Iranski študenti s fotografijami zajetih talcev. Foto: AP

Ena drugi očitata vojno hujskaštvo, podpiranje skrajnih skupin in spodkopavanje demokracije, pri čemer imajo oboji še vedno dobro v spominu krizo s talci leta 1979, v kateri so protiameriško usmerjeni iranski študenti na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu kar 444 dni zadrževali 66 ameriških talcev.

Ob bližajoči se obletnici zajetja ameriški mediji povečini o tem dogodku pišejo kot o rezultatu dolgoletne iranske nastrojenosti proti ZDA, ki je vrhunec doživela z novo iransko vlado Ajatole Homeinija, ki je nasledil odstavljenega prozahodnega šaha Mohameda Reza Pahlavija.

"Leta 1979 je Ajatola Homeini vpeljal protizahodno islamsko teokracijo, ki je zamenjala prozahodno monarhijo iranskega šaha. Nova iranska vlada je o ZDA govorila kot o "velikem satanu", Iranci pa so na ZDA gledali sumničavo zaradi njihove vloge pri ohranjanju šaha na položaju. Ajatola sam je zajetje talcev pozdravil," je pisal o drami s talci denimo CNN (2015).

Tudi z oskarjem za najboljši film nagrajeni Argo (2012) se je bolj ali manj osredotočal zgolj na patriotsko noto, ne pa kaj dolgo umeščeval dramo v kompleksnejši politični kontekst.

Protesti proti šahu leta 1979. Foto: AP

Posledica dolgoletnega vmešavanja

Po drugi strani je bilo zajetje talcev za Irance in tudi številne kritične opazovalce zgodovine relativno logična posledica dolgoletnega ameriškega vmešavanja v notranje zadeve Irana.

Šah Pahlavi namreč ni bil zgolj "prozahoden" – nastavile so ga ZDA, potem ko so te leta 1953 v operaciji Ajax strmoglavile demokratično izvoljenega iranskega premierja Muhammada Mossadegha.

S tem so podžgale strm porast nacionalizma v Iranu, ki je vrhunec doživel v iranski revoluciji leta 1979 in nepopravljivo, vse do danes, zastrupil ameriško-iranske odnose, kot je pisal ameriški portal Foreign Policy leta 2017, torej takrat, ko so ameriške oblasti po 64 letih morale z dokumentov, ki so se nanašali na udar leta 1954, umakniti oznako "tajno". Dokumenti so razkrili vlogo CIE pri strmoglavljenju Mossadegha in kako je pri vsem tem v resnici šlo samo za eno – nafto.

Zahodne družbe so namreč desetletja nadzorovale naftno bogastvo regije, pa naj je šlo za Arabian-American Oil Company (danes Saudi Aramco) v Savdski Arabiji ali pa Anglo-Iranian Oil Company v Iranu. Ko je ameriška družba v Savdski Arabiji leta 1950 klonila pritisku in pristala na deljenje naftnih dobičkov z Riadom, so se Britanci v Iranu znašli pod pritiskom, da storijo enako, kar pa je London vztrajno zavračal.

Iranski študenti so zahtevali vrnitev šaha v domovino na sojenje in prenehanje vmešavanja ZDA v notranje zadeve Irana. Foto: AP

In tako je leta 1951 Mossadegh na navdušenje domače javnosti iransko naftno industrijo nacionaliziral. Velika Britanija je pobesnela in se povezala z obveščevalnimi službami ZDA s ciljem strmoglaviti Mossadegha in ponovno vzpostaviti monarhijo pod šahom. ZDA so sprva britanski pobudi nasprotovale in takratni ameriški državni sekretar Dean Acheson je celo dejal, da so Britanci "destruktivni in odločeni, da v Iranu uvedejo politiko 'vladaj ali uniči'".

A ameriško stališče se je diametralno spremenilo leta 1952, ko je bil za predsednika ZDA izvoljen Dwight D. Eisenhower. Britanski premier Winston Churchill je novi ameriški administraciji zatrdil, da je Mossadegh kljub njegovi odkriti nenaklonjenosti socializmu v resnici povezan s prosovjetsko stranko Tudeh, zaradi česar da se Iran "vse bolj obrača v komunizem" in sovjetski strani v času, ko je bila hladna vojna že več kot samo slutnja.

Po Eisenhowerjevi zaprisegi leta 1953 so ZDA in Velika Britanija svoje zarotništvo proti Mossadeghu prestavile v višjo prestavo in začele javno črniti Mossadeghovo politiko kot škodljivo za državo. Avgusta 1953 je bil Mossadegh odstavljen, na njegovo mesto pa so postavili proameriškega Pahlavija.

