Po njegovem odprtju so hoteli Nemci zid čim prej zrušiti, danes pa se sprašujejo, kje je bil, in modrujejo, da bi morali nekako bolj očitno označiti, kje je potekal. Kuttner pravi, da je to le še en znak, da Nemci nimajo ravno talenta za obravnavo lastne zgodovine in za shajanje z njo. Foto: EPA
Po njegovem odprtju so hoteli Nemci zid čim prej zrušiti, danes pa se sprašujejo, kje je bil, in modrujejo, da bi morali nekako bolj očitno označiti, kje je potekal. Kuttner pravi, da je to le še en znak, da Nemci nimajo ravno talenta za obravnavo lastne zgodovine in za shajanje z njo. Foto: EPA
Berlin
Berlin je postal veliko bolj 'poštirkan', in čeprav so njegova posebnost še vedno predeli, ki jih naseljujejo mladi umetniki in 'avanturisti', pa je mnogo predelov urejenih in so nekakšne trdnjave novega in urejenega srednjega razreda. Foto: EPA

Potrebovali bi inteligenten odnos do zgodovine, ampak bojim se, da v tem Nemci nismo najmočnejši; ali o zgodovini totalno moraliziramo ali pa jo poskušamo potlačiti.

Jürgen Kuttner
Jürgen Kuttner
Jürgen Kuttner (srednji) v predstavi Die Demokratie v Deutsches Theatru. Jürgen Kuttner se je leta 1958 rodil v Vzhodnem Berlinu. Berlinčani ga najbolj poznajo kot dolgoletnega radijskega moderatorja, v zadnjih letih pa je predvsem v navezavi z režiserjem Tomom Kühnelom ustvaril nekaj odličnih gledaliških predstav. Foto: www.deutschestheater.de
Kreuzberg 1981

Mislim, da je škoda, da je vse postalo tako zelo urejeno. Danes imate cele mestne predele, ki so bili nekoč precej divji, danes pa so povsem urejeni. V njih pari srednjega razreda živijo v lastniških stanovanjih, nakupujejo v biotrgovinah in ponosno potiskajo otroške vozičke po ulicah.

Jürgen Kuttner
David Bowie in Iggy Pop v Berlinu
Med kulturnimi imigranti v Berlinu je bil tudi David Bowie in njegova izjava, da je v Berlin odšel tudi zato, da bi se odvadil slabih navad in odvisnosti od drog, se zdi skoraj kot slaba šala, če pomislimo, s kakšnimi ljudmi se je v Berlinu družil, in pa seveda na sloves berlinske subkulture.

Sam na primer že res veliko let živim v Prenzlauer Bergu, ki je bil še pred 15 leti zelo socialno mešan. Danes tam najdete le idiote, kot sem jaz; saj veste, umetniki srednjega razreda, arhitekti, dizajnerji in podobno. Počutim se kot banana, ki je prej živela v džungli z mnogo različnimi rastlinskimi vrstami, potem pa so jo presadili na plantažo banan, kjer so drug ob drugem le bananovci.

Jürgen Kuttner
Mestni grad
… v Berlinu rekonstruirajo stari mestni grad pruske vladarske družine in poznejših nemških cesarjev Hohenzollerjev. Foto: Wikipedia

Eden od dejavnikov, zaradi katerih berlinska scena nikoli ni postala tako 'poštirkana', je gotovo to, da Berlin nima ali pa skoraj nima stare buržoazije. Po gradnji zidu se je staro meščanstvo množično odseljevalo v zahodnonemška mesta.

Jürgen Kuttner
25 let od padca berlinskega zidu

Zdelo se je kot slaba šala. Izjava Davida Bowieja namreč, ki je bila del velike razstave o njem v Martin Gropius Bauu pred nekaj meseci. Bowie je namreč rekel, da se je za selitev v Zahodni Berlin v drugi polovici sedemdesetih odločil zato, da bi se znebil odvisnosti od mamil. No, ni šlo samo za odvajanje od slabih razvad, Bowie je želel tudi revitalizirati svojo kariero, ampak tista prva izjava mi je bolj ostala v spominu. Zahodni Berlin pač ni bil kraj, kamor bi se človek v sedemdesetih in osemdesetih hodil odvajat od drog; nekako pričakovana je bila kvečjemu obratna pot. Berlinska subkultura, katere del so tedaj bili tudi "imigranti", kot sta Iggy Pop in Nick Cave, je tedaj slovela kot najtemnejša in – ja – najbolj "nezdrava" v vseh pogledih. Zagotovo pa je proizvedla nekaj najbolj izjemnih del alternativnega rocka in popa.

