Na bruseljskem parketu je Meloni dvoumna, toda kot kaže za zdaj, bo razvoj dogodkov od nje zahteval zmernost tudi po evropskih volitvah.

Enega zadnjih italijanskih zunanjih ministrov Enza Moavera Milanesija je pragmatična politika Meloni presenetila. Omenja njeno zvestobo čezatlantskemu zavezništvu, med morebitnimi evropskimi razhajanji pa kvečjemu tista pri fiskalni in migrantski politiki. Med vrlinami Melonijeve poudarja agilnost in izrazito politično razmišljanje, med šibkostmi pa razhajanja med obljubami in rezultati ter nepotizem.

Da za Melonijevo trenutno ni alternativ, pa meni vodilni analitik z rimske Univerze Luiss Giovanni Orsina. Z njeno lansko zmago v okoliščinah visoke abstinence se je končalo desetletno obdobje beganja volivcev. Poteze vlade ima za pretežno sredinske, celo tehnicistične, pri vrednotah pa za v Evropi dvoumne in v Italiji konservativne– a še to le pri manj pomembnih temah.

Na naše vprašanje, ali lahko njena politika po evropskih volitvah postane skrajnejša, Orsina odgovarja, da konservativci v nobenem primeru ne morejo doseči rezultata, s katerim bi iz evropske koalicije izrinili socialiste. Izida volitev v Španiji in na Poljskem sta za Melonijevo namig, naj se raje približa koaliciji, ki podpira Ursulo von del Leyen – to pa da od nje zahteva zmernost.

Orsinovo tezo o utrujenosti političnega prostora v Italiji potrjujejo zadnje javnomnenjske raziskave, domala negibne. Bratje Italije ostajajo pri skoraj tridesetih odstotkih podpore, Salvinijeva Liga in Naprej, Italija pa pri desetih oziroma šestih. V opoziciji uživa Demokratska stranka podporo petine elektorata; Gibanje petih zvezd je pri šestnajstih, Zeleni in levica pa tik pod štirimi odstotki.