutek o tem, kako mora pesem sploh izgledati. Potem pa je družba seveda dobrodošla, ampak bolj ali manj sem sam in potem grem do producenta Petra Penka, kjer se začne loviti približek tistega, kar si si zamislil in ti bo najbrž uspelo samo enkrat in nikoli več, kar pa je navadno v prvo.

V kakšnem spominu imate izkušnjo z Izštekanimi?
Super (smeh). Sploh ne vem, ali bi govoril o izkušnji. Saj so izkušnje, ja, izredno sem vesel, da ima bend, s katerim smo skupaj "žgali", neverjetno energijo tako na odru kot sicer in da je občinstvo to tako dobro sprejelo. Takrat si lahko rečeš samo "uau". Seveda to glasbeniki potrebujemo, ker drugače tega ne bi delali. Saj rečem, da glasbo delam samo zase – ja, jo, ampak tudi za druge, bodimo iskreni. In bi rekel, da je ta koncert kar nekako padel na vrh moje lestvice. Nastopal nisem praktično že tri leta in ko sem prišel po dolgem času znova na oder, je bilo, kakor bi včeraj šele nehal.

Kako težko je neko pesem prirediti do te mere, da je vaša, ampak da hkrati ohranite neko njeno avtentičnost?
Tukaj imamo dva primera – Kozlam, ki smo ga delali za Izštekane, kjer je besedilo takšno, kot je, vendar sem ga vseeno malenkost priredil, da sem se bolj poistovetil – namreč imam psa, imam otroka in imam ženo. V besedilu Tokac piše v množini, jaz pa sem to malo spremenil in nekaj dodal. Za nastop v živo sem bil malo drznejši. Če pa bi govorili o pesmi Obljubim, ki je priredba Radiohead, sem napisal popolnoma svoje besedilo in tukaj pesem potem postane tvoja ter ti je nihče več ne more vzeti.

Bordo - Zvezde v mlaju [Izštekanih 25 na Valu 202]

Kako izbirate sodelovanja za duete? Tisto s Tino Marinšek je bilo menda popolnoma spontano.
Zdaj za naprej nimam v mislih nobenega posebnega, ker tudi nimam nobene posebne pesmi, pri kateri bi videl, da je nekdo potreben. Pri Tini Marinšek pa se je to za pesem Osamljen in bos zgodilo popolnoma spontano. Pomembno se mi zdi, da ko imaš neko idejo oziroma pesem, ji znaš prisluhniti in videti, ali sploh potrebuje dodaten vokal. Velikokrat imam občutek, da so razna sodelovanja narejena precej pod prisilo, da je malo več medijskega dosega, v bistvu pa sama pesem tega sploh ne potrebuje. Še vedno dajem prednost pesmi, ravno zato, da najprej poslušam, kaj si želi biti pesem in potem vplivati na vse preostalo, kako naj bi to na koncu zvenelo.

Kakšno se vam zdi razmerje med ponudbo in povpraševanjem na slovenski glasbeni sceni?
Ponudbe je veliko, povpraševanja je malo (smeh). Vidim, da se je scena začela neverjetno razvijati. Od raznih Špil lig do vsega preostalega, kjer vidiš, da je začelo nastajati tako veliko mladih dobrih skupin. Bendi danes so veliko boljši, kot smo bili denimo mi pred 15 ali 20 leti, ker vse hitreje dojemajo. Veliko je novih bendov in veliko je res dobrih bendov. Scena je pa pač takšna, kot je. Lahko zdaj začneva jamrati čez samo sceno, vendar mislim, da je dovolj prostora za vse, ampak je treba biti malenkost inovativen pri idejah, kako boš kakšno stvar izpeljal – od promocije do koncerta, kaj bo tista dodana vrednost, ki jo boš naredil, da boš še malo bolj drugačen.

Ali menite, da je njim zaradi vseh družbenih omrežij lažje, kot je bilo vam, ko ste začenjali, ali je to neko dodatno breme?
Meni je breme, njim ni (smeh). Če bi njim ugasnili vsa družbena omrežja, bi bili popolnoma izgubljeni. Mi tega včasih nismo imeli, potem z zasedbo The Tide se je začel postavljati Facebook, meni pa je to totalno breme in zabijanje časa za nekaj, ampak je pa res, da s tem dosežeš svoj krog, ker ljudje pač tam "visijo" in ti jim moraš servirati neko novico. Če si res vso energijo dal v pesem, produkcijo, morda videospot, se pravi, da si pesmi omogočil, da zveni najlepše, kolikor je mogoče, na koncu pa ne narediš te pike na i in ne poskušaš narediti še nekaj za promocijo prek družbenih omrežij, piarja, potem je to res slabo.

Kaj bi rekli, da je glavna stvar, ki ste se je naučili v vseh teh letih na glasbeni sceni?
Kakor se sliši klišejsko, še vedno mislim, da je treba biti vztrajen. Če kar koli delaš, da si nekje malo poseben in nisi čisto v tistem bazenu, kjer so drugi, pa se ti morda zdi čudno, potem vztrajaš. Poskušaš graditi na svojem jazu in svojih prepričanjih, predvsem pa vedeti, kam greš, torej kam pluje tvoja ladja. To je najpomembneje.

Kakšne cilje imate za Bordo v mislih za prihodnost?
Zdaj, ko bova končala tale intervju, grem v prostor za vaje igrat in mislim, da je to tisto, kamor me bo vedno neslo. Promocija albuma je lahko do te mere, kot je pač mogoča, nekaj singlov bom še izdal, ker si zaslužijo, da so podkrepljeni z videospoti, z bendom imamo aprila še radijsko oddajo Izštekanih, potem bo pa čas pokazal. Ampak zagotovo produkcija in ustvarjanje glasbe, to je to. Nazaj v klet, tako temu jaz pravim (smeh).

polona.brajkovec@rtvslo.si