Skupino sestavljajo Sebastijan Lukovnjak, Andrej Knehtl, Martin Počkar in Marko Brvar, zase pa pravijo, da ves čas radi ustvarjajo nove pesmi, koncertirajo in so tudi v splošnem glasbeno aktivni, to svojo energijo pa želijo prenašati tudi na poslušalce.

Drugi studijski album imajo že v celoti pripravljen – naslovili so ga Vrh sveta –, čakajo pa na primernejši trenutek za izdajo. Načrte jim je namreč prekrižal novi koronavirus in tako so izdajo iz aprila prestavili na oktober, ko upajo, da bodo drugo studijsko ploščo lahko predstavili tudi na koncertih. "Dovolj čakanja. Album bomo izdali tako ali drugače, pa če igramo za pet poslušalcev," je za MMC pojasnil Martin Počkar.

"Drugi studijski album Vrh sveta je v primerjavi z našim prvencem Visoko v nebo žanrsko precej bolj raznolik, poleg tega pa je tudi zvokovno bolj dodelan, precej več je klaviatur, sodelovalo je tudi nekaj gostujočih glasbenikov, denimo Bilbi, Tomaž Gajšt, Blaž Korez," pa o novem albumu pojasnjuje Andrej Knehtl.

Več si lahko preberete v MMC-jevem pogovorom z Andrejem in Martinom.


Zasedba pod imenom Leonart deluje od leta 2012. Foto: Rok Tržan
Zasedba pod imenom Leonart deluje od leta 2012. Foto: Rok Tržan

Kdo so Leonart leta 2020 v primerjavi z letom 2012?
AK: Leonart leta 2020 smo precej bolj glasbeno zreli, izkušeni in bendovsko odrasli, kot smo bili leta 2012, po drugi strani pa se z vidika ljubezni do glasbe in do skupnega muziciranja ni ravno veliko spremenilo. Ves čas zelo radi ustvarjamo nove pesmi, vadimo, snemamo, koncertiramo, se družimo. Skratka, imamo se lepo in to energijo se trudimo prenesti tudi na poslušalce.
MP: Glavna zadeva, ki jo opazim, je to, da so se naši pogledi na to, kaj sploh želimo doseči z našim ustvarjanjem, nekako usmerili v isto smer. Poznamo se precej bolje, si pomagamo, mislim, da smo zdaj prava klapa.

