Več sto iranskih študentov, ki so se poimenovali ''muslimanski študenti, ki sledijo poti velikega imama'', je 4. novembra zavzelo ameriško veleposlaništvo, ki so ga označili za "gnezdo vohunov". Uslužbence veleposlaništva so označili za agente ameriške obveščevalne agencije Cia, ki naj bi želeli strmoglaviti iransko revolucionarno vlado. V zameno za izpustitev 66 talcev so študentje zahtevali, da iranskega šaha, ki je januarja tistega leta zbežal iz države, izženejo iz ZDA, kjer so ga zdravili zaradi raka. Zahtevali so tudi vrnitev premoženja, ki ga je šah odnesel s seboj. Vrnil naj bi se v Iran, kjer bi mu sodili.

Iranska televizija je zavzetje poslopja spremljala v živo, svojo podporo akciji študentom pa je izrazil tudi ajatola Homeini, ki je oblast prevzel v revoluciji februarja tistega leta. Varnostni svet Združenih narodov je soglasno zahteval izpustitev talcev, a brez uspeha. Eden izmed ugrabiteljev je zagotovil, da talci niso v nevarnosti in da imajo dovolj hrane in pijače. Večina ljudi, ki so spremljali ugrabitev, je bila prepričana, da gre za prikaz moči študentov in da bodo talce izpustili v nekaj dneh, a so se krepko zmotili.

V ZDA skušali rešiti talce na vse mogoče načine
Takratni ameriški predsednik Jimmy Carter je takoj, ko je izvedel novico o zasedbi ambasade, zamrznil več milijard dolarjev iranskih rezerv v ameriških bankah, diplomati pa so začeli tajna pogajanja. Prepovedali so uvoz nafte iz Irana in izgnali veliko Irancev iz ZDA. Ameriške medije so preplavila dramatična poročila o dogajanju v Iranu, televizijska hiša ABC pa je vsako noč predvajala poseben program o talcih z naslovom "America Held Hostage" (Ameriko imajo za talko).

Ugrabitelji so večino talk in talcev afroameriškega rodu izpustili v prvih mesecih zajetja, preostalih 52 talcev pa so zadrževali kar 444 dni. Osvobojeni so bili šele januarja 1981.

Tajna akcija neuspešna
Po več mesecih je Carter aprila leta 1980 ukazal tajno akcijo, s katero naj bi osvobodili ujetnike, a je bila operacija Orlov krempelj (Eagle Claw), ki so jo izvedli v noči na 24. april, popoln neuspeh. Trije izmed osmih helikopterjev so imeli tehnične težave, četrti pa se je sredi iranske puščave zaletel v transportno letalo, pri čemer je umrlo osem vojakov.

Po tej ameriški akciji so ugrabitelji talce namestili na različne kraje po državi, kar je skoraj onemogočilo njihovo rešitev. Carter je doma popolnoma izgubil politično kredibilnost, zaupanje Američanov vanj pa je strmo padlo. Iranci so ameriški poskus rešitve označili za dejanje vojne, neuspeh pa bučno proslavili na ulicah iranske prestolnice. Evropske države so bile presenečene, da so ZDA izvedle akcijo, ne da bi se posvetovale z evropskimi zaveznicami.

Talci v domovini pogumni junaki
444 dni dolga zgodba se je končala z izpustitvijo 52 ameriških državljanov 21. januarja 1981, na dan, ko je v Washingtonu prisegel novi ameriški predsednik Ronald Reagan. Talce so odpeljali v Alžirijo, kjer jih je sprejel Carter, potem pa so jih prek vojaške baze v Zahodni Nemčiji odpeljali v ZDA, kjer so jih sprejeli kot pogumne junake.

4. november postal protiameriški dan
4. november se je v preteklih desetletjih v Iranu uveljavil kot protiameriški dan, ob obletnici zajetja talcev pa se vsako leto več tisoč Irancev, večinoma študentov, zbere pred poslopjem nekdanjega veleposlaništva in vzklika slogane, kot sta "Smrt Ameriki" in "Smrt Izraelu". Poslopje je zdaj v rokah iranske elitne revolucionarne garde, ki ga uporablja kot izobraževalni center, občasno pa v njem pripravljajo razstave o "zločinih" ZDA.

Tudi letošnji protiameriški dan zaznamujejo poulični protesti, a letos protesti potekajo tudi proti predsedniku Mahmudu Ahmadinedžadu, katerega vnovična izvolitev na položaj na volitvah 12. junija je sprožila najhujšo politično krizo v 30-letni zgodovini islamske republike.

Odnosi med Iranom in ZDA slabi
Zajetje talcev v Teheranu je dokončno pretrgalo odnose med ZDA in Iranom, ki se niso obnovili vse do danes. Močno načeti so bili že vse od začetka islamske revolucije v Iranu, ki je leta 1979 privedla do strmoglavljenja šaha Mohameda Reze Pahlavija in uvedbe teokratskega sistema vladanja, v katerem ima zadnjo besedo vrhovni verski voditelj.

Washington tako velja za sovražnika Teherana številka ena. Napetosti med državama, ki vse od leta 1979 nimata diplomatskih odnosov, so se dodatno zaostrile med vladavino nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha, ki je Iran skupaj s Severno Korejo in Irakom uvrstil med države na osi zla. Kot odgovor na to je iranski predsednik Ahmadinedžad med svojim prvim mandatom okrepil protiameriško držo Teherana in obudil oznako "veliki Satan" za ZDA.

S prihodom Baracka Obame v Belo hišo so se napetosti med ZDA in Iranom nekoliko omilile, državi pa sta zdaj vpeti v diplomatske pobude, katerih cilj je razrešiti vprašanje spornega iranskega jedrskega vprašanja. Kakšen bo izid teh pogovorov, pa je še povsem negotovo.