S procesom denacifikacije se v zadnjih letih ukvarja vse več mlajših nemških zgodovinarjev.

Mnogo Nemcev je poročalo o mukotrpnem izpolnjevanju vprašalnika, ki je obsegal več kot 130 vprašanj, k standardiziranim odgovorom pa so lahko pisno dodali še svoja pojasnila. Nekateri so v pismih pisali, da so ob vprašalniku preživeli mnogo nočnih ur. Foto: Wikimedia Commons/Mapham J (Sgt), No 5 Army Film & Photographic Unit
Mnogo Nemcev je poročalo o mukotrpnem izpolnjevanju vprašalnika, ki je obsegal več kot 130 vprašanj, k standardiziranim odgovorom pa so lahko pisno dodali še svoja pojasnila. Nekateri so v pismih pisali, da so ob vprašalniku preživeli mnogo nočnih ur. Foto: Wikimedia Commons/Mapham J (Sgt), No 5 Army Film & Photographic Unit

Bilo je konec julija 1945, ko sta se dve mladi ženski želeli prijaviti na oglas za delovno mesto pri časopisu Augsburger Zeitung. Najprej sta morali izpolniti "groteskni vprašalnik s 148 vprašanji", kot je ena od njiju zapisala v svoj dnevnik in dodala, da so morali v vprašalnik med drugim vpisati, "koliko tehtajo, ali imajo brazgotine, kakšna je barva njihovih oči in las, kakšen plemiški naziv so imeli predniki – napisala sem baron, ha ha ‒ /…/, ali smo že bili v zaporu itd. Bilo je tako komično, da sva se smejali kot pečeni in se norčevali. Tako dobre volje sva postali, kot da bi se rahlo napili. Niti malo se nisva zavedali resnosti situacije."

Zgolj 17 odstotkov žensk med preverjenimi
Dnevniški zapis novinarke Ursule von Kardorff, ki je v resnici izhajala iz stare mecklenburške plemiške družine, je eden od številnih dokumentov, ki jih je zgodovinarka Hanne Leßau pregledala med študijem za pisanje znanstvene knjige o procesu denacifikacije, v katerem je v prvih letih po drugi svetovni vojni sodelovalo kar okoli 16 milijonov Nemcev. Mimogrede, ker smo ravno omenili mladi novinarki: žensk je bilo med tistimi, ki so jih preverijali, zgolj okoli 17 odstotkov.

Številni so se za sodelovanje odločili prostovoljno, saj bi bili brez dokazila o nekrivdi obsojeni na brezposelnost in životarjenje. No, kot Leßau zapiše ob koncu knjige, v resnici vse skupaj ni bilo tako rigorozno oziroma vsaj od začetka petdesetih let nikakor ne in smisel ogromne birokratske aktivnosti je bil postavljen pod vprašaj. Skoraj vsi so se smeli vrniti na delovna mesta, vsaj sčasoma. Koliko je bila družba očiščena nacizma … K temu se vrnemo.

Nemška zgodovinarka Hanne Leßau je zelo podrobno preučila dokumente o izvajanju denacifikacije v britanski coni. Njena knjiga je dragocena predvsem zato, ker prikaže, kako je denacifikacija vplivala na vsakdanje življenje ljudi in kakšne razsežnosti je proces zavzel. Foto: Wallstein Verlag
Nemška zgodovinarka Hanne Leßau je zelo podrobno preučila dokumente o izvajanju denacifikacije v britanski coni. Njena knjiga je dragocena predvsem zato, ker prikaže, kako je denacifikacija vplivala na vsakdanje življenje ljudi in kakšne razsežnosti je proces zavzel. Foto: Wallstein Verlag

Od usode malih uradnikov do 'uvoza uporabnih' kadrov v ZDA
Življenje in usoda nekdanjih nacistov v mladi Zvezni republiki Nemčiji sta bila deležna mnogo obravnav, tudi špekulacij in ustvarjanja skorajda mitov iz dogodkov, kot sta bila beg nacistov prek Vatikana ali operacija Paperclip (sponka za papir), s katero so ZDA 'uvozile' več kot 1.500 'uporabnih kadrov', od znanstvenikov do inženirjev, med njimi tudi raketnega inženirja Wernherja von Brauna, ki je bistveno pripomogel k razvoju ameriškega raketnega programa. Ampak kaj se je zgodilo z vsemi uradniki, pravniki, vodstvenimi kadri nemške industrije, učitelji, umetniki, ki so bili člani bodisi nacionalsocialistične nemške delavske stranke ali pa z njo povezanih organizacij?

