Spremembe so zaznali zlasti pri izvoru prebežnikov: tisti z vojnih območij so postali manjšina. Na začetku leta so prevladovali Tunizijci in Egipčani, pozneje pa zlasti ljudje iz Gvineje, Slonokoščene obale in Burkina Fasa. Stalnica prihodov so Bangladeševci, Pakistanci in – na šestem mestu – Sirci.

Prišlo pa je tudi do premika saharskih poti: če je večina v Italijo prej odrinila z obal Libije, je lani prevladala pot med Tunizijo in Lampeduso, zadnja se je lani zaradi preobremenjenosti večkrat znašla na robu zloma.

Vlada italijanske premierke Giorgie Meloni je omejila delovanje nevladnikov, ki morajo rešence s svojih ladij izkrcavati v oddaljenih pristaniščih. Globalno je kriminalizirala tihotapstvo z ljudmi, kar pa še nima pravega učinka. Sklenila je sporazum o gradnji migrantskih centrov v Albaniji, česar ustavno sodišče v Tirani še ni dovolilo. Po mnenju različnih analitikov pa bo "albanska rešitev" samo preusmerila prebežnike na balkansko pot.

Rim je tudi ponovno uvedel nadzor na meji s Slovenijo, kar sicer lahko omeji prihode, ne pa tudi obsega nezakonitih prebežnikov v državi. Podatki o prošnjah za azil namreč povedo, da vsaj polovica novodošlih razume Italijo kot državo prehoda proti Avstriji, Nemčiji ali Franciji – in ne kot svoj cilj.

Italija je v preteklih dveh letih sprejela 175.000 beguncev iz Ukrajine, za tretjino manjša Poljska pa več kot poldrugi milijon.