Kako vas je kot glasbenike in kot posameznike definirala letošnja koronakriza?
AK: Za vse, ne samo za glasbenike, je to nova izkušnja, ki je v takšni obliki do zdaj še nismo poznali. Še posebej skrb vzbujajoče pa je to, da nihče prav ne ve, kako dolgo bo to trajalo. Ker ima večina članov naše skupine tudi "dnevni šiht", zaradi koronakrize nihče izmed nas ni ostal lačen, pa tudi Sebastijan kot edini član skupine, ki se poklicno ukvarja izključno z glasbo, se je dobro znašel. Nam je pa zaradi koronakrize odpadlo kar nekaj koncertov, ki nam jih je k sreči večinoma uspelo prestaviti in jih zdaj tudi že izvajamo v precej prilagojenih koncertnih pogojih. Koronakriza nam je tudi zamaknila izdajo našega drugega albuma Vrh sveta, ki smo ga hoteli izdati v aprilu s predstavitvenima koncertoma v Mariboru in Ljubljani, kar smo zdaj prestavili na oktober. Je pa imela koronakriza tudi kar nekaj pozitivnih učinkov na naš bend, kot sta recimo Koncert doma na Valu 202 in čas za pisanje novih pesmi. Ne bi rekel, da je koronakriza samo nekaj slabega, saj je vsaka kriza tudi priložnost, da pri sebi ali v svetu kakšno stvar izboljšamo ali spremenimo preživete miselne vzorce.
MP: Smešno je pogledati nazaj, ko smo bili še prepričani, da bo ta zadeva trajala nekaj tednov, potem pa bo izginila. No, zdaj je jasno, da bo zapisana v zgodovino, posebej bomo pa imeli kaj za povedati vnukom. Korona je izbrisala marsikaj, predvsem naš načrtovani izid albuma v aprilu in vse mogoče koncerte, ki bi morali slediti izidu. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je izražala kreativna "nervoza" pri glasbenikih, nastajali so vsi mogoči krasne ideje in miniprojekti – od zmontiranih kolažev do kavčkoncertov, tudi vaša medijska hiša je odigrala izredno pomembno vlogo pri zapolnjevanju tistih dolgih popoldnevov in večerov, ko smo se morali držati svojih stanovanj, predvsem pa pri promociji kakovostne slovenske produkcije. Mislim, da iz tistih slabih treh mesecev lahko potegnemo veliko dobrih lekcij – glasbeniki smo se naučili, kaj vse lahko počnemo prek digitalnih medijev, radijske postaje in občinstvo pa so ugotovili, da brez glasbe, koncertov in slovenskih glasbenikov vseeno ne gre in da smo elementarno pomemben del družbe.
Želel bi si, da bi podobne ugotovitve delili tudi naši oblastniki, žal pa je trenutno scena mačehovsko prepuščena lastni iznajdljivosti, in ne ravno jasnim pravilom igre pri organizaciji prireditev. Aja, kako pa nas kot posameznike? Ljudje smo se umirili, si spočili, manj smo brezglavo zapravljali, manj smo brez potrebe potovali, ugotovili smo, kako zelo pomembni so medsebojni stiki in kako zelo se nam začne mešati, ko jih nimamo. Upam, da smo se kot človeštvo iz tega čim več naučili in da bo naučeno čim dlje držalo.

V vaših skladbah najdemo preplet različnih žanrov in vplivov. V katerem se sami počutite najbolje oziroma najudobneje?
AK: Pri ustvarjanju naše glasbe se ne obremenjujemo s tem, kaj lahko in česa ne smemo in v kateri glasbeni žanr ali predalček bi lahko bila posamezna pesem uvrščena. Ne postavljamo si omejitev, saj omejitve zavirajo razvoj. Edino merilo je, da smo mi zadovoljni s tem, kako zvenimo, in da glasbeni žanr, v katerega umestimo posamezno pesem, služi esenci posamezne skladbe. Seveda pa vsak glasbenik večinoma ustvarja glasbo, ki je konglomerat glasbe, ki jo sam posluša. Glasbeni vplivi postanejo del glasbenikovega DNK-ja, njegove duše – tudi če to želi, se tem vplivom zelo težko izogne. Lahko se jim tu in tam skrije ali se jim za trenutek izogne, pobegniti pa jim ne more. Nekdo, ki posluša Pink Floyde, zagotovo ne bo ustvarjal narodnozabavne glasbe in obratno oziroma je to zelo malo verjetno. Zagotovo se mi najbolje počutimo v rocku, pop/rocku, saj vsi člani skupine večinoma to tudi poslušamo. Seveda pa je rock širok žanr in poslušamo tudi marsikaj drugega, kot so džez, bluz, metal, bossa nova, fusion itd. Seveda ima vse to tudi svoj vpliv na naš zvok.
MP: Rock in nič drugega (smeh). Morda nas občinstvo bolj pozna po mirnejših skladbah, ampak tudi mi znamo biti glasni! No, če smo resni – kaj vem, to je morda malce nehvaležno vprašanje ... glasba na neki način transcendira naš zavedni um in tako je praviloma težko razložiti, zakaj ti je nekaj dobro in ti "sede", drugo pa manj. Ko se najde prava receptura ritma, harmonije in melodije, čez vse to pa pade še pravi besedilo, je to to. Pa nima veze, kako bi žanrsko takšno skladbo označili. Prav smešno mi je pomisliti, skozi kakšne faze ali pa recimo temu žanrske oblike so šle nekatere naše pesmi. Ko prideš do tega, da tisto, kar se ti je predvajalo v sanjah, prav zazveni na vajah, ko imaš željo, da zaigraš pesem še enkrat, ker imaš nove ideje, tukaj si že na pravi poti. Ampak ko zazveni, ko gredo kocine pokonci in ko pesem na vajah želiš še enkrat, ker je pač dobra in je uspela, potem si tam. Ni pomembno, kakšen žanr je izpadel, nastala je dobra skladba in najudobneje se počutimo, ko verjamemo v to, kar prihaja iz naših ojačevalcev in zvočnikov.