Prvi pavšalni odgovor bi bil: ne kaj dosti. Drugi pavšalni odgovor pa, da je bilo to odvisno od tega, v kateri okupacijski coni so se posamezniki znašli.

Vsak četrti je bil iskan ali je koga iskal
Ob koncu vojne je bilo ogromno Nemcev razseljenih. Hanne Leßau je tako za urade za iskanje oseb v skrajno severnem nemškem mestu Flensburg (mimogrede, malo mesto skorajda na meji z Dansko ima tradicionalno vrhunsko rokometno ekipo, v času nacizma pa se je 'ponašalo' (skupaj z okolico) z izjemno visokim deležem moških, ki so bili člani v SS-u) in v Münchnu ugotovila, da je skorajda vsak četrti Nemec po vojni bodisi koga iskal ali je bil sam predmet iskanja. In pot domov ali k sorodnikom in ljubljenim ni bila vedno preprosta.

Osebne stiske zaradi vključenosti v proces
Na tem mestu je relevantno navesti zgodbo v Berlinu živečega skladatelja filmske glasbe, slikarja in časopisnega ilustratorja Heinza Schütta. 12. julija 1946 je v svoj dnevnik zapisal, da je obiskal denacifikacijsko komisijo za svobodne in umetniške poklice v Schlütterstrasse (gre za cesto v Charlottenburgu). Več tednov si je prizadeval razčistiti svoj primer. Oktobra znova piše, da je šel na komisijo, da je čakal uro in pol in da je bilo poleg njega še šest čakajočih ter da je tajnica vsem sporočila, da nima smisla čakati.

Želel je končati svoj primer, da bi se kot astmatik smel preseliti v okrožje Zehlendorf (v tem okrožju je med drugim veliko jezero Wannsee, ob katerem je konec januarja 1942 potekala konferenca, na kateri so odločali o implementaciji končne rešitve judovskega vprašanja), ki je bilo v ameriškem sektorju in sicer nikakor ni mogel dobiti dovoljenja za selitev. Prav tako se ni mogel poročiti s svojo zaročenko. Živela je namreč v ameriški coni v Württembergu. Iz zdravstvenih razlogov ni mogla potovati v Berlin, on pa zaradi neposedovanja dokumentov ne k njej.

Proces denacifikacije postaja predvsem v zadnjih letih predmet vedno več zgodovinopisnih študij in razstav. Foto: EPA
Proces denacifikacije postaja predvsem v zadnjih letih predmet vedno več zgodovinopisnih študij in razstav. Foto: EPA

Dovoljenje za lov, za potovanje, kandidaturo na strankarskih listih ... potrebujete dokument o 'čisti preteklosti'
V več kot dveh letih Schüttovega primera niso razrešili in začel je razmišljati o tem, da bi skušal podkupiti kakšnega uradnika, ga povabiti domov na kosilo ali večerjo. A je ugotovil, da ni vešč kuhanja in da bi vse skupaj lahko zadevo še poslabšalo. Da, veliko zgodb, ki jih povzema avtorica, je skorajda bizarnih. Ljudje so dokument o denacifikaciji potrebovali za dovoljenje za opravljanje dela, za potovanje med okupacijskimi conami, za vrnitev domov, pa tudi za na videz obstranske zadeve, kot je pridobitev dovoljenja za lov.

Preden več napišem o procesih, ki jih je preučevala Leßau, je treba omeniti, da je bila denacifikacija, ki je imela zametke že v jaltski konferenci, kjer so za cilj določili uničenje nemškega militarizma in nacizma ter zagotovilo, da Nemčija nikoli več ne bo zmožna rušiti miru na Zemlji, večstopenjska.

