Ena od več sto izraelskih vojaških nadzornih točk na zasedenem ozemlju. Načrt, ki sta ga predstavila Trump in Netanjahu, predvideva popoln izraelski nadzor nad Palestinci tudi v primeru nastanka palestinske države. Izrael bi v skladu z načrtom ohranil nadzor nad palestinskimi mejnimi prehodi, zračnim prostorom in ozemljskimi vodami, pridržal bi si pravico do vdorov na ozemlje palestinske države, imel bi zadnjo besedo pri izdaji gradbenih dovoljenj v palestinski državi ob meji. Nadzor, ki ga izvaja Izrael že zadjih 53 let, bi se tako nadaljeval v nedogled. Foto: EPA
Ena od več sto izraelskih vojaških nadzornih točk na zasedenem ozemlju. Načrt, ki sta ga predstavila Trump in Netanjahu, predvideva popoln izraelski nadzor nad Palestinci tudi v primeru nastanka palestinske države. Izrael bi v skladu z načrtom ohranil nadzor nad palestinskimi mejnimi prehodi, zračnim prostorom in ozemljskimi vodami, pridržal bi si pravico do vdorov na ozemlje palestinske države, imel bi zadnjo besedo pri izdaji gradbenih dovoljenj v palestinski državi ob meji. Nadzor, ki ga izvaja Izrael že zadjih 53 let, bi se tako nadaljeval v nedogled. Foto: EPA

Načrt, predstavljen kot rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja, mediji po inerciji označujejo kot mirovnega, vendar se dokument z vprašanjem miru, vsaj vzdržnega, pravzaprav sploh ne ukvarja. Za razumevanje začrtane osnovne smeri zadostuje ugotovitev, da na 181 straneh niti enkrat ne omeni izraza okupacija, kar je razumljivo, saj so pri nastanku načrta sodelovali le ZDA in Izrael brez Palestincev. Njegov domnevno glavni snovalec Trumpov zet Jared Kushner se sicer rad hvali, da gre za najpodrobnejši predlog rešitve enega najtrdovratnejših in najdolgotrajnejših konfliktov in v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi predlogi tokratni res ponuja rešitve za nekatera ključna vprašanja, vprašanje palestinskih beguncev, pregnanih ob ustanovitvi Izraela leta 1948, vprašanje statusa Jeruzalema (oziroma Vzhodnega Jeruzalema) ter vprašanje vzpostavitve palestinske države.

Trumpova administracija je ubrala podoben pristop kot njene predhodnice, a v bolj izčiščeni in radikalni obliki. Odločila se je namreč za preprost prepis vseh izraelskih zahtev in zavrnitev vseh palestinskih. Glede na dozdajšnje ukrepe Washingtona v prid Izraelu, kot so priznanje njegove suverenosti nad okupirano sirsko Golansko planoto in celotnega Jeruzalema, vključno z okupiranim in nezakonito priključenim Vzhodnim Jeruzalemom, za izraelsko glavno mesto, ukinitev sofinanciranja ZN-ove agencije za palestinske begunce (UNRWA) in nedavna odločitev, da ZDA nezakonitih izraelskih naselbin na zasedenem ozemlju ne bodo več imele za nezakonite, je bila vsebina načrta predvidljiva. "Gre za nadaljevanje popolnoma proizraelske politike te administracije. Kar je Donald Trump sporočil v obliki kvazi mirovnega načrta, je bilo glede na prejšnje poteze administracije popolnoma pričakovano," je za MMC dejal poznavalec Bližnjega vzhoda in izraelsko-palestinskega vprašanja Primož Šterbenc s Fakultete za management Univerze na Primorskem.

Izrael zdaj obstaja na 78 odstotkih nekdanje mandatne Palestine (ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan), preostalih 22 odstotkov pa je pod njegovim vojaškim nadzorom od leta 1967. Zemljevid, ki je del Trumpovega načrta, prikazuje ameriško-izraelsko vizijo
Izrael zdaj obstaja na 78 odstotkih nekdanje mandatne Palestine (ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan), preostalih 22 odstotkov pa je pod njegovim vojaškim nadzorom od leta 1967. Zemljevid, ki je del Trumpovega načrta, prikazuje ameriško-izraelsko vizijo "palestinske države" (obarvane zelenomodro). Gre za razkosane dele Zahodnega brega (desno) in Gazo (levo ob morju), ki bi bili povezani s predorom. Izrael si želi priključiti dolino reke Jordan, kar pomeni, da Palestinci ne bi imeli stika z Jordanijo. Zemljevid na severu sicer napačno prikazuje med Izraelom in Sirijo, katere Golanska planota je pod izraelsko okupacijo in ni del Izraela.