Kakšna bo po vašem mnenju slovenska glasbena scena po koncu omejitvenih ukrepov v povezavi z novim koronavirusom?
AK: Zelo si želim, da bo čim manj glasbenikov vrglo puško v koruzo, oziroma če se izrazim v bolj glasbenem žargonu, da bo čim manj glasbenikov svoje instrumente prodalo in da bo čim manj skupin razpadlo. V zadnjih nekaj letih je slovenska glasbena scena, še posebej rockscena, precej napredovala in doživela nekakšen preporod. Na sceno je prišlo veliko kakovostnih skupin, ki dobro delajo, se razvijajo, rastejo. Res ne bi rad, da zdaj to spet zamre. Rap in hip hop sta rock glasbo v zadnjih letih popolnoma povozila in skrajni čas je, da se znova vzpostavi pravo ravnovesje. Smo na dobri poti, do cilja pa je še daleč. Pa da ne bo pomote: čisto nič ni narobe z rapom in hip hopom, gledam pač skozi oči rockerja.
MP: Ali vemo, kdaj bo to? Odvisno, kako dolgo bodo trajale omejitve. Omejitve so precej rigidne in v marsikaterem delu nejasne, zato se vsi malce bojijo organiziranja koncertov. Ne samo to – upoštevati je treba, da je čas, potreben za organizacijo nekega koncerta, 2–3 mesece, torej če organizatorji ne vedo, ali bodo konec leta lahko organizirali prireditev, in če že, pod kakšnimi pogoji, potem se morda organizacije ne bodo niti lotili. Glasbena scena niso samo glasbeniki – tukaj so še producenti, organizatorji, oblikovalci zvoka in tehniki, ljudje, ki postavljajo odre, posojajo opremo, seznam je dolg, pa najbrž sem še koga pozabil.
Našo državo je krasila čudovita scena – res veliko število dobrih skupin, dobro posnete glasbe, pa tudi vsa ta falanga drugih pripadnikov glasbene scene, ki sem jih naštel, je polna sposobnih in srčnih ljudi. Vendar ko se pogovarjam z njimi, so nekateri še zmeraj obupani, naveličani, zmedeni. Nekateri so se preusmerili, začeli početi druge stvari, sicer še vedno povezane z glasbo, pa vendar se bojim, da s tem in s krčenjem tega celotnega sektorja izgubljamo ogromen kapital. In če izgubljamo kulturni kapital, potem izgubljamo kot družba. Kljub vsemu pa sem optimist, menim namreč, da bo v tem sektorju ostalo dovolj "norcev", ki bodo s še večjo vnemo zadevo pognali naprej.

