Toda fanta iz vasi nad Alepom, manj kot 100 kilometrov oddaljenim sirskim mestom, kjer divja vojna, sta med enim izmed bombardiranj izgubila nogi. Starejši levo, mlajši desno.

V Turčiji je novinar Vala 202 obiskal kliniko, kjer ranjenim beguncem iz Sirije pomagajo pri rehabilitaciji. Številni begunci imajo zaradi vojnih travm resne psihične težave, otroci se redko nasmejejo.

V kliniki v Gaziantepu, ki deluje tudi ob pomoči evropskih humanitarnih sredstev, okrevata in se navajata na življenje s protezo. Razumljivo sta sramežljiva, a v njunih očeh je vendarle videti vsaj malo nagajivosti in upanja. "Želim si miru, da bi se lahko vrnil domov," tiho pove večji izmed simpatičnih nogometašev, 23-letni Ali, ki je izgubil tudi desno roko. Spretno, z umetno levo nogo, ustreli na gol. Zelo dobro mu gre.

Bombe uničujejo življenja
V moderni protetični kliniki vsak mesec naredijo okoli 15 protez, potrebe so seveda veliko večje, žrtev vojne, ki divja le nekaj deset kilometrov stran, je na desettisoče samo med otroki. Pogovarjamo se s pacientkami in pacienti, njihova pričevanja so pretresljiva.

"V eksploziji bombe sem izgubila brata, sama sem preživela," pove 19-letno dekle, ki je ostalo brez roke in noge, na obrazu ima brazgotine. Zdaj se počasi privaja na vsaj približek normalnega življenja.

Leila je stara 13 let. Doma je iz Damaska, glavnega mesta Sirije: "Bili smo v hiši, ko smo zaslišali trušč, stekli smo na dvorišče in nad seboj ugledali letala, ki nas bombardirajo." Leila je v eksploziji v začetku leta 2014 izgubila tri okončine: obe nogi in roko. Brez nog je v napadu ostal tudi njen brat.

Leila je hvaležna za pomoč, na proteze se še navaja, a verjame, da bo lahko vsaj približno normalno živela. Na rehabilitaciji v Gaziantepu jo spremljata mama in sestra. Obiskuje tudi sirsko šolo.

Žrtve med zdravniki
V protetični delavnici klinike, kjer izdelujejo proteze za svoje paciente, srečamo dr. Abdula Ibrahima, vodjo zdravstvene oskrbe za območje napadanega Alepa v sosednji Siriji.
Pretresen pokaže na telefon, kjer je fotografija eksplodiranega avtomobila, v katerem je umrl njegov zdravniški kolega, pediater.

V napadih v zadnjih mesecih je bilo ubitih najmanj 10 zdravniških kolegov dr. Ibrahima, na začetku junija je bila napadena in uničena še ena izmed mnogih bolnišnic.

"Ne spoštujejo se nikakršna humanitarna pravila. Zdravstveni delavci smo redno tarče napadov. Bolnišnice bi morale biti tudi v vojni varno območje, žal je v Siriji popolnoma drugače. Ljudje bežijo iz bolnišnic, saj so te tarče napadov," o popolnem kaosu pripoveduje dr. Ibrahim. Vseeno se čez nekaj ur čez občasno samo za humanitarne namene odprto turško-sirsko mejo vrne v Sirijo. Čeprav bo izpostavljen smrti, želi pomagati.

Begunci imajo psihične težave
Vojna pa ne seje le smrti in hudih poškodb. 66 odstotkov sirskih beguncev v Turčiji (skupaj jih je 3,1 milijona) ima psihične težave, ugotavlja Svetovna zdravstvena organizacija. V Unicefovem centru v Gaziantepu se srečamo s 37-letno Amal (v arabščini njeno ime pomeni upanje). Sama mora skrbeti za pet otrok, saj ima njen mož hude psihične težave.

V predmestju Carigrada deluje zdravstveni dom za begunce. S pomočjo evropskega denarja so ga lepo opremili, pomagajo zdravniki brez meja, na voljo so vsa zdravila, tudi psihološka pomoč. Toda ustanova (za zdaj) sprejme samo 100 pacientov na dan, na območju Carigrada pa je več kot 500 tisoč beguncev.

Zdravniki in medicinsko osebje potrdijo, da so begunci velikokrat v slabem duševnem stanju. Doživeli so veliko travm, izgubili najbližje sorodnike in prijatelje, sami za las ušli smrti. V sirski kulturi so psihične težave tudi sicer že v izhodišču tabutema. Tukaj je še jezikovna bariera, vodstvo zdravstvenega doma ima že tako težave z zagotavljanjem zadostnega števila zdravnikov, ki govorijo arabsko, zdravljenje duše s pomočjo prevajalcev je še veliko težje.

Otroci so preveč resni
Bilgen Kumral je mlada psihologinja, ki dela v zdravstvenem domu v predmestju Carigrada. Pripoveduje, da so otroci preveč resni, težko se spontano nasmejijo. Otopeli in prestrašeni so. Ni čutiti iskrivosti.

Črnogledost staršev se prenaša na otroke, ki večinoma ne obiskujejo šol, saj morajo delati in pomagati pri preživljanju zelo številnih družin.

"Obravnavali smo primer mlade ženske s samomorilnimi mislimi, nikakor je nismo mogli prepričati o pogovoru in terapiji. Želimo vzpostaviti izključno žensko skupino, v kateri bi govorili tudi o načrtovanju družine."

Luka Hvalc, Val 202