Prav zato sem bila vsak dan znova nekoliko nejevoljna, ko sem v študijskem letu 2007/2008 vsako jutro hodila mimo vsak dan manjše Palače republike (Palast der Republik). Ko sem se septembra 2007 zaradi študija preselila v enega od prenovljenih DDR-stanovanjskih-kolosov na Fischerinslu, torej na južnem delu tistega, čemur se na severni strani reče Museumsinsel oziroma Muzejski otok, je bila Palača republike oziroma sedež ljudske zbornice nekdanjega NDR-a še skoraj cela; vsaj od zunaj. V naslednjih mesecih je pred mojimi očmi skoraj izginila. In ob tem sem se vedno znova spomnila, da sem v Berlin prišla leto prepozno. Leta 2006 so namreč imeli v Palači republike enega najbolj legendarnih nastopov Einstürzende Neubauten, berlinska skupina, ki ni le pisala zgodovine industrijske glasbe, pač pa so njeni člani, predvsem dolgoletni sodelavec Nicka Cava Blixa Bargeld, soustvarjali kult zahodnoberlinske kulturne scene. Ja, to dejansko je bila kultna scena. Seveda tudi zato, ker je nastala sredi enega najbolj nenavadnih mest sodobnega sveta, zaprtega Berlina, simbola hladne vojne; tistega Berlina, v katerega so se Zahodni Nemci selili tudi zato, da jim ne bi bilo treba v vojsko, pa zato, da jim ne bi bilo treba kaj dosti delati. Ja, tisti, ki so živeli v večno ogroženem mestu (tudi stopnja te ogroženosti in dejanska možnost za to, da bi se Hladna vojna na tej točki sprevrgla v vročo točko, je vsaj malo mitska), so imeli veliko (predvsem finančnih) beneficijev. In še danes obstaja neke vrste pregovor oziroma je znano, da v Berlinu vsak delodajalec razume, če zaposleni vztraja pri tem, da v službo ne bo hodil pred 10. uro in da vsaj v petek zagotovo ne bo ostal dlje kot do treh. Nekaj tega lahko potrdim z drobno izkušnjo opravljanja prakse v nemškem parlamentu, kjer se je v pisarnah poslancev delalo precej manj kot v mnogo slovenskih javnih službah …

Ampak naj se držim teme. Če sem že začela z alternativo in kulturno pokrajino Berlina, naj ta ostane leitmotiv tega besedila. O njej, pa tudi o tem, kaj je iz nekdanjega divjega Berlina nastalo in kaj o Berlinu pove to, da na lokaciji Palače republike zdaj rekonstruirajo stari in v drugi svetovni vojni popolnoma uničeni mestni grad pruske in pozneje nemške cesarske družine Hohenzollerjev, sem govorila z nekom, ki je tudi sam tako rekoč živa legenda berlinske kulturne scene. Jürgen Kuttner je bil leta 1958 rojen v Vzhodnem Berlinu. Že v NDR-u se je uveljavil kot radijski moderator, po doktoratu iz kulturologije pa je postal znan tudi kot soustanovitelj vzhodnoberlinske izdaje časopisa tageszeitung (taz), kot igralec, v zadnjih letih pa tudi kot režiser, ki v produkcijah za največje nemške gledališke hiše (pogosto sodeluje s Volksbühnejem in Deutsches Theatrom v Berlinu) razmišlja o politični pokrajini Nemčije. Intervju sva naredila ravno med pripravami na gledališki spektakel, ki bo na velikem odru Volksbühneja zaznamoval 100 let berlinske socialne demokracije.

V Berlinu, natančneje v Vzhodnem Berlinu, ste se rodili in že več kot 30 let soustvarjate njegovo kulturno sceno, obenem pa ste o Berlinu kot doktor kulturologije in kot novinar tudi kritično razmišljali. Začniva pri tistem, zaradi česar berlinska kultura osemdesetih velja za mit …
Če pomislim, kako radikalno se je Berlin od takrat spremenil … Nekoč sta bila to dva tako rekoč hermetično zaprta dela, dve mesti, ki sta se več kot 30 let razvijali vsako zase. V Zahodni Berlin je prihajalo ogromno denarja in na novo so vzpostavili tako rekoč vse kulturne ustanove, od gledališč do muzejev. Ampak tudi Vzhodni Berlin je NDR razvijal kot nekakšno vzorno mesto, ki naj bi bilo reprezentativno za celo državo in zato so vanj usmerjali ogromno denarja. Če pa govorimo o tistem, po čemer je zahodni Berlin zaslovel tudi prek popkulture, je to seveda njegova subkultura, celotno punkovsko gibanje, Neue Deutsche Welle; pravzaprav bi lahko rekli kar kreuzberška kultura. Ampak tudi na Vzhodu je bilo nekaj podobnega. Tam je bil središče alternative Prenzlauer Berg, kjer je bilo precej literarnih in glasbenih omizij. V resnici se je tudi tam veliko dogajalo.