Foto: Rudi Uran
Foto: Rudi Uran

Kako je covid-19 vplival na vaše ustvarjanje? Ste imeli več navdiha kot sicer, ste odkrili kakšne nove teme, o katerih želite govoriti v svoji glasbi?
AK: Covid-19 je vsekakor močno vplival na ustvarjalni proces. Lotil sem se pisanja dveh političnih pesmi, česar do zdaj nisem počel, z izjemo naše pesmi Danes me ni, ki je deloma eskapistična, deloma politična. Kot veliki oboževalec zasedb U2 in Rage against the machine sem seveda vedno imel namen napisati tudi nekaj političnih pesmi, če ne ne zaradi drugega, da se poklonim svojim glasbenim idolom, ampak sem bil očitno v zadnjih letih bolj čustveno osredotočen na ljubezensko tematiko in na izražanje občutkov ob doživljanju življenja v urbanem okolju. Veliko sem razmišljal tudi o tem, kako je svet v bistvu majhen in kako smo vsi povezani in o tem, kako to žal najbolj začutimo prav ob različnih svetovnih krizah in katastrofah. S Sebastijanom trenutno ravno skupaj piševa pesem o tem.
MP: Zase lahko rečem, da ne. Biti zaprt med štiri stene, brez narave, brez ljudi, brez koncertov, torej brez glavnih lepot našega življenja, ne ponuja najboljšega navdiha. Zame je to bila kar neka črna luknja.

Kako daleč ste s pripravo drugega studijskega albuma?
AK: Drugi studijski album je končan. Imamo ga. Samo izdati ga še moremo, torej spraviti med ljudi. Izdaja je bila predvidena za april letos, pri čemer pa nam je žal koronavirus te načrte prekrižal. Zdaj je načrt, da album izdamo na prestavitvenem koncertu v Mariboru 17. oktobra. Upam, da nam uspe.
MP: Pripravljen, natisnjen, zložen v lepe škatle. Ne morem reči, da je še topel, ker smo ga že imeli pripravljenega za aprilski termin izida. No, oktobra pa ga končno damo med ljudi!

Ga boste izdali tudi, če se ukrepi zavlečejo in ga ne bo mogoče občinstvu predstaviti tudi s pravimi koncerti v živo?
AK: Zelo dobro vprašanje, na katero pa žal nimam jasnega odgovora. Ciljamo na to, da nam uspe album izdati ob predstavitvenem koncertu. Če pa to zaradi morebitnih nadaljnjih zaostritev pogojev, povezanih s preprečevanjem oziroma omejevanjem širjenje koronavirusa, ne bo mogoče, pa bomo zagotovo prisiljeni napeti svoje možgane in najti kakšno drugo rešitev za izdajo albuma. O tem smo sicer že razmišljali, ampak zdaj vse upe polagamo v predstavitveni koncert v oktobru.
MP: Da. Dovolj čakanja. Album bomo izdali tako ali drugače, pa če igramo za pet poslušalcev.

Pravite, da boste svoji glasbi s tem albumom dodali novo razsežnost. Kakšna je ta razsežnost, kaj bo tako zelo posebno?
AK: Drugi studijski album Vrh sveta je v primerjavi z našim prvencem Visoko v nebo žanrsko precej bolj raznolik, poleg tega pa je tudi zvokovno bolj dodelan, precej več je klaviatur, sodelovalo je tudi nekaj gostujočih glasbenikov, denimo Bilbi, Tomaž Gajšt, Blaž Korez. Na albumu so tudi pesem Skok v neznano, ki zveni precej floydovsko, džezovsko obarvana pesem Do morjá, ki smo jo pred kratkim izdali kot singel in videospot. Lahko bi rekli, da je zvok albuma bolj prefinjen, kot je bil zvok prvega albuma. To je ta nova dimenzija.
MP: V primerjavi s prvim albumom ima ta dodana 4 leta izkušenj, to se zagotovo sliši. Morda smo se malce umaknili od klasičnih baladnih pesmi prvega albuma in več eksperimentirali. V ospredje so prišle klaviature, elektronski zvoki. Še bolj smo okrepili idejo, da je album umetniško delo kot celota, torej ne samo glasbeno-produkcijski del, ampak da je tudi vizualno nekaj, kar te pritegne in želiš že iz tega vidika raziskati.