Odstraniti sledi 'zla' iz javnega življenja
Vse skupaj se je začelo že takoj po kapitulaciji Tretjega rajha. Osnovni zastavek ravnanja zaveznikov je tedaj bil: kar najhitreje iz javnega prostora odstraniti vse sledi nacističnega režima. To je med drugim vključevalo odstranitev vseh oznak cest z imeni nacistov ali z referencami na nacistično 'mitologijo', zastav, kljukastih križev, znamk nacistične Nemčije, pisemskega papirja, uradnih žigov, nacistične umetnosti in tudi vsega, zapisanega v nacistični pisavi (gre za tipografijo Tanennberg), ter obenem za ukaz članom nacistične stranke, da morajo sodelovati pri odstranjevanju ruševin, pokopih žrtev med interniranci v taboriščih in da morajo predati svoja stanovanja. To je bila prva faza, hkrati s katero je potekalo tudi pisanje časopisov o resnici nacionalsocialističnega režima, pogosto pospremljeno z zgovornimi karikaturami, in poskus izobraževanja Nemcev o dejstvih, povezanih z Nemčijo v času Hitlerja.

Vprašalnik, ki si ga zamislijo že po zavzetju Sicilije
A glavni proces denacifikacije je pomenil pridobivanje dokazov več milijonov Nemcev, da niso bili dejavni in prepričani podporniki nacističnega režima. Ideja, kako to izvesti, je nastala že v Italiji. Že septembra 1943 so Američani, natančneje njihov oddelek za politično obveščanje (Political Intelligence Section), na Siciliji vpeljali vprašalnik, s katerim naj bi preverjali primernost javnih uslužbencev, da nadaljujejo svoje delo. Nekaj pozneje so protokol uvedli tudi na italijanski celini, vendar na italijanskem ozemlju denacifikacija nikoli ni bila konsekventno izvedena. A vprašalnik je ostal temelj postopka preverjanja državljanov tudi, ko je šlo za Nemčijo.

Veliko Nemcev se je prostovoljno odločilo za sodelovanje v procesu denacifikacije, saj so dokument o nekrivdi potrebovali, če so želeli nadaljevati poklicno kariero. Foto: Wikimedia Commons/Otto Donath
Veliko Nemcev se je prostovoljno odločilo za sodelovanje v procesu denacifikacije, saj so dokument o nekrivdi potrebovali, če so želeli nadaljevati poklicno kariero. Foto: Wikimedia Commons/Otto Donath

Mukotrpno odločanje med 'Ja' in 'Nein'
Številni Nemci so proces doživljali kot stresen in mukotrpen. Že samo o izpolnjevanju vprašalnika so nekateri poročali kot o delu, ki jim je vzelo mnogo ur, nekateri tudi, da so ob njem prebedeli cele noči. Naporno je bilo tudi iskanje možnih prič, ki bi napisale pismo podpore oziroma zagotavljale, da oseba, ki so jo preverjali organi za denacifikacijo, ni bila nikoli zares pravi nacist.

Globoko v sebi ni bil nacist ...
Prav zapisi prič, ki so jim nekoliko šaljivo rekli Persilschein (Persilovo potrdilo je izraz, ki so ga sicer prvotno uporabljali rekruti, ki so ob odhodu v vojsko svoje predmete v vojašnico pogosto poslali v škatlah z natisnjenim oglasom za pralni prašek Persil, zato so dokumente o vpoklicu začeli imenovati Persilova potrdila), so izredno zanimivi. Številne priče so denimo navajale, da je preiskovana oseba sicer res bila član nacistične stranke ali z njo povezanih organizacij, da pa se je od nacizma notranje distancirala, da je bila vedno dejavna v Cerkvi (ta argument je zelo pogost) ali pa da je preprosto dober človek.

In tudi same preiskovane osebe so v spremnih besedilih k vprašalniku pogosto pisale prav o notranji distanci, torej so skušale dokazati, da zares niso nikoli verjele v nacizem. Zatekali so se tudi k 'izgovorom', da so njihovo notranjo nepokorščino demonstrirali spori z nadrejenimi, da so se skušali izogniti pozdravljanju z dvignjeno roko, da so se izogibali nalogam, da so se celo branili prevzeti določene položaje …

Materialna stiska zaznamuje celoten proces
Čas denacifikacije je bil čas hudega pomanjkanja, nedelujočega notranjega trga, obnove industrijskih kapacitet in odvisnosti oskrbe od zaveznikov. Tudi okoliščine, v katerih so delovali člani pododborov, so bile v večini primerov sila skromne. Hanne Leßau denimo opisuje primer odbora v Kölnu, kjer si je v mestni hiši 34 ljudi delilo tri sobe in pol, zidovi pa so bili tako slabo zvočno izolirani, da je vojaško upravo skrbela tajnost zaslišanj. Ker mesto ni ponudilo nobene pomoči pri iskanju ustreznejših prostorov, je na koncu vojaška uprava zasegla neko stanovanjsko hišo in odbor preselila tja.