V grobem načrt predvideva sledeče: Izrael si lahko priključi ne samo vsa mesta in naselbine na zasedenem ozemlju, ampak tudi dolino reke Jordan (30 odstotkov okupiranega Zahodnega brega) in ohrani nadzor nad celotnim Jeruzalemom, palestinski begunci nimajo pravice vrniti se na ozemlje današnjega Izraela, od koder so bili pregnani, omenja se pogojna vzpostavitev palestinske države na preostankih zasedenih ozemelj, pri čemer pa bi Izrael ohranil vojaški nadzor nad celotnim palestinskim ozemljem, zračnim prostorom, mejnimi prehodi in ozemeljskimi vodami ter imel celo vrsto drugih pravic odločanja o palestinski državi.

Začnimo pri vprašanju aneksije naselbin, v katerih živi že več kot 600.000 judovskih naseljencev (večji del na Zahodnem bregu, manjši pa v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu). Naselbine oziroma mesta, od katerih imajo nekatera po več deset tisoč prebivalcev, so sicer že neposredno povezana z Izraelom, njihovi prebivalci (izključno Judje) so izraelski državljani z vsemi pravicami, Izrael pa jih je od okupacije leta 1967 gradil na strateških točkah, s čimer je želel onemogočiti nastanek palestinske države in posledično pripojiti si Zahodni breg. Naselbine, oziroma "judovske kolonije", kot jih je še leta 1978 poimenovala v Izraelu pooblaščena Svetovna sionistična organizacija, so sicer nezakonite po mednarodnem pravu, saj predstavljajo kršitev 49. člena Četrte ženevske konvencije, h kateri je pristopil tudi Izrael. Omenjeni člen v šestem odstavku okupacijski sili namreč prepoveduje, da prenese del svojega civilnega prebivalstva na ozemlje, ki ga okupira. Glede na Rimski statut iz leta 1998, ki predstavlja pravno podlago za ustanovitev in delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča, so naselbine vojni zločin, njihovo nezakonitost pa jasno poudarja tudi svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) kot glavnega sodnega organa ZN-a o nezakonitosti izraelske gradnje zidu na zasedenem Zahodnem bregu iz leta 2004.

Razkosana "palestinska država"

Čeprav načrt trdi, da bi bila palestinska država na preostanku Zahodnega brega ozemeljsko povezana, pa zemljevid, priložen v načrtu, kaže ravno obratno sliko. Ozemlje, ki so ga ZDA in Izrael namenili za (možno) palestinsko državo, je namreč presekano z izraelskimi naselbinami, ki bi postale del Izraela. V tem delu postane načrt, sicer poln pokroviteljstva do Palestincev, naravnost ciničen. Medtem ko v eni točki zagovarja "sobivanje" Judov in Arabcev, v naslednji predvideva izgradnjo "transportnih koridorjev" za Palestince, ki naj bi omogočali prosto gibanje med različnimi kosi palestinske države in naj bi "zmanjšali potrebo po nadzornih točkah". Trenutno je namreč na zasedenem ozemlju več sto izraelskih vojaških nadzornih točk, ki Palestincem onemogočajo gibanje in trgovanje. Predvideni koridorji bi seveda zagotovili ločenost judovskih naseljencev od Palestincev na tem ozemlju.

"Načrt ne predvideva palestinske ozemeljske povezanosti, ampak infrastrukturo, ki bi povezovala palestinske mehurčke prek ali pod izraelskim ozemljem," je v pogovoru za MMC predlagano "rešitev" opisal Tareq Baconi, analitik na področju izraelsko-palestinskega vprašanja pri možganskem trustu International Crisis Group (ICG). Podobno idejo načrt predvideva tudi za povezavo med okupiranima Gazo, ki je že 13 let pod izraelsko blokado, in Zahodnim bregom, konkretno povezavo v obliki predora. Palestincem, ki so bili leta 1948 pregnani s svoje zemlje v današnjem Izraelu, ta sicer ne dovoljuje vrnitve nanjo, bi jim pa v skladu z načrtom dovolil premikanje pod njo.