Kako močno in predvsem kakšno povezanost čutite z domačim Mariborom?
AK: Zelo veliko. Vsi smo tukaj odraščali in vsi tudi tukaj živimo. Če se izrazim v nogometnem žargonu, bi lahko rekli, da imamo vsi člani skupine Maribor v krvi. To se je jasno pokazalo tudi v pesmi Moje mesto, kjer smo uglasbili poezijo Kajetana Koviča in pesem posvetili našemu rodnemu kraju. Je pa zanimivo, da je ta pesem dobro sprejeta po celotni Sloveniji. Dejansko se je izkazalo, da je lahko prav vsako mesto Moje mesto, kar je bil tudi naš namen. Mi se namreč vidimo kot vseslovenski bend oziroma kot bend, ki igra za vse Slovence, ne glede na to, iz katerega konca prihajajo. Ne želimo biti samo mariborski bend, čeprav to v osnovi seveda smo.
MP: Ne vem, ali se ljudje, ki niso iz tega dotičnega mesta, zavedajo, ampak to mesto ima nekakšno čustveno esenco. Ne vem, kaj točno je ta esenca, ampak je neka kombinacija čustev, trčenosti, srčnosti, potrebe po petju, pitju in glasnem govorjenju. Pa morda je še polno nekih drugih elementov, ki mi jih ni uspelo zaznati. In tudi naslednje misli ne znam razumsko razložiti, ampak s to esenco se rodiš in jo nekako nosiš okoli, kjer koli si in kar koli počneš. Pa če sem spet malce bolj resen – upam si trditi, da Leonart ne bi mogel obstajati v nobenem drugem mestu.

Foto: Boštjan Selinšek
Foto: Boštjan Selinšek

Se vam izdajanje fizičnih albumov v trenutnem času še zdi smiselno?
AK: Niti ne. Prepričan sem, da je ta album, ki ga bomo v kratkem izdali, zadnji album, ki ga bomo izdali v fizični obliki, vsaj v obliki zgoščenke. Dejstvo je, da so zgoščenke na robu propada in da večina ljudi zgoščenk ne kupuje več, ampak posluša glasbo na YouTubu ali na platformah za pretočno predvajanje. Edino, kar je še po mojem mnenju smiselno v prihodnje izdajati v fizični obliki, so vinilke. Vinilke so "totalno in".
MP: Joj, ko bi vedeli za dolge filozofske razprave, ko smo točno to razpravljali med pripravo drugega albuma ... Ne vem, nimam odgovora. Vem pa, da če grem na koncert in želim kupiti album skupine, ki mi je bil všeč, želim nekaj dobiti v roke. Od tukaj naprej pa je vse prepuščeno domišljiji. Album kot celota – ne samo glasba, ampak celotno umetniško delo – je izraz nekega obdobja nekega skupine in njihove kreativnosti v tem obdobju. Pomembnejše se mi zdi vprašanje, ali še ima smisel album izdati na zgoščenki ali morda v kakšni drugačni obliki.

Kaj pa snemanje videospotov? Se YouTube lahko primerja s časi, ko so bile na televizijah glasbene oddaje?
AK: Sam sicer nisem velik ljubitelj videospotov, saj menim, da glasba in video ne gresta dobro skupaj oziroma se to zgodi zelo redko. Se pa po drugi strani zavedam, da je večina ljudi in tudi moderni svet pretežno vizualne narave in da je snemanje videospotov za bend ali glasbenika, ki je ali želi postati resen akter na glasbeni sceni, nuja. Pred kratkim sem prebral članek o tem, da bi naj približno 95 % ljudi po svetu glasbo poslušalo prek YouTuba, kar pomeni, da te torej 95 % ljudi ne bo slišalo, če ne boš na YouTubu. Kakor koli dobro je že, da je vse brezplačno dostopno, to pa se niti približno ne more primerjati s časi, ko so bile na televizijah glasbene oddaje, kot so bile denimo Videospotnice, saj smo vsi prek teh glasbenih oddaj rastli, spoznavali glasbenike prek intervjujev, gledali in poslušali njihove nove spote, vse skupaj pa je v celoto povezal moderator. Televizijske glasbene oddaje so tako imele moderirano in organizirano izobraževalno noto, ki pa je YouTube s svojo razpršenostjo sam po sebi ne more imeti.
MP: Leonart je nastal že v času, ko glasbenih oddaj tako rekoč ni bilo več in ko so družbena omrežja že prevladala. Iz svojih prejšnjih bendov pa vem, kakšen je bil domet glasbenih oddaj. Imel si tisti trenutek, ko si zasijal, posebej kakšno gostovanje v oddaji je pomenilo res velik skok – vsi so te videli, ti prisluhnili, imel si svoj trenutek slave. Res neposredno, res učinkovito. YouTube je iz te perspektive težko primerjati, saj gre bolj za grajenje zgodbe na dolgi rok. Težko prideš do enega tistega hipertrenutka, ko zasiješ. Ni nemogoče, je pa težje.