Na lovu za papir in kraje žarnic
Velika težava je bila tudi papir. Poraba je bila ogromna. Že samo za vsak vprašalnik je bilo potrebnih več listov papirja, potem pa je bilo treba veliko zadev prevesti še v angleščino, izdelati kopije, pa tudi druge dokumente. V dokumentih je Leßau odkrila veliko pričevanj o zelo 'kreativni' rabi papirja: skupaj so lepili nepopisane dele že uporabljenih listov, pisali na hrbtno stran … Huda težava je bila tema, saj je bilo pomanjkanje žarnic silno. Bile so zelo zaželeno blago in množično so se kradle, zato so nekateri odbori sprejeli pravilo, da morajo ob koncu dela preiskovalci in drugi birokrati žarnice odviti in jih naslednji dan znova prinesti.

Hanne Leßau dvomi, da je denacifikacija dosegla svoj namen, zagotovo pa je bila proces, v katerem so se posamezniki morali soočiti s svojo lastno preteklostjo in razmisliti o svojem ravnanju in vrednotah. Foto: EPA
Hanne Leßau dvomi, da je denacifikacija dosegla svoj namen, zagotovo pa je bila proces, v katerem so se posamezniki morali soočiti s svojo lastno preteklostjo in razmisliti o svojem ravnanju in vrednotah. Foto: EPA

Vsem tem bremenom navkljub pa je delo v odborih in pododborih veljalo za častno, čeprav člani pododborov niso dobivali plačila, včasih niti ne povrnjenih stroškov za izostanek od dela in za prevoz, pa tudi zaslužek članov odborov ni bil posebno atraktiven.

Nemci preiskujejo Nemce
Za potek denacifikacije je bilo odločilno tudi to, da so v pododborih, ki so preiskovali konkretne osebe (avtorica obravnava procese v britanski coni, v drugih dveh pa so bili postopki nekoliko drugačni), sedeli Nemci. Zato so tako preiskovanci kot preiskovalci sledili podobnim vzorcem razmišljanja in pogledu na preteklost, ki je pogosto šel v smeri opravičevanja podreditvi režimu, češ da preprosto drugače ni šlo. Tako tudi ni moglo biti konfrontacije dveh perspektiv, kar bi omogočilo bolj kritično obravnavo predloženih primerov. Zanimivo je tudi, da so, tako Hanne Leßau, sodbe skozi leta postajale vedno bolj mile.

Nacisti se vračajo
Sodelovanje v procesu denacifikacije je precej Nemcev zaposlovalo tudi po več let, zaradi česar so bile poklicne kariere nekaterih prekinjene in tudi povod za revščino. Nekateri so še v petdesetih letih s seboj nosili dokumente, dokaz, da so prestali proces. Sicer so zvezne dežele že na prehodu v 50. leta začele sprejemati zakone o končanju denacifikacije. Znova zaposlujejo tudi osebe, ki procesa niso prestale. Tako se je na primer v zvezni deželi Hessen zgodilo, da znova ne zaposlijo le dveh odstotkov od 34 odstotkov javnih uslužbencev, ki so jih sprva odpustili. In podobno je bilo drugod. Pomemben dejavnik naj bi bile sicer razmere na trgu dela, a je šlo tudi za druge razloge.