"Zakaj bi me Izrael ubil, če bi hotel doseči prvo drevo na drugi strani ograje?"

Da bi prikazal, da tudi Izrael daje nekaj v zameno za mir, izraelsko-ameriški načrt kot popuščanje Tel Aviva predstavlja njegovo pripravljenost v prepuščanje (ne vrnitev) dela zasedenih palestinskih ozemelj Palestincem. Načrt namreč pravi, da ima Izrael pravno in zgodovinsko podlago za nadzor nad zasedenimi ozemlji, tako da bi moral biti umik z njihovega dela prepoznan kot "pomembno popuščanje". Vojno leta 1967, ki jo je sprožil Izrael in v kateri je močno povečal ozemlje pod svojim nadzorom, načrt sicer označuje za "obrambno". Medtem ko naj bi Izrael prepustil del zasedenih ozemelj Palestincem, pa bi si v skladu z načrtom lahko priključil dolino reke Jordan ob meji z Jordanijo. To območje, ki je že zdaj pod izraelskim vojaškim nadzorom, predstavlja 30 odstotkov celotnega Zahodnega brega, je redko poseljeno z veliko rodovitne zemlje, Izrael pa se pri zahtevi po njegovi priključitvi sklicuje na varnostne potrebe.

Palestinci "naj si zamislijo Vzhodni Jeruzalem"

Palestinska ozemlja so tako že danes nepovezana, močno skrčena in pod izraelskim vojaškim nadzorom, a načrt kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) poudarja možnost vzpostavitve palestinske države, ki jo omenja 188-krat. Pogled na to, kakšna naj bi bila ta država, pa hitro pokaže, da ne bi šlo za državo v pravem pomenu te besede. V simboličnem smislu stopnjo resnosti načrta do tega vprašanja ponazarja dejstvo, da za glavno mesto "palestinske države" ne predvideva Vzhodnega Jeruzalema, kot zahtevajo Palestinci, saj so ga ZDA že "dodelile" Izraelu, ampak vzhodni del širšega Jeruzalema, natančneje ‒ po besedah izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja ‒ mestece Abu Dis z okoli 13.000 prebivalci. Mestece, ki bi ga, tako piše v načrtu, Palestinci lahko poimenovali Al Quds (arabsko ime za Jeruzalem), se nahaja na drugi strani nezakonitega izraelskega zidu, ki je okupirani Vzhodni Jeruzalem in tam živeče Palestince odrezal od preostanka Zahodnega brega. Kot je dejal Baconi iz ICG-ja, Palestincem kot glavno mesto ponujajo sosesko Abu Dis, "ki naj si ga zamislijo kot Vzhodni Jeruzalem". Tudi Šterbenc opozarja na problematičnost te ideje. Poudarja, da je Izrael okrožje, ki ga ponuja Palestincem kot glavno mesto, obkrožil s svojimi naselbinami in ga tako ločil od preostanka Zahodnega brega.

Izrael ponuja "pogojno, omejeno suverenost"

Predvidena palestinska država ob tem zaradi izraelske priključitve okupirane doline reke Jordan ne bi mejila na Jordanijo, saj bi bila v tem delu z vseh strani obkrožena z Izraelom. Ne samo ozemeljsko okrnjena, palestinska država bi bila v skladu s tem načrtom tudi popolnoma podrejena Izraelu. Ta bi namreč ohranil nadzor nad njenim zračnim prostorom, nadziral bi vse njene mejne prehode, tudi tistega v Gazi z Egiptom, s katerim bi sklenil poseben sporazum, s čimer bi Izrael nadziral vstop ljudi in blaga v palestinsko državo. Izraelska mornarica bi tudi nadzirala palestinske ozemeljske vode ob Gazi in imela pravico blokirati dostop do palestinskega ozemlja prek morja.

Izraelski zid na Zahodnem bregu: varnost ali zemlja in demografska slika?

