Na njuni prvi plošči najdemo 11 pesmi. Na nekaterih je v središču instrumentalna naracija, pri drugih pa petje prehaja v govorjeno besedilo, mestoma celo v igro, gledališki dialog. Foto: Klara Širovnik

Lansko poletje sta Zajtrk izdala svojo prvo ploščo Pričutenja, ki poslušalca prek komedije zapelje do tragedije, otroške navihanosti in južnjaškega temperamenta. Če ob prvi skladbi prostor napolni strel dinamita, zadnja Zemljo poboža kot poživljajoča jutranja rosa.

Najprej ju je povezovala glasba. Foto: Klara Širovnik

Besedilo njune pesmi Nar'dila bom raj – ene izmed enajstih skladb na albumu –, pravi, da je treba tistim, ki se rogajo drugi barvi kože, pokrasti izpred hiše vse rože. Da bi bilo bolje, če bi pokazali kriv prst grdi diktaturi in demokraciji vsepovsod na široko odprli duri. Njune skladbe so namreč peta tendenčna, satirična in hudomušna poezija, ki jo piše Laura.

Umetnika naravnost priznavata, da nista za šovbiznis, saj bleščice in nastopaštvo nista njun stil. Zavedata se, da se jima z izogibanjem velikim komercialnim prireditvam in žarometom med "glasbeno smetano" in na svetovne odre najbrž ne bo uspelo povzpeti, a ju to ne moti. "Prave cukre najdeš na malih koncertih," nam povesta in dodajata, da jima toplota vode, v kateri plavata, popolnoma ugaja.

Celoten pogovor z Lauro Krajnc in Svenom Horvatom lahko preberete spodaj.


O imenu dueta se sprva baje nista strinjala. Najprej sta se imenovala Tall Jenny, zdaj sta Zajtrk. Zakaj prav Zajtrk?

Laura: Zaradi duha besede. Kaj vidiš, ko se spomniš na zajtrk? Kavo, preprostost. Beseda ima lepo konotacijo. Midva s Svenom nisva večerja. Večerja je kozarec rdečega vina, lepa obleka, fini džez v ozadju in uglajena restavracija, kjer paziš na svoje manire. Med zajtrkom pa si ves razkuštran, smrdi ti iz ust, ješ pa ga s tistim, ki ti je najbližji. S partnerjem, mamo, očetom ali psom. Z zajtrkom se začne dan. Je izjemno intimen obrok. Tudi besedila najinih pesmi so taka. Intimna in preprosta.

Mladi glasbenik od začetka ne verjame, da je dober. Foto: Klara Širovnik

Delovati sta začela postopoma, zasedba ni nastala od včeraj na danes.

Laura: Res je, ne bi mogla postaviti točnega mejnika, ko sva postala duet. Vse se je prelivalo. Čeprav se poznava že dolgo, se je najino sodelovanje začelo šele, ko me je Sven prosil, če bi ga z violino spremljala ob igranju pesmi Djanga Reinhardta Minor Swing. Potem se je med nama začela romanca, pa sva igrala dalje.

Sven: Najprej sva preigravala tuje skladbe, do poletja 2017 pa sva že sestavila nekaj avtorskih. Takrat sva igrala na festivalu Floating Castle, kjer naju je poslušala kar lepa množica ljudi. Mislim, da je bila to tista prelomnica, na kateri sva se zavedala, da bi z igranjem svoje glasbe morala nadaljevati. Ko slišiš ljudi ploskati in navijati za tvoje avtorske pesmi, je to veliko večji žur, kot pa če samo preigravaš skladbe nekoga drugega.

Zajtrk: Zadnji spev

Glasbeniki se običajno popredalčkajo po posameznih žanrih. Od rocka do narodno-zabavne glasbe. Pri vama je žanr težko, skorajda nemogoče določiti. Kam sodita?

Laura: Glasbeniki si radi dajejo nalepke, ker te krepijo občutek pripadnosti. Tudi neki žanr glasbe te lahko zelo napolni. A če se ne opredeliš do posamezne kategorije ti ta svoboda omogoča, da z različnimi podlagami – vse od etna, džeza do folka –, podkrepiš različna besedila, in lahko nastane širša zgodba, torej pripoved, ki sega od tragedije do komedije. Midva tako kombinirava džez, folk, etno in še in še. Slab žanr ne obstaja. Nobenega ne gre podcenjevati. Čeprav nisem oboževalka narodno-zabavne glasbe, se tudi tam najde kakšen cuker.

Nekateri glasbeni začetniki v svojo glasbo sprva zaupajo premalo, drugi pa celo preveč. Kaj je za ustvarjalca tisti alarm, ki pove, da lahko suvereno poje ne samo pod domačim tušem?

Sven: Midva sva najprej igrala za prijatelje, skozi glasbo sva jim pokazala, da se znava šaliti. Seveda so bili navdušeni, ampak oni so najini prijatelji, všeč bi jim bilo tudi v primeru, da bi igrala popolnoma zanič. Ko sva začela igrati po lokalih, so bili navdušeni tudi čisto neznani ljudje. Takrat se nama je zdelo, da vidiva resnično sliko. Šele zunanji poslušalec je lahko resnični sodnik.

Pravi sodnik je tretja oseba, pravi Sven Horvat. Foto: Klara Širovnik

Velik del vajinih besedil je tendenčnih, celo aktivističnih. Od spodbujanja k podnebni pravičnosti, k demokraciji in varovanju otrok.

Laura: Ja, so aktivistična, ker jih pišem v nekem čustvenem afektu. S svojimi skladbami sicer želiva predati sporočilo, ampak nikakor ni najin namen odločati, kdo dela prav in kdo narobe. V pesmih je pač najino mišljenje, najina prepričanja. V cinično vatico glasbe poskušava zaviti neki družbeni problem in ga potem predava poslušalcem. A teze puščava odprte.

Sven: Besedila so nefiltrirane misli. Seveda odprte za interpretacijo.

Zajtrk: Nar'dila bom raj

Kakšne so perspektive za mladega glasbenika v Sloveniji?

Sven: Odvisno, v kakšnih krogih se giblješ, na kakšni sceni si in v kakšno skrajnost hočeš iti. Če si recimo želiš biti izjemno slaven, se moraš vključevati v komercialni šovbiznis, ampak nama to ni cilj.

Laura: Midva se z vsemi štirimi borima proti komercializaciji. Prisegava na manjše, srčne koncerte, od katerih lahko obiskovalec v obliki navdiha, inspiracije in življenjskega sporočila odnese veliko več kot od ognjemeta in bleščeče predstave. Tako da z najinega vidika so perspektive dobre. Občinstvo je izjemno dojemljivo, no, vsaj tisti del, ki prihaja na najine koncerte.

Najprej sta preigravala pesmi drugih, danes pa pretežno avtorske skladbe. Foto: Klara Širovnik

Pa glasbenik lahko obstaja brez občinstva?

Laura: Lahko sicer igraš zase, a ko igraš za druge, no, šele takrat rasteš. Mislim, da je občinstvo zaslužno za 85 odstotkov izvedbe koncerta. Kolikor ti da, toliko daš nazaj.

Pesmi ustvarjata v slovenščini. Nekateri pravijo, da je plastična, da jo je težko poetično pregibati ...

Laura: Meni osebno je najlepši jezik za poetično oblikovanje. Ne samo zato, ker je moja materinščina, ker se tihe misli odvijajo v slovenščini in ker v njej čutim, pač pa ker je to, kar napišem v slovenščini, surovo in čisto. Takih stvari pa ni vredno spreminjati.