Kakovost zraka v več evropskih mestih ni skladna s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kljub zakonodaji Evropske unije (EU) s tega področja in ciljem, h katerim so se zavezale države.

"V Evropi je okoli 90 odstotkov mestnega prebivalstva izpostavljenega koncentracijam onesnaževal, ki so večje od mejnih vrednosti kakovosti zraka, ki se štejejo za škodljive za zdravje," na svoji spletni strani opozarja Evropska agencija za okolje (EEA) in dodaja, da po ocenah drobni trdni delci v zraku zmanjšajo pričakovano življenjsko dobo v EU-ju za več kot osem mesecev.

"Naši podatki kažejo, da je vlaganje v boljšo kakovost zraka investicija za boljše zdravje in produktivnost vseh Evropejcev," je dejal izvršni direktor omenjene agencije Hans Bruyninckx.

V Evropi več kot 400.000 prezgodnjih smrti

Izpostavljenost temu tipu onesnaženja je leta 2018 v Evropi, vključno z državami, ki ne spadajo v Evropsko unijo (EU), prispevala k 417.000 prezgodnjim smrtim, v poročilu opozarja EEA in ocenjuje, da je zaradi onesnaženega zraka v Sloveniji prezgodaj umrlo 1850 ljudi, od tega največ zaradi trdnih delcev v zraku, kar je po njihovi oceni vse večja težava. Agencija ugotavlja še, da je leta 2009 zaradi trdnih delcev prezgodaj umrlo 60.000 ljudi manj kot leta 2018.

Je epidemija vplivala na boljši zrak?

V letošnjem letu so izpusti ogljikovega dioksida po svetu upadli zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo covida-19, kar pa je po mnenju znanstvenikov le malo vplivalo na zmanjšanje splošnega porasta tega plina v ozračju, trdijo pri Svetovni meteorološki organizaciji (WMO). Kot opozarjajo v nedavno izdanem poročilu o vplivu pandemije na sestavo ozračja, so v obdobju popolnega zaprtja držav po svetu zaznali manjše količine toplogrednih plinov in drugih snovi, ki onesnažujejo.

"Te spremembe so bile najbolj očitne v urbanih območjih in so opazne tako pri tradicionalnih onesnaževalcih kot tudi toplogrednih plinih," so zapisali v novem poročilu. Dodali so: "V vsakem primeru pa zmanjšanje izpustov, ki jih povzročajo ljudje, zaradi omejitvenih ukrepov ne bo imelo posebnega vpliva na vsebnosti ogljikovega dioksida v svetovni atmosferi v letu 2020, saj njegove vrednosti ne bodo nižje oziroma bodo kvečjemu podobne, kot so naravne spremembe ogljikovega dioksida iz leta v leto."

Čeprav dokončnih podatkov še ni, so prve raziskave pokazale, da se je spomladi onesnaženost zraka zmanjšala za 60 odstotkov, poroča Guardian.

Global carbon project (GCP) ocenjuje, da je na začetku leta 2020, ko so po svetu veljali strogi ukrepi za zamejitev širjenja novega koronavirusa, dnevni izpusti ogljikovega dioksida upadli za do 17 odstotkov v primerjavi s koncentracijo tega plina v istem obdobju leto prej.

Ker še ni jasno, koliko časa bodo trajali omejitveni ukrepi proti covidu-19, še ni dokončne ocene, v kolikšni meri se bodo izpusti omenjenega plina zmanjšali na letni ravni, vendar prve napovedi predvidevajo zmanjšanje za 4,2–7,5 odstotka v primerjavi z letom prej.

"Na svetovni ravni tolikšno zmanjšanje emisij ne bo vplivalo na to, da bi se ravni ogljikovega dioksida v atmosferi zmanjšale, kvečjemu so bodo povečale nekoliko počasneje," pojasnjuje WMO, do podobnih sklepov pa so prišli tudi v organizaciji Carbon observation system (ICOS).

Podobno Mednarodna agencija za energijo (IEA) napoveduje, da bodo izpusti toplogrednih plinov zaradi pandemije do konca leta upadli za sedem odstotkov.

"Kljub rekordnemu padcu emisij po svetu v letošnjem letu je svet daleč od tega, da bi storil dovolj, da jih odločno ustavi," je za Euronews dejal izvršni direktor IEA-ja Fatih Birol. Ob tem je dodal: "Gospodarski padec je začasno zmanjšal emisije, a nizka gospodarska rast ni strategija za zmanjšanje emisij – to je strategija, ki bi služila le za to, da še naprej slabi najbolj ranljive populacije na svetu."