Kar 16 milijonov Nemcev je v letih po koncu druge svetovne vojne moralo prestati proces denacifikacije. Končni cilj vseh je bila pridobitev dokazila, da posameznik ni bil dejaven sodelavec nacistične stranke in z njo povezanih organizacij. Foto: Wikimedia Commons
Kar 16 milijonov Nemcev je v letih po koncu druge svetovne vojne moralo prestati proces denacifikacije. Končni cilj vseh je bila pridobitev dokazila, da posameznik ni bil dejaven sodelavec nacistične stranke in z njo povezanih organizacij. Foto: Wikimedia Commons

Denacifikacija zastruplja javno življenje
V petdesetih Nemci začno tudi javno zavzemati drugačno stališče do denacifikacije in pojavili so se celo predlogi, da bi dokumente uničili. Tako je denimo leta 1951 poslanec Ernst Aschenbach (FDP) v deželnem zboru dežele Severno Porenje – Vestfalija razvijal tezo, da bi bilo uničenje dokumentov "v interesu razstrupitve javnega življenja". Uničenja ni bilo, so pa že prve raziskave denacifikacije, ki so jih začeli izvajati že v petdesetih letih, pokazale, da se ves proces ni najbolj posrečil.

Raziskava Inštituta za demoskopijo je tako že novembra 1953 pokazala, da je 40 odstotkov anketirancev menilo, da denacifikacija ni bila potrebna, 26 odstotkov, da je povzročila več škode kot koristi, 14 odstotkov jo je ocenilo kot sredstvo namernega povzročanja nevšečnosti zaveznikov, 23 odstotkov jih je zagovarjalo stališče, da je bila nujna, a napačno izpeljana, in zgolj 17, da je vsaj v grobem dosegla svoj namen.

Nacistični ideolog, pozneje guru menedžmenta nemškega gospodarskega čudeža
Podobno je pred kratkim v časopisu Sueddeutsche Zeitung pisal Stefan Kühl. V članku je sicer v središče postavil kariero Reinharda Höna, ki je bil eden od nacističnih ideologov, po vojni pa je razvil tako imenovani harzburški model upravljanja, ki naj bi tudi bistveno pripomogel k nemškemu gospodarskemu razcvetu. Kühl poudari, da je moralo miniti le nekaj let od konca druge svetovne vojne, da so pomembni funkcionarji Tretjega rajha znova zasedli mesta v ministrstvih, podjetjih, v policiji in vojski, pa tudi na univerzah. Zato se tudi vse do sedemdesetih let, ko se ta generacija intenzivneje upokojuje, Nemčija ni zares kritično soočila z nacizmom.

Spodletel poskus očiščevanja Nemčije?
Podobno mnenje poda tudi Hanne Leßau, in sicer da je bila denacifikacija spodletel poskus očiščenja Nemčije, da pa jo je treba presojati v njenem zgodovinskem kontekstu in priznati, da je vendar ogromno Nemcev prisilila v razmišljanje o sebi in o svoji vlogi med letoma 1933 in 1945. A pot v zares demokratično Zvezno republiko Nemčijo je bila dolga.

Hudo pomanjkanje in revščina, ki sta zaznamovala prva povojna leta, sta zaznamovala tudi delo denacifikacijskih organov. Primanjkovalo je vsega: ustreznih prostorov, papirja, pa tudi žarnic, ki so jih množično kradli. Foto: Wikimedia Commons
Hudo pomanjkanje in revščina, ki sta zaznamovala prva povojna leta, sta zaznamovala tudi delo denacifikacijskih organov. Primanjkovalo je vsega: ustreznih prostorov, papirja, pa tudi žarnic, ki so jih množično kradli. Foto: Wikimedia Commons

Skoraj 500 strani debela študija Entnazifizierungsgeschichten je mestoma kar preveč nadrobna in zdi se, da je avtorica poskušala podrobno razčleniti čisto vse vidike denacifikacije. Vendar nastaja vtis, da se je pri tem ponekod nekoliko 'izgubila', saj se nekatere anekdote ali podatki o posameznih tudi ponovijo, nekatere so si zelo podobne in na trenutke zmotijo tudi dolgi navedki iz že narejenih študij. Vendar pa je delo, ki je izšlo pri založbi Wallstein, zagotovo izreden vir informacij o tem zgodovinskem procesu, katerega bistvo in izvedbo si večina predstavlja zelo posplošeno in tudi napačno, predvsem pa kot povezanega s povojnimi sodnimi procesi in izobraževanjem Nemcev. A denacifikacija je bila – čeprav (delno) spodletela – še veliko več.