Bolnišnico Hvošenšan so zgradili na mestu ob reki Džijin, kjer so sprva predvideli gradnjo počitniškega kompleksa. Foto: EPA
Bolnišnico Hvošenšan so zgradili na mestu ob reki Džijin, kjer so sprva predvideli gradnjo počitniškega kompleksa. Foto: EPA

Danes več kot 970 mrtvih in 43.000 okuženih samo v osrednji kitajski pokrajini Hubej je bilo za lokalne bolnišnice (tudi, ko so bile številke veliko nižje) preprosto preveč. Bolnike v 11-milijonskem mestu Vuhan, ki velja za epicenter virusa 2019-nCoV, so morale zaradi omejenih zmogljivosti preprosto zavrniti.

WHO je bolezen, ki jo povroča virus 2019-nCoV, poimenoval covid-19.

Država z 1,4 milijarde prebivalcev se je nekaj naučila iz epidemije sarsa pred 17 leti – ukrepati je treba takoj in zdaj. V manj kot dveh tednih so postavili dve bolnišnici za zdravljenje skupno 2.600 okuženih. "Strinjam se, to je fascinantno, saj se to ne bi moglo zgoditi v kateri koli drugi državi. A na Kitajskem to niti ni toliko nenavadno, saj so zgradili nebotičnik z več kot desetimi nadstropji v enem tednu, kar je bil svojevrsten rekord," pravi poznavalka Kitajske, sicer dopisnica Dela za Azijo Zorana Baković.

Zakaj je bila gradnja tako hitra?

Prva cepiva za novi virus ne prej kot v letu in pol

Gradnja enonadstropne bolnišnice Hvošenšan se je začela 23. januarja letos in končala 2. februarja, drugo, Lejšenšan, so začeli graditi 26. januarja, prve bolnike pa je sprejela že 8. februarja. Hitrost gradnje gre delno pripisati temu, da je objekt sestavljen po montažnem sistemu gradnje. Kljub temu pa je izjemen videoposnetek, na katerem je vidno, kako je bilo gradbišče z več kot 50 kopači, buldožerji in žerjavi operativno 24 ur na dan, v ozadju pa tovornjaki kot pridne mravljice raztovarjajo ogrodje zabojnikov, v katerih danes že zdravijo okužene.

Na gradbišču je v najvišji intenzivnosti delalo kar 1.500 delavcev, pri projektu pa je sodelovalo 7.000 ljudi. "Imajo veliko delovno silo, ki je v pripravljenosti in pripravljena delati dan in noč," poudari sogovornica in opozori, da sta obe novozgrajeni bolnišnici v neposredni bližini naselja. "Spomnim se gradnje bolnišnice v okolici Pekinga, ko je izbruhnil sars. Prebivalci so se razburjali, da je postavljena preblizu naselja. Vendar pa, ko govorimo o Kitajski, tu ni javne razprave o tem, kaj si nekdo želi in česa ne. To je izredna situacija, parlamentarne razprave ni. Država je presodila, da je stanje izredno in da je ta ukrep nujen."

Kako so zaobšli zakonodajo?

Na betonsko temeljno ploščo položili škatlaste jeklene profile na katerih so sestavljali ogrodje zgradbe, v katero so namestili prefabricirane panele.  Foto: EPA
Na betonsko temeljno ploščo položili škatlaste jeklene profile na katerih so sestavljali ogrodje zgradbe, v katero so namestili prefabricirane panele. Foto: EPA

Da bi zajezili širjenje virusa, so lokalne oblasti v pokrajini Hubej sprva začele spreminjati namembnost objektov za zdravljenje okuženih, in sicer tako, da so v začasne bolnišnice spreminjali telovadnice, razstavišča, športne in kulturne objekte. Ko pa so uvideli, da jim zadeva z Vuhanom uhaja izpod nadzora, so praktično čez noč izdali odlok o gradnji novih objektov.

Kako je z razpisnim natečajem, pridobitvijo gradbenega dovoljenja ali uporabnega dovoljenja in še česa? "Tu ni zakonov," pojasni Zorana Baković, "na Kitajskem je Komunistična partija oziroma država lastnica vse zemlje. Kmet lahko obdeluje njivo zaradi pravice do uporabe zemlje, ni pa njen lastnik." Ko država torej presodi, da je določen del zemlje, četudi je na njem naselje, zgradba ali tovarna, v strateškem interesu države, lahko ukaže, da se morajo ljudje odseliti.