Ampak zunaj Nemčije je to bolj malo znano. Mene je na primer presenetilo, ko sem nekje prebrala, da so v NDR-u okrog leta 1982 dovolili oziroma nekako dek "break dance", kot neke vrste ventil za sproščanje mladostne energije. Torej vsa subkulturna in popkulturna gibanja v resnici niso bila neznanka na Vzhodu?
Nikakor ne. Zato se je potem po padcu zidu vse skupaj tako hitro zlilo v eno urbano alternativno kulturo. Lahko bi rekli, da sta obe kulturi trčili druga ob drugo na zidu. Seveda sta se nekaj časa malo postrani in sumničavo gledali, ampak to ni dolgo trajalo. Zelo zanimiv fenomen po padcu zidu je bil, da so prav ob nekdanjem zidu, torej v tem pasu zidu (Mauerstreifen), predvsem v osrednjem predelu, torej v okrožju Mitte, nastajali novi lokali, diskoklubi in bari, v katerih se je oblikovala scena. Podobno velja za kultne klube, v katerih se je razvil ta tako znani berlinski tehno.

Pri teh večkrat že ime sugerira, da je nekje v njihovi predzgodovini hladna vojna. Bunker, Ostgut … Ali pa so locirani v starih industrijskih objektih kot znameniti klub Berghain v stari elektrarni prav blizu enega zadnjih ostankov Berlinskega zidu, torej blizu East Side Gallery.
Ja, to je tipično berlinsko, ta neka surovost, grobost. Veliko se je dogajalo v kleteh. Skoraj vsak teden je kdo v kakšni kleti odprl kakšen nov klub. Tedaj so se dogajale res bizarne in skoraj nadrealne stvari. Spomnim se, da sem nekega dne leta 1990 opazil neki kup kamenja. Odmetali so ga z vhoda v neko kletno luknjo, ki so jo zakrivale zavese. Ko sem jih odgrnil, sem prišel v klet in tam so sedeli neki Brazilci, ki so ljudi učili delati capirihno. To se mi je zdelo sicer zelo čudno, ampak na neki način lepo.

Morda tudi zato, ker je ta scena postala pravi mit, množice mladih umetnikov skoraj derejo v mesto. Kaj je tisto v Berlinu, zaradi česar je v njem še vedno razvita alternativna in neinstitucionalna scena?
Eden od dejavnikov, zaradi katerih berlinska scena nikoli ni postala tako 'poštirkana', je gotovo to, da Berlin nima ali pa skoraj nima stare buržoazije. Po gradnji zidu se je staro meščanstvo množično odseljevalo v zahodnonemška mesta. München, Köln, Hamburg – to so mesta, kjer se je to staro meščanstvo ohranilo in na neki način še vedno obvladuje kulturno politiko in dogajanje v teh mestih. So skoraj kot nekakšno staro plemstvo, denimo denarno plemstvo v Frankfurtu. Zato je v Berlinu vedno bolj do izraza prihajala in od avantgard naprej nikoli ni bila zatrta ta neka bolj proletarska in študentska "underground" kultura. Neprekinjeno se razvija že 100 let. Sam sicer ne maram raznih marketinških udarnih izrazov, ampak na berlinski sceni dejansko je nekaj mitskega. Tudi malo skrivnostna je zaradi razvoja skozi tako zelo različna obdobja – Kaiserraich, nacistični Tretji rajh ali pa če pomislite samo na simbolno moč zgodbe o Leninovem spomeniku in njegovi odstranitvi. Vse to ohranja atraktivnost Berlina.

Živahnost Berlina ohranja tudi to, da to ni centralizirano mesto. Je pravzaprav skupek malih mest ali pa, če želimo biti malo zlobni, kakšnih 20 vasi. Sam na primer živim v Prenzlauer Bergu. To je moja vas in redko jo zapustim. Mislim, da na primer v Dahlemu nisem bil že vsaj dve leti, v Kreuzbergu kakšno leto … Tako da Berlin zagotovo je ogromno mesto, vendar pa ima strukturo vasi. Pa še relativno poceni življenje je v teh vaseh, kar seveda še povečuje privlačnost mesta za mlade ljudi, ki želijo poskusiti narediti kariero. V Berlinu se v vseh pogledih živi lažje kot v Münchnu.