Cilji dosegljivi

Skupina Climate action tracker, ki je v svoji analizi preverila, kako bodo na stanje v okolju vplivale obljube Kitajske in drugih držav, vključno z načrti novoizvoljenega ameriškega predsednika Joeja Bidna, navaja, da so cilji pariškega podnebnega sporazuma dosegljivi.

Če bodo države svoje okoljske zaveze upoštevale, bi se lahko temperatura do konca stoletja dvignila le za 2,1 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijskim časom, medtem ko so prejšnje pesimistične napovedi predvidevale temperaturni dvig za tri stopinje Celzija.

Trenutno je temperatura za približno eno stopinjo Celzija višja kot v drugi polovici 19. stoletja.

Kaj pomeni pol stopinje?

Pariški podnebni sporazum določa, da se bo temperatura ozračja v enem stoletju dvignila le za dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo, hkrati pa države podpisnice spodbuja k temu, da bi ukrepale dovolj učinkovito, da bi se temperatura dvignila le za 1,5 stopinje. Prav to je najvišja meja temperaturnega dviga, ki jo zagovarjajo znanstveniki iz Meddržavne skupine o podnebnih spremembah (IPCC), ki je del Oragnizacije združenih narodov (OZN).

Te pol stopinje razlike pomeni zelo veliko, so prepričani omenjeni raziskovalci, ki so opozorili, da bi lahko "kritično mejo" 1,5 stopinje Celzija presegli že leta 2030, med drugim pa predlagajo, da je treba izpuste ogljikovega dioksida do leta 2030 zmanjšati za 45 odstotkov od njihovih vrednosti v letu 2010.

V ledu na Antarktiki več kot polovica sladke vode na svetu

"Ko se topi Arktika, se spreminja način, po katerem deluje ves svet," je za BBC povedala okoljska znanstvenica Sarah Cornell. Ob tem pa je dodala: "Spreminjaš led, ki toploto odbije v vesolje, v temno morsko vodo, ki sončno energijo, ki prihaja do nje, sprejema."

V ledu na Antarktiki je shranjene več kot polovica sladke vode na svetu, zato taljenje tega ledu zaradi višje temperature ozračja in drugih dejavnikov pomeni največjo nevarnost za dvig gladine vode po svetu, je v nedavno objavljenem članku v znanstveni reviji Nature zapisala skupina raziskovalcev, ki opozarjajo, da bi dvig temperature za dve stopinji Celzija na zahodni Antarktiki ogrozil sloj ledu, ki pokriva morje.

Če bi se temperatura dvignila za od šest do devet stopinj Celzija, bi izgubili 70 odstotkov ledu; če bi se povzpela za 10 stopinj Celzija, na Antarktiki ne bi bilo več ledu.

V vsakem primeru so spremembe trajne, pojasnjujejo: tudi če bi se temperatura v prihodnosti spet spustila na sedanjo raven, se led ne bi povrnil – da bi se to zgodilo, bi morala biti namreč še nižja.

Je večni led res večen?

Da je Antarktika zelo občutljiva ne le za dvig temperature ozračja, ampak tudi morja, kaže nova raziskava, ki jo je skupina 32 znanstvenikov objavila v publikaciji Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America.

Glede na več kazalnikov – tudi z DNK-analizami zelo starih mikroorganizmov – so ugotovili, da se je led na zahodni Antarktiki v večji meri stopil v obdobju pred 129.000–116.000 leti, ko se je temperatura morja dvignila, iz plasti morskih usedlin pa se je v ozračje spustil toplogredni plin metan.

V tem obdobju se je morska gladina dvignila za več metrov, zaradi taljenja ledu na Antarktiki, ki je bilo posledica segrevanja, se je temperatura ozračja še dodatno povzpela.

Začaran krog

Navadno sta izpostavljena dva vzroka za taljenje ledu: sončna svetloba in vsebnost ogljikovega dioksida v zraku, a skupina znanstvenikov pod vodstvom inštituta z Univerze v Heidelbergu je v raziskavi, ki je analizirala stanje v obdobju pred 2,8–2,4 milijona leti, ko je bila koncentracija ogljikovega dioksida podobna, kot je zdaj, našla še en pomemben dejavnik, ki prispeva k temu.

Kot so ugotovili, je to začaran krog: več ledu, kot se stopi, višja je gladina morja, zato je večja površina ledu izpostavljena vodi, kar ponovno pospešuje taljenje.