"Naj vas spomnim na gradnjo letališča v Pekingu, v katerem so bile leta 2008 olimpijske igre. Kitajska je želela svoje mednarodno letališče, ki je bilo takrat majhno in ni več zadostovalo potrebam, razširiti z novim velikim terminalom. Čez noč so izpraznili kar nekaj naselij, v katerih je živelo 10.000 ljudi. In o tem se sploh ni polemiziralo."

Kdo vse je sodeloval pri gradnji?

Nekateri delavci so za državno televizijo CGTN dejali, da so v treh dneh spali le dve uri. Na gradbišču je bilo naenkrat tudi po 1.500 delavcev. Foto: EPA
Nekateri delavci so za državno televizijo CGTN dejali, da so v treh dneh spali le dve uri. Na gradbišču je bilo naenkrat tudi po 1.500 delavcev. Foto: EPA

Tudi bolnišnico Hvošenšan so postavili na območju, ki je bilo sprva namenjeno gradnji počitniškega kompleksa ob reki Džijin (Zhiyin). Po pripravi terena in izdelavi temeljene plošče, za kar so potrebovali le 48 ur, so na škatlaste jeklene profile položili ogrodje zabojnikov in vanje vstavljali prefabricirane panele.

Kot je za MMC pojasnil Shkumbin Sefaj, ki deluje v gradbenem sektorju, s Kitajsko pa posluje že dobrih 14 let, so ti kontejnerji kakovostni in zdržijo tudi več let. "Mi jih uporabljamo za namestitev delavcev ali pisarne," pove. Sam kontejner ima jekleno ogrodje, paneli, z izolacijsko stekleno volno na sredini, pa so iz pločevine. Toda, kako so jih lahko tako hitro proizvedli in v tolikšnem številu? "Kitajsko podjetje, ki proizvaja omenjene kontejnerje, je eno največjih na svetu. To je veliko podjetje, ki ima tudi 11.000 zaposlenih. To so številke, ki so za Evropo nepredstavljive," doda.

Tudi Zorana Baković poudari, da je KItajska največji proizvajalec skoraj vsega, "je največja tovarna sveta. Ti prefabricirani zabojniki so bili tako ali tako izdelani na Kitajskem, in sicer za določen trg. To so večinoma države, ki že imajo takšne montažne bolnišnice, lahko v Aziji ali Afriki, ravno v Afriki Kitajska gradi veliko bolnišnic."

Zakaj so bolnišnice pod nadzorom vojske?

Poleg tega pa je pred dnevi kitajski predsednik Ši Džinping razglasil t. i. vojno ljudstva proti virusu. To po besedah Zorane Baković pomeni dvoje: mobilizacijo vojske in dolžnost podjetij, da za potrebe države dostavijo to, kar potrebuje, v tem primeru zabojnike, električne kable, omrežni sistem, medicinsko opremo ipd.

"Država je vpoklicala nekaj tisoč vojakov, ki so priskočili na pomoč civilnim oblastem. To pomeni, da vojska organizira gradnjo, prevoze, čiščenje. Na Kitajskem je vojska veliko bolj kompleksna kot v Evropi, saj ima absolutno vse, ima ekipe gradbenikov, ima svojo opremo, tudi svoje umetniške skupine, pevce itn. Vedno je pripravljena na mobilizacijo. Ko je razglašena vojna ljudstva, je ona prva, ki se mobilizira in pomaga."

Kakšna je notranjost bolnišnice?

Kitajska vojska upravlja obe novozgrajeni bolnišnici, pri čemer v Hvošenšanu za zdravje okuženih skrbi kar 1.400 članov vojaškega medicinskega osebja. Kot ukrep proti morebitni širitvi virusa so v dvoposteljnih sobah, velikih okoli 10 kvadratnih metrov, ustvarili podtlak; tlak so znižali zato, da okuženi zrak ne uhaja iz sobe, medtem ko se vanjo po prezračevalnem sistemu dovaja svež zrak.