Če pomislite na razvoj Berlina v zadnjih 25 letih - se vam zdi, da je bila storjena kakšna napaka?
Mislim, da je škoda – ampak to moje mnenje je seveda posledica nečesa, čemur pravim luksuzna zgodovinska izkušnja doživetja združitve Nemčije -, da je vse postalo tako zelo urejeno. Danes imate cele mestne predele, ki so bili nekoč precej divji, danes pa so povsem urejeni. V njih pari srednjega razreda živijo v lastniških stanovanjih, nakupujejo v biotrgovinah in ponosno potiskajo otroške vozičke po ulicah. Se mi zdi kar škoda, da so nastali taki mestni predeli. Zagotovo so bila sicer pozna osemdeseta in zgodnja devetdeseta izjemna zgodovinska situacija, ampak to so bila res zanimiva, napeta leta, ki so te vedno znova presenetila. Kaj takega se lahko zgodi le enkrat in res sem vesel, da sem to doživel. In danes obžalujem, da je neurejenost zamenjal red. Če pomislim na stari vzhodni Berlin. Tam so skupaj živeli različni socialni razredi. V iste lokale so zahajali hudi pijanci, proletarci, odvetniki, mladi pesniki, razni vodje projektov in vodje športnih društev. Vsi so bili skupaj. Danes pa imate te trendovske lokale, v katere zahajajo le ljudje med 18. in 33. letom starosti. In če jih imaš 34, si že "star prdec" in si skoraj ne upaš noter. Tista nekdanja mešanost scene je imela veliko dodano, pravzaprav kar presežno vrednost. Nekako se nisi mogel izogniti prav nobenemu družbenemu profilu, nobenemu razredu. Danes pa vsi živijo ločeno in različne družbene skupine se izogibajo druga drugi. Sam na primer že res veliko let živim v Prenzlauer Bergu, ki je bil še pred 15 leti zelo socialno mešan. Danes tam najdete le idiote, kot sem jaz; saj veste, umetniki srednjega razreda, arhitekti, dizajnerji in podobno. To je kar malo srhljivo, da greš po cesti in vidiš le ljudi, kot si ti sam. Počutim se kot banana, ki je prej živela v džungli z mnogo različnimi rastlinskimi vrstami, potem pa so jo presadili na plantažo banan, kjer so drug ob drugem le bananovci.

Ker ste ravno omenili "novo urejenost" v nekaterih predelih Berlina, bi omenila, da se mi zdi, da na neki novi konservativizem ali vsaj pešanje svobodomiselnosti kažejo tudi nekateri velikopotezni projekti v mestni pokrajini. Na primer rekonstrukcija (z nekaj sodobnimi prijemi sicer) starega mestnega gradu Hohenzollerjev, torej pruskih vladarjev in pozneje nemških cesarjev.
Zagotovo lahko tu odkrijemo neko konservativno hrepenenje. Zaznavam nekakšno, kako bi rekel, malomeščansko željo po ohranjanju sedanjosti, kakršna je. To je sicer sentiment, ki je povezan s hrepenenjem po preteklosti, ki je bila jasna in pregledna. Številnim ljudem je jasno, da prihodnost verjetno ne bo boljša od sedanjosti, nekoč smo sanjali o tem, pravzaprav smo verjeli, da se bomo čez 20 let v službo vozili s helikopterji in podobno. Danes nihče več ne verjame v utopično prihodnost; prihodnost se je zmračila in ljudje se oklepajo simbolov preteklosti, ki jo že poznajo. To je neki obrambni boj, boj za to, da vse ostane takšno, kot je. In mestni grad je gotovo nekaj, kar se vključuje v ta scenarij.