Medtem ko ima Izrael eno najmočnejših vojska v regiji, vključno z jedrskim orožjem, načrt od predvidene palestinske države zahteva popolno demilitariziranost. Palestinci tako ne bi smeli imeti vojske ali orožja, kot so letala ali brezpilotna letala, težka oklepna vozila in rakete. V skladu z načrtom bi Izrael določal, s kom bi lahko Palestinci sklepali vojaške, obveščevalne in varnostne sporazume, pridržal pa bi si tudi pravico do vdorov v palestinsko državo z namenom "zagotavljanja njene demilitariziranosti". Izrael bi imel tudi zadnjo besedo pri izdaji gradbenih dovoljenj na ozemlju palestinske države ob predvideni meji z Izraelom in na meji med Jeruzalemom in palestinskim glavnim mestom. Da ni govora o pravi državi, je po predstavitvi načrta priznal tudi izraelski premier Netanjahu, ki je sicer večkrat povedal, da Izrael ne bo dovolil ustanovitve palestinske države. Zdaj je dejal, da Izrael Palestincem "na koncu tega procesa ponuja pogojno, omejeno suverenost". Po besedah Šterbenca "vse to govori, da gre bolj za farso kot za neki resen poskus, da bi nastala palestinska država".

Trump je dejal, da imajo zdaj Palestinci na voljo štiri leta, da preučijo njegov načrt, se pogajajo z Izraelom in "izpolnijo merila za državnost", določena v načrtu. V času štirih let, ko naj bi potekala pogajanja na podlagi predlaganega načrta, naj Izrael ne bi gradil novih naselbin na zasedenih ozemljih ali širil obstoječih, a le na območjih, ki mu tudi po tem načrtu ne bi pripadla. Na drugi strani načrt od Palestincev (oziroma Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) in palestinske samoupravne oblasti) v tem času med drugim zahteva, da se ne pridružujejo nobeni mednarodni organizaciji brez dovoljenja Izraela, da ne sprožajo novih in da opustijo že sprožene postopke proti Izraelu ali ZDA na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC), Meddržavnem sodišču (ICJ) in vseh drugih sodiščih, kar načrt označuje za "sodno vojskovanje". Palestinci se glede na načrt v času pogajanj v primeru izraelskih ali ameriških državljanov tudi ne bi smeli obračati na Interpol.

"Predvidena poskusna doba za Palestince, v času katere naj bi si zaslužili svojo državnost, je že star pristop. Prehodno obdobje, petletno, v okviru katerega naj bi Palestinci izpolnili merila za državnost, je predvideval že sporazum iz Osla," je dejal Baconi. Gre za sporazum iz leta 1993, ki je prav tako predvideval nastanek palestinske države. "Razlika zdaj je v tem, da so Palestinci ta načrt zavrnili in da so ga ZDA predstavile kot ‘vzemi ali pusti’," je dodal analitik ICG-ja.

"Izrael nima pravice biti judovska država, saj to pomeni institucionalizacijo diskriminacije"

Načrt: Palestinski begunci kamor koli, le v Izrael ne

Eno od ključnih vprašanj v okviru izraelsko-palestinskega spora je vprašanje vrnitve palestinskih beguncev, izgnanih ob ustanovitvi Izraela leta 1948. Namen njihovega izgona je bil v skladu s sionističnim načrtom izprazniti ozemlje Arabcev in zagotoviti judovsko večino na ozemlju, na katerem je nato nastal Izrael. Izgnanih je bilo okoli 750.000 Palestincev, ki so (skupaj s potomci) raztreseni po zasedenih ozemljih in okoliških državah, predvsem Siriji, Libanonu in Jordaniji. Begunci se pri svoji zahtevi po pravici do vrnitve sklicujejo predvsem na resolucijo Generalne skupščine ZN-a 194 iz decembra 1948, a jim Izrael, ki že Palestince, ki jim je uspelo ostati na ozemlju današnjega Izraela in so njegovi državljani, označuje za "demografsko grožnjo", to pravico vztrajno zanika, češ da bi njihova vrnitev spremenila demografsko sliko Izraela do te mere, da bi postali Judje manjšina. Ravno demografsko vprašanje pa je v srcu izraelske politike do Palestincev, tako znotraj Izraela kot na zasedenih ozemljih in v regionalnih begunskih taboriščih. To je razlog, zakaj Izrael ne načrtuje priključitve celotnega Zahodnega brega, saj bi s tem priključil tudi več kot 2,5 milijona tam živečih Palestincev.