Odnašanje "dokaznega gradiva" z ameriškega veleposlaništva. Foto: AP

"Za mnoge Irance je bil Pahlavi voditelj, ki je bolj kot kaj drugega zasledoval lastne ambicije ter tratil ogromne količine denarja za (vojaške) posle z ZDA in Veliko Britanijo," je v intervjuju za ameriški WJLA letos povedal Tony Cordesman, nekdanji uradnik State Departmenta, ki danes dela za center za strateške in mednarodne študije (CSIS). "Iran je država, ki je imela zelo dober razlog, da je zamerila zunanjemu zahodnemu vmešavanju."

"Pod vodstvom šaha Mohameda Reze Pahlavija je bil Iran eden izmed stebrov ameriškega obvladovanja Bližnjega vzhoda. Tako ni naključje, da so šaha imenovali 'ameriški šah' in 'ameriški policaj v Perzijskem zalivu'. Šah je sodeloval tudi z izraelskim Mosadom, Izrael pa je z Iranom sklenil tako imenovano 'zavezništvo periferije' (poleg Turčije in Etiopije)," je to obdobje pred časom za MMC opisal strokovnjak za mednarodne odnose in poznavalec političnih razmer v muslimanskem svetu Primož Šterbenc.

Pahlavija je nazadnje odnesla islamska revolucija z Ruholo Musavijem Homeinijem na čelu.

Potem ko so leta 1978 po iranskih mestih sledile množične demonstracije pod vodstvom verskih voditeljev, ki jih je iz Pariza vodil Homeini, je ta leta 1979 prevzel funkcijo verskega in državnega voditelja ter se uveljavil kot ustanovitelj islamske republike Iran, šah pa je naglo zapustil državo in poiskal zatočišče v več državah, preden je nazadnje oktobra pristal v ZDA, kjer so mu odobrili azil in ga že hudo bolnega sprejeli na zdravljenje raka.

Eden od talcev. Foto: AP

Gnezdo vohunov

A s tem se prah v domovini ni polegel – tako Homeini kot levičarske skupine so namreč zahtevali, da se šah vrne v Iran, kjer bi mu sodili, hkrati pa so bili protesti usmerjeni tudi proti interesom ZDA v regiji. Razgrete strasti so pripeljale do dogodkov 4. novembra, ko je več sto iranskih študentov, ki so sami sebe imenovali ''muslimanski študenti, ki sledijo poti velikega imama'', vdrlo v ameriško veleposlaništvo v Teheranu, ki so ga označili za "brlog vohunov", uslužbence pa za Cijine agente, ki da želijo strmoglaviti iransko revolucionarno vlado.

Protestniki so zajeli 66 uslužbencev veleposlaništva, ki so imeli čas samo za uničenje pomembnih dokumentov in elektronske opreme. Kljub temu vseh dokumentov niso uspeli uničiti, tako da so protestniki imeli v rokah dokaze, da so se zmernejši iranski voditelji srečevali z ameriškimi predstavniki.

V zameno za izpustitev talcev so študentje zahtevali, da ZDA Pahlavija vrnejo v Iran na sojenje, vrnitev premoženja, ki ga je šah odnesel s seboj, in takojšnje prenehanje vmešavanja ZDA v iransko politiko.

Protesti niso prenehali niti s šahovo smrtjo. Foto: AP

Takratni predsednik, demokrat Jimmy Carter, je zahteve zavrnil in mnogi analitiki so prepričani, da mu je ravno kriza s talci, ki se je vlekla več kot leto dni in vsakodnevno polnila ameriška poročila, tudi s posebnim programom "Ameriko imajo za talko", preprečila drugi predsedniški mandat.

Odlok za sankcije

V nasprotju s pričakovanji prav vseh zunanjih opazovalcev, ki so bili prepričani, da bo vsega skupaj konec v nekaj dneh, so protestniki talce (razen 14 Afroameričanov) zadrževali polnih 444 dni, tudi po smrti šaha, Iranci pa so povečini dejanje podpirali in celo Homeini je dejal, da ima vse skupaj številne dobre plati, saj da je drama zedinila narod. ZDA so, ko so ugotovile, da se zadeva ne da rešiti po diplomatski poti, začele priprave za vojaško reševalno akcijo.

Že pred tem je Carter kot prvi ameriški predsednik (a nikakor ne zadnji) uvedel stroge sankcije proti Iranu – ZDA so s precedenčnim "predsedniškim odlokom 12170" zamrznile več milijard dolarjev iranskih rezerv v ameriških bankah, prepovedale uvoz nafte iz Irana in iz ZDA izgnale številne Irance. Sploh prvo tovrstno uporabo omenjenega odloka je Carterju omogočil zakon o izrednih mednarodnih gospodarskih pooblastilih (IEEPA) iz leta 1977, danes pa je proti Iranu aktivnih kar osem takih predsedniških odlokov.