Morda bodo nekoč obnavljali zid …
Zdaj si je to težko predstavljati, pa vendar. Veste, po preobratu je nekako zavladalo splošno prepričanje, da so Ossieji izgubili in da morajo sami svojo zgodovino potlačiti. Jo zanikati. To je bil trenutek velikega triumfa Zahoda. In Zahod je ta triumf tudi insceniral. Recimo, prav slaboumno se mi zdi, da so tedaj, pred 25 leti, vsi navijali za to, da se nemudoma odstrani cel zid; vse sledi morajo stran, so tulili. Pred nekaj leti pa so se začeli spraševati – človek, kje pa je vendar stal zid. In so modrovali: res moramo nekaj storiti, potegniti neko črto ali kaj, da bomo vedeli, kje je stal zid. Na to bi lahko mislili pred 20 leti in zid nekako inteligentno arhitektonsko vključili (vsaj na nekaterih mestih) v novo urbano krajino. Ampak ne! Podobno je bilo z Leninovim spomenikom. Stran, stran, tako stran! Tako so kričali. In so ga odstranili. Danes stoji tam dolgočasen trg, ki nič ne pomeni. Že tedaj sem si mislil, pa pustite vendar spomenik. Lahko ga na pol zakopljete, ga postavite postrani ali naj ga prerastejo rastline, pač kot indic tega, da gre za simbol "slabega sistema", ampak pustite ga vendar. Ne! Najprej smo se zgodovine znebili, nikjer več je ne moremo videti, zdaj pa želimo to nekako popraviti. In to z najbolj slaboumnimi potezami. Potrebovali bi inteligenten odnos do zgodovine, ampak bojim se, da v tem Nemci nismo najmočnejši; ali o zgodovini totalno moraliziramo ali pa jo poskušamo potlačiti.

Berlinska umetnost je bila vedno tudi precej politična. Še posebej to velja za gledališče, ki ga je v Berlinu trajno zaznamoval Brecht. Tudi v vaših predstavah, ki sem jih spoznala prek sijajne postavitve drame Demokracija o padcu Willyja Brandta v Deutsches Theatru, je najti nekaj sledi te scene. Navsezadnje ste kot novinar tudi pisali za legendarni in z levo politično sceno neločljivo povezani dnevnik taz.
Ne delam agitpropteatra, ampak prav gotovo poskušam v svoje predstave vključiti tudi refleksijo politike. Prav zdaj – zato vam tudi tako dolgo nisem odgovoril na predlog za intervju – v Volksbühneju pripravljam neki res velik projekt, ki bo zaznamoval 100-letnico berlinske socialne demokracije. V gledališču poskušam razmišljati o družbi, v kateri živimo. Nikakor pa me ne zanima teater diskurza, ki ga nekateri razvijajo in v katerem se poskuša na oder postaviti vsaka nova Žižkova ali Badioujeva knjiga, in to pomešati še s strukturalisti in podobnim. Niti me ne zanima, da bi takoj po izbruhu finančne krize naredil predstavo o grehih bank. Take zadeve se mi zdijo pravzaprav komične. Veliko bolje se mi zdi v starih tekstih, na primer v drami Carla Strernheima Iz junaškega življenja meščanov, ki je nastala pred več kot stoletjem, najti povezave z življenjem današnjih "meščanov". Kako danes funkcionira njegova kritika in zakaj se jo še vedno splača brati. To so stvari, ki me zanimajo. In skozi njih govorim o politiki našega časa.

Nekako verjamem, da je gledališče še vedno privilegiran umetniški medij. Ogromne subvencije se stekajo v naša gledališča in zdi se mi, da morajo ostati neki utopični prostor politike, kot so bila že v atenski demokraciji. Res čutim to breme odgovornosti, ker dobivam toliko javnih sredstev. Saj vendar neka pomočnica zobozdravnika, ki zasluži precej manj kot vsi igralci, plačuje moje projekte.

Potrebovali bi inteligenten odnos do zgodovine, ampak bojim se, da v tem Nemci nismo najmočnejši; ali o zgodovini totalno moraliziramo ali pa jo poskušamo potlačiti.

Jürgen Kuttner

Mislim, da je škoda, da je vse postalo tako zelo urejeno. Danes imate cele mestne predele, ki so bili nekoč precej divji, danes pa so povsem urejeni. V njih pari srednjega razreda živijo v lastniških stanovanjih, nakupujejo v biotrgovinah in ponosno potiskajo otroške vozičke po ulicah.

Jürgen Kuttner

Sam na primer že res veliko let živim v Prenzlauer Bergu, ki je bil še pred 15 leti zelo socialno mešan. Danes tam najdete le idiote, kot sem jaz; saj veste, umetniki srednjega razreda, arhitekti, dizajnerji in podobno. Počutim se kot banana, ki je prej živela v džungli z mnogo različnimi rastlinskimi vrstami, potem pa so jo presadili na plantažo banan, kjer so drug ob drugem le bananovci.

Jürgen Kuttner

Eden od dejavnikov, zaradi katerih berlinska scena nikoli ni postala tako 'poštirkana', je gotovo to, da Berlin nima ali pa skoraj nima stare buržoazije. Po gradnji zidu se je staro meščanstvo množično odseljevalo v zahodnonemška mesta.

Jürgen Kuttner
25 let od padca berlinskega zidu