Tudi Trumpov načrt palestinskim beguncem izrecno zanika pravico do vrnitve na ozemlje Izraela. Še več, "moralno dolžnost", da jih sprejmejo, pripisuje "njihovim arabskim bratom". Načrt beguncem, ki živijo v sosednjih državah, ponuja tri možnosti. Po ustanovitvi palestinske države bi lahko odšli tja, pri čemer bi tudi v tem primeru Izrael določil, kateri begunci bi bili do tega upravičeni, češ da prihajajo iz držav, ki so Izraelu "izjemno sovražne", kot sta Libanon in Sirija. Druga možnost bi bila njihova integracija v državah, kjer že živijo (ob privolitvi teh držav), tretja pa predvideva njihovo preselitev v države članice Organizacije islamskega sodelovanja. Načrt predvideva sprejem do 5.000 beguncev letno (do deset let oziroma 50.000 beguncev) v posamezno članico, ki bi v to privolila.

Z ozemlja današnjega Izraela je bilo okoli leta 1948, ko je bil Izrael ustanovljen, z namenom omogočiti judovsko večino v novi državi pregnanih okoli 750.000 avtohtonih palestinskih prebivalcev. Danes je palestinskih beguncev (iz leta 1948 in njihovih potomcev, ki imajo isti status) okoli pet milijonov. Številni se želijo vrniti na svoje domove in zemljo, od koder so bili pregnani, a jim Izrael zaradi njihove napačne etnične/verske pripadnosti tega ne dovoli, saj bi spremenili njegovo demografsko sliko. Foto: EPA
Z ozemlja današnjega Izraela je bilo okoli leta 1948, ko je bil Izrael ustanovljen, z namenom omogočiti judovsko večino v novi državi pregnanih okoli 750.000 avtohtonih palestinskih prebivalcev. Danes je palestinskih beguncev (iz leta 1948 in njihovih potomcev, ki imajo isti status) okoli pet milijonov. Številni se želijo vrniti na svoje domove in zemljo, od koder so bili pregnani, a jim Izrael zaradi njihove napačne etnične/verske pripadnosti tega ne dovoli, saj bi spremenili njegovo demografsko sliko. Foto: EPA

Izrael: Vzemite še 350.000 Palestincev, izraelskih državljanov

Izrael si prizadeva pridobiti čim več ozemlja s čim manj Palestinci, znebiti pa se želi tudi precejšnjega dela tistih, ki živijo v Izraelu in so njegovi državljani. Tako načrt omenja možnost dogovora o spremembi meja Izraela tako, da bi izraelsko območje severozahodno od Zahodnega brega med kraji Kafr Kara, Baka al Garbija in Um al Fam pripadlo novoustanovljeni palestinski državi. S t. i. statičnim transferjem bi tako v Izraelu živelo 350.000 državljanov palestinskega rodu manj. Vseh izraelskih državljanov palestinskega rodu je sicer okoli 1,6 milijona oziroma okoli 20 odstotkov vseh prebivalcev Izraela.

Obljubljene milijarde: V oblazinjenem Cadillacu v klavnico

Gospodarski del načrta medtem obljublja vlaganja v palestinsko gospodarstvo in razvojne projekte v sosednjih Jordaniji, Egiptu in Libanonu v vrednosti 50 milijard dolarjev v naslednjih 10 letih. Denar naj bi priskrbeli ne Izrael in ZDA, ampak ameriške zaveznice Savdska Arabija in druge zalivske kraljevine (za primerjavo: Trumpov predhodnik Barack Obama je z Izraelom leta 2016 sklenil dogovor, po katerem bodo ZDA v 10 letih samo za izraelsko vojsko namenile 38 milijard dolarjev). Tudi ta pristop ni nov, opozarja Baconi. Po njegovih besedah so poskusi podkupiti Palestince z gospodarskimi spodbudami v preteklosti že propadli in tudi tokrat naj bi bilo tako. Izraelsko-ameriške obljube o milijardah je Šterbenc opisal bolj slikovito. "Po eni strani nekoga vodiš v klavnico, po drugi ga pa na poti tja posadiš v oblazinjen Cadillac in mu rečeš, saj se lahko dobro počutiš," je dejal. Šterbenc tako pravi, da želijo ZDA in Izrael palestinskemu predsedniku Mahmudu Abasu oziroma palestinski samoupravni oblasti na Zahodnem bregu "ekonomsko napolniti usta, da bo bolj tiho, ustvariti privid razvoja na Zahodnem bregu z gradnjo trgovskih centrov in novih, bleščečih stavb", kar pa "ne pomeni, da nastaja delujoče, dinamično palestinsko gospodarstvo".