Kako poslušalce z YouTuba pretvoriti v obiskovalce koncertov?
AK: To pa je vprašanje za milijon dolarjev. Vse zasedbe ali vsaj večina imamo težavo, da je ogledov na YouTubu vedno bistveno več kot obiskovalcev na koncertih. Eden izmed ključnih razlogov za to je po mojem mnenju popolnoma praktične narave. Veliko lažje in udobneje je namreč klikniti na miško ali zaslon na dotik na svojem mobilnem telefonu kot pa se odpraviti od doma na koncerte, ki so običajno pozno zvečer ali celo ponoči, na katerih je treba večinoma stati in ki so večinoma tudi plačljivi, medtem ko je klik na miško ali zaslon brezplačen. Čez leta pa je obiskovalcev na naših koncertih vedno več, kar kaže na to, da očitno dobro delamo in da posledično pridobivamo novo občinstvo oziroma širimo bazo poslušalcev, obiskovalcev oziroma sledilcev.
MP: Igrati čim več kakovostnih koncertov. Z dobrim nastopom ljudi prepričaš, da je vredno zapustiti udobje kavča. Prvič, drugič, naslednjič ... baza se gradi počasi, ampak vsaj v našem žanru je to edini način. Morda so se v narodnozabavni sceni spomnili drugačnih načinov, ampak mislim, da niso primerni za Leonart (smeh).

Kako dovzetni so poslušalci za zahtevnejše melodije in besedila? Jih je mogoče prepričati, da jih vzamejo za svoja, ali so bolj naklonjeni spevnosti in preprostosti?
AK: Zdi se mi, da kot glasbenik niti pri glasbi niti pri besedilih ne smeš preveč komplicirati, še posebej v žanru, znotraj katerega delujemo. Skozi izkušnje smo spoznali, da so najbolj "vžgale" ravno pesmi, ki so preproste, brez zahtevnejših glasbenih prvin ali besednih zvez. Zdi se mi, da če preveč kompliciraš, pesem izgubi svoje bistvo oziroma ostane to povprečnemu poslušalcu skrito, nedostopno, nejasno. Seveda je po drugi strani treba paziti tudi na to, da svojih poslušalcev ne podcenjuješ.
Pesmi morajo biti torej tudi takšne, da poslušalce spodbujajo k razmišljanju, da z njimi sočustvujejo, da jih ganejo. Dejansko je tako, da pri vsaki posamezni pesmi iščeš tisto pravo ravnovesje med obema skrajnostma in včasih nam to uspe, včasih pa žal ne. Prav v tem je mistika pisanja pesmi. Vnaprej je zelo težko napovedati, kakšen bo odziv poslušalcev.
MP: Posebej ko igramo kak koncert v Mariboru, se mi čisto realno zdi, da polovica občinstva pozna besedila precej bolje kot denimo jaz, morda kdaj kdo še celo bolje kot Sebastijan (smeh). Rekel bi, da večina naših besedil ni zelo zahtevnih, pa tudi med preproste alpske poskočnice ne sodijo. In takšna so po mojem mnenju ravno prava in tudi razlog, da jih ljudje znajo vzeti za svoje. So dovolj razmišljujoča, pa hkrati življenjska in razumljiva. Imamo nekaj bolj pripovednih besedil, ki so morda malce zahtevnejša, tam tudi ne pričakuješ, da bo občinstvo prepevalo s teboj, ampak se prepusti trenutku.