Poslopje nekdanjega ameriškega veleposlaništva v Teheranu. Foto: AP

Kot navaja ameriški think tank Brookings, je pri tem ključno, da je tista odločitev iz novembra 1979, da se za tarčo sankcij vzamejo iranska finančna sredstva, vzpostavila kontekst za vse nadaljnje odnose ZDA z Iranom. Washington se proti Iranu vztrajno zanaša prav na gospodarski pritisk – kljub nenehnim izzivom pri pridobivanju širše multilateralne podpore.

A nazaj v Carterjevo dobo.

Orlov krempelj

Po več mesecih je ameriški predsednik aprila leta 1980 ukazal tajno akcijo, zdaj zloglasni "Orlov krempelj" (Eagle Claw), s katero naj bi v noči na 24. april osvobodili ujetnike.

A operacija se je izkazala za popolno katastrofo in je še zabila žebelj v Carterjevo predsedniško krsto – trije izmed osmih helikopterjev so imeli tehnične težave, četrti pa se je sredi iranske puščave zaletel v transportno letalo, pri čemer je umrlo osem vojakov. Evropske zaveznice so takrat izrazile presenečenje, da so se ZDA odločile za tajno operacijo, ne da bi se posvetovale z njimi.

Po spodleteli ameriški reševalni akciji so ugrabitelji talce prerazporedili po različnih krajih po Iranu, s čimer so Američanom dejansko preprečili nove poskuse reševanja, Carter pa je doma izgubil vso politično kredibilnost in republikanskemu izzivalcu Ronaldu Reaganu zmago dobesedno podaril.

Vsako leto 4. novembra se Iranci zberejo ob protiameriškem dnevu. Na sliki iz leta 2013 sežiganje podobe Baracka Obama. Foto: AP

Hkrati z Reaganovo prisego 20. januarja 1981 se je končala tudi 14 mesecev dolga drama s talci. Dan pred tem je bil v Alžiriji s posredovanjem alžirske vlade podpisan Alžirski sporazum, talce pa so naslednji dan predali Američanom s Carterjem na čelu, le nekaj minut za Reaganovo zaprisego. 52-erico so nato prek vojaške baze v Zahodni Nemčiji odpeljali v ZDA, kjer so jih sprejeli kot junake.

A kot so lani ob obletnici podpisa sporazuma spomnili na ameriški spletni strani Foreign Policy Journal: "Ta teden obeležujemo 37. obletnico zaveze, ki so jo ZDA dale leta 1981: 'ZDA se zavezujejo, da bo od zdaj naprej politika ZDA, da ne posreduje, neposredno ali posredno, politično ali vojaško, v iranske notranje zadeve.' Ta teden obeležujemo tudi 37 neprekinjenih let ameriškega ignoriranja te zaveze."

Po 40 letih brez prave sprave

S protiameriškimi grafiti poslikano obzidje nekdanjega veleposlaništva, kjer je danes med drugim muzej ameriških zločinov. Foto: AP

Skoraj 39 let pozneje odnosi med državama, ki sta diplomatske odnose prekinili ravno z zajetjem talcev leta 1979, niso ravno cvetoči.

ZDA se taktike sankcij proti Iranu poslužujejo redno, tako pod demokratskimi kot republikanskimi predsedniki, George W. Bush je prilil olja na ogenj, ko je Iran skupaj s Severno Korejo in Irakom uvrstil med države "osi zla", rožljanja z orožjem in pretečih besed pa je bilo veliko tudi v zadnjem letu, ko je Trump umaknil ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma, enega večjih dosežkov predsednikovanja demokrata Baracka Obama.

Hkrati pa se je 4. november, skratka dan zajetja talcev, v Iranu uveljavil kot protiameriški dan, ko se vsako leto na tisoče Irancev, večinoma študentov, zbere pred poslopjem nekdanjega veleposlaništva in vzklika slogane, kot sta "Smrt Ameriki" in "Smrt Izraelu".

Poslopje z obzidjem, poslikanim s provokativnimi protiameriškimi poslikavami, je zdaj v rokah iranske elitne revolucionarne garde, ki ga uporablja kot izobraževalni center in muzej s pomenljivim imenom "ameriški brlog vohunjenja", v katerem pripravljajo razstave o "zločinih" ZDA.

Od leta 2017 je kompleks namreč odprt za javnost, tudi za tuje obiskovalce. Te pričaka ogromen grafit kipa svobode kot človeškega okostja in napis "ZDA – najbolj osovražena vlada na svetu".