Predstaviti Palestince kot tiste, ki zavračajo pogajanja

Palestinsko vodstvo in vse palestinske politične skupine so predlagani načrt pričakovano prezirljivo zavrnile. A to sploh ni bistveno, meni Baconi. "Ocena, da je ta mirovni načrt propadel in da ga Palestinci nikoli ne bodo sprejeli, je napačna. To namreč ni mirovni načrt, ki bi potreboval palestinsko odobritev. To je zgolj vizija Trumpove in izraelske vlade za naslednja štiri leta. Sporočilo je: vzemite ali pustite, a to bomo naredili. To je torej prisilni načrt, ki ne predvideva palestinske privolitve." Kot je še dodal, je načrt "predstavljen kot osnova za pogajanja, a zgolj z namenom predstaviti Palestince kot tiste, ki pogajanja zavračajo. A jasno je, da Palestinci načrta ne morejo sprejeti kot osnove za pogajanja, saj se nimajo več o ničemer pogajati."

Sodba Evropskega sodišča poudarja evropsko podporo izraelskim vojnim zločinom

Šterbenc, ki načrt označuje za "farso", pa je dejal, da to "ni več pravi poskus zavajanja, češ da gre za mirovni načrt, ampak gre za norčevanje iz mednarodne skupnosti". Kaj je sploh glavni vzgib takšnega načrta? Baconi meni, da sploh nima nikakršne zveze s Palestinci, ampak z izraelskimi notranjepolitičnimi razmerami. Pomembno je bilo namreč, da je Netanjahu pred marčevskimi volitvami dobil ameriško privolitev v priključitev dela Zahodnega brega, je dejal. Obenem pa je bilo po njegovih besedah Izraelu vse težje zagovarjati svoja dejanja na zasedenih ozemljih, ta načrt pa zdaj predstavlja nov okvir. Zdaj se lahko Izraelci sklicujejo nanj in rečejo, da imajo Palestinci na voljo štiri leta, da se vrnejo k pogajanjem, v tem času pa zato ni nobene potrebe, da bi Izrael silili v kakršna koli popuščanja, meni Baconi, ki je še dodal, da je namen "mirovnega procesa" Izraelu omogočiti upravljanje zasedenih ozemelj v nedogled, ne da bi Palestincem zares ponudili državnost.

Šterbenc pa opozarja, da gre pri "mirovnem procesu" za proces, ne za mir, in sicer že od sporazuma v Oslu leta 1993 naprej. Od takrat je namreč Izrael poglobil in razširil svojo okupacijo palestinskih ozemelj, možnosti za palestinsko državo pa so izginile v betonu naselbin. V zdajšnjem trenutku so Palestinci v še posebej težkem položaju, saj praktično nimajo zaveznikov. Kot je pojasnil Baconi, zunanji akterji nimajo interesa za spreminjanje statusa quo, ki je relativno miren v primerjavi s stanjem v regiji, politična cena zahtevanih sprememb, ki bi Izrael prisilile v konec okupacije, pa je v članicah EU-ja, ki naj bi odigrale bolj načelno vlogo kot ZDA, zelo visoka. Kot je še dodal Baconi, izraelsko-ameriški načrt sam po sebi ne bo predstavljal budnice, ampak bodo morali zanjo poskrbeti sami Palestinci. Meni, da bo moralo palestinsko vodstvo spremeniti svojo strategijo in se vprašati, kakšna je vloga palestinske samoupravne oblasti v vsem tem. Glede na to, da je po mnenju kritičnih poznavalcev že od devetdesetih let 20. stoletja pravzaprav podizvajalka Izraela in skrbi za njegovo cenejšo in nemoteno okupacijo, bi bila ena od možnosti tudi njena ukinitev. Šele potem bi namreč Izrael začutil vso težo okupacije, ki jo ob ključni podpori ZDA in EU-ja izvaja že 53 let.