Vsaka soba ima kopalnico s straniščem. V vsakem prostoru je nameščena tudi kovinska odprtina v steni med sobama z dvojnimi vrati, ki se lahko odprejo na vsaki strani sobe. V notranjosti ima nameščeno ultravijolično svetlobo za dezinfekcijo. Prek te niše si lahko medicinsko osebje podaja opremo ali hrano za bolnike, pri čemer se izognejo okužbi.

Kovinska odprtina med sobama, ki ima v notranjosti ultravijolično svetlobo za razkužitev. Foto: EPA
Kovinska odprtina med sobama, ki ima v notranjosti ultravijolično svetlobo za razkužitev. Foto: EPA

Po katerem vzoru so zgradili bolnišnici?

Tako bolnišnica Hvošenšan kot Lejšenšan, ta druga se ob jezeru Huangij razprostira na 30.000 kvadratnih metrih z zmogljivostjo za 1.600 okuženih, imata: intenzivni oddelek, sobe za bolnike, posvetovalne sobe in sobe za medicinsko opremo.

Obe bolnišnici so zgradili po vzoru bolnišnice Šjaotangšaj, zgrajene leta 2003 z namenom zajezitev pandemije sindroma akutne respiratorne stiske (sars). Projekt je bil takrat izjemno uspešen, saj so do konca junija istega leta pozdravili 99 odstotkov bolnikov, pri čemer se ni okužil nihče od medicinskega osebja. "Bolnišnice še vedno niso podrli, temveč so jo nadgradili in še vedno deluje," pripomni Zorana Baković.

Ali se novi koronavirus prenaša med ljudmi?

Novi virus se prenaša kapljično, okužba je mogoča tudi ob stiku z onesnaženimi površinami, kar ni zanesljivo dokazano. Prav tako ni dokazano, da bi se novi koronavirus prenašal po zraku (aerogeno). Bivanje v istem prostoru z bolnikom na razdalji 1,5 metra ne predstavlja tveganja. Vir: NIJZ

Kje so dobili toliko delavcev?

Kot rečeno, na gradbišču Hvošenšana je bilo med najobsežnejšimi deli 1.500 delavcev, kar zahteva dobro organizacijo dela. A kdo so vsi ti ljudje, ki so delali na gradbišču, in od kod so se vzeli? "To so migrantski delavci, sodobni nomadi, sezonski delavci, kmetje, ki se odpravijo s trebuhom za kruhom, zaposlitev pa najhitreje dobijo v gradbenem sektorju. Hiter razvoj in urbanizacija Kitajske, ki smo ji priča zadnjih 25 let, sta potekala na ramenih in rokah ravno teh sezonskih delavcev," pove Delova dopisnica.

"Ko so gradili zgradbo kitajske televizije v Pekingu, sem na lastne oči gledala, kako jo gradijo sezonski delavci za 100 evrov plače mesečno v tistem času. Ponekod so se te plače dvignile, a oni so podcenjena delovna sila. Niso zaščiteni, pogosto imajo začasne pogodbe, ki jim ne zagotavljajo ničesar, čemur mi recimo rečemo socialna varnost".

Drugačna zgodba je z inženirji gradbeništva in arhitekti, ki projektirajo javne bolnišnice in druge javne zgradbe. Ti so dobro plačani in visoko cenjeni. Če v Evropi in na Zahodu med mladimi ni več zanimanja za omenjeno stroko, je na Kitajskem obratno. "Letno imajo več kot 5.000 inženirjev, z vseh področij, med njimi so tudi arhitekti in gradbeni inženirji."

Seveda pa so Kitajci naklonjeni vsakršnemu uvozu znanja iz tujine, "po drugi strani pa si želijo izvesti projekte nekaterih arhitektov, ki jih ti v nobeni drugi državi ne bi mogli izpeljati. Številne zgradbe ne bi bile nikoli zgrajene, če bi jih gradili kje drugje, saj bi potrebovali pet parlamentarnih posvetov in razprave v medijih. Velika imena, kot so Foster + Partners, Zaha Hadid, Francoz Paul Andreu, ki je načrtoval francosko letališče Charles de Gaulle, se skorajda izživljajo s svojimi projekti, na katere pa Kitajska komaj čaka in je nanje tudi pripravljena," še pove Zorana Baković, a to je verjetno že neka druga zgodba.