Foto: Tomaž Strmčnik
Foto: Tomaž Strmčnik

Kakšen je zmagovalni recept za to, da se glasbenik usidra na glasbeno sceno? Kaj mora imeti?
AK: Glasbenik, ki se želi zasidrati na glasbeni sceni, mora imeti nekaj, kar ga dela zanimivega, atraktivnega. Zelo zaželeno je tudi, da si unikaten in imaš nekaj, kar te loči od drugih. Seveda je to v teoriji zelo preprosto, v praksi pa precej zahtevno. Nihče prav ne ve, kaj je pravi recept. Vsi se na svoj način trudimo uspevati na glasbeni sceni in le redkim to zares v polni meri uspe.
MP: Vztrajnost. Pika. Če imaš kakovost, dobre glasbenike okoli sebe, prave ljudi, ki ti bodo pomagali realizirati prave stvari, če te ni strah ali sram se lotiti kakšne zadeve, o katerih nimaš pojma in se jo moraš pač naučiti, potem je potrebna samo vztrajnost.

Kako pomembno vam je, da ljudem, ki pridejo na vaš koncert, ponudite nekaj drugačnega od tistega, kar lahko slišijo na studijski izvedbi?
AK: Koncertna izkušnja je zmeraj nadgradnja studijskih posnetkov pesmi, lahko pa je še veliko več. Večina obiskovalcev noče slišati točno tistega, kar lahko posluša na radijskih postajah, zgoščenki ali na YouTubu, ampak gre na koncert, ker želi nekaj doživeti. Zelo smo veseli, ko obiskovalci na koncertu skupaj z nami pojejo refrene naših pesmi. Najpomembneje je, da ljudi ne pustiš ravnodušne. Obiskovalci koncertov se morajo zabavati, smejati, peti, jokati. Skratka, morajo se čustveno odzvati. Če se ne, si naredil nekaj narobe. Koncertna glasba je živa stvar in kar določen dan "pali", drugi dan več ne, in sproti se je treba prilagajati obiskovalcem.
MP: Morda kdo ceni kakšen simpatičen "kiks" na odru, predvsem pa mislim, da dajemo energijo od sebe. Tega nikoli ne moreš doseči s posnetkom, vsaj ne v takšni meri. Zvenimo dobro, imamo dober vokal, znamo se povezati z občinstvom. In to je to, kar občinstvo po mojem mnenju pričakuje.

Po čem bi si želeli, da si vas zapomni slovenska glasbena scena?
AK: Želeli bi si, da si nas zapomnijo po spevnih refrenih, dobrih melodijah, pomena polnih besedilih in nepozabnih koncertih.
MP: Ogromno delam z mladino in jih poskušam izobraziti v glasbi. In fantastičen mi je tisti trenutek, ko oni odkrijejo kakšen "nov" bend. Ni pomembno, ali so na sceni že 25 let, če jih je že pol mrtvih, druga polovica pa na vozičkih na kliniki za odvajanje. Oni raziskujejo glasbo in v njihovem svetu je to popolnoma nova, nora zadeva. V kontekstu slovenske glasbe je tega raziskovanja žal manj, imaš pa še vedno koga, ki na novo odkrije Pomaranče, Buldožerje, Lačne Franze ali pa na drugi strani Majdo Sepe, Ditko Haberl ali Bele Vrane. Zvenelo bi popolnoma pretenciozno, če bi nas želel postaviti ob bok prej naštetim, pa vendar bi si želel, da nas neki naključen mulec, rojen leta 2046, na takšen način ponovno odkrije leta 2060.