Fotoreporter Srdjan Živulović (tretji z leve v drugi vrsti, s fotoaparatom v rokah) v Temišvaru decembra 1989. Foto: Srdjan Živulović/BoBo
Fotoreporter Srdjan Živulović (tretji z leve v drugi vrsti, s fotoaparatom v rokah) v Temišvaru decembra 1989. Foto: Srdjan Živulović/BoBo

"21. decembra 1989 sem po televiziji videl, da se je začelo dogajati v Temišvaru. Drugi dan sem še počakal, da bi videl, kaj bo, tretji dan sem pa rekel ženi: 'Grem,'" se prelomnih dogodkov za Romunijo pred 30 leti spominja fotoreporter Srdjan Živulović. Kot je pojasnil, je bil mlad, nadobuden fotoreporter pri Delu in si je močno želel s fotoaparatom ovekovečiti dogajanje v Bejrutu, a mu tega niso dovolili. Ko je prek malih zaslonov opazoval dogajanje v veliko bližnji Romuniji, zato ni veliko pomišljal. Niti ni za dovoljenje vprašal svojega šefa. Samo sedel je v avto. "Po dveh dneh je Joco Žnidaršič klical mojo ženo in jo vprašal, zakaj me ni v službo. Mu je rekla: 'A ne veš, da je šel v Romunijo?' Takrat ni bilo nobenega govora o kakšnem zavarovanju, potnem nalogu," razkriva okoliščine svoje impulzivne odločitve.

Z novinarjem Dokićem v Temišvaru. Foto: Srdjan Živulović/BoBo
Z novinarjem Dokićem v Temišvaru. Foto: Srdjan Živulović/BoBo

Kaj se je dogajalo v Romuniji?
Ceausescu je v času svoje diktature od srede 60. let do leta 1989 pripomogel k velikemu padcu življenjske ravni, omejitvi državljanskih pravic, mednarodni izolaciji države, običajna praksa pa je bila tudi nenehen nadzor državljanov, ki ga je izvajala tajna policijska agencija, imenovana Securitate. Romuni so še posebej močno občutili njegovo trdo roko v 80. letih prejšnjega stoletja. Da bi odplačal zunanji dolg, je namreč uvedel ostre varčevalne ukrepe, kar je močno poslabšalo življenje razmere za državljane. V trgovinah skorajda ni bilo dobrin, ogrevanja, elektrike in plina. Številni so ponoči spali na postajah podzemne železnice, ker je bilo tam topleje kot v njihovih domovih. Sredi ledenih zim temperatura v stanovanjih ni presegla deset stopinj Celzija, ljudje pa so se že ob 2. uri zjutraj postavljali v vrste pred trgovinami, čeprav sploh niso vedeli, na kaj čakajo.

Povod za padec Ceausescuja decembra 1989 je bil protest v Temišvaru, ki se je začel 16. decembra, ko so protestantskega pastorja madžarskega rodu Laszla Tökesa kazensko premestili. Oblasti so Tökesu očitale podpihovanje etničnega sovraštva. 16. decembra je prišla osovražena in strah zbujajoča varnostna služba Securitate, da bi pastorja aretirala. Pred njegovo cerkvijo se je zbrala množica, ki je z nočjo naraščala in se podala pred sedež komunistične partije.

Odziv oblasti je bil oster: policisti in gasilci so uporabili vodne topove, prišlo je do spopadov, protestniki so ustavili vojaška vozila, na ukaz Ceausescuja pa so vojaki začeli streljati na protestnike, svet so obšli pretresljivi posnetki žrtev, tankov, vojakov in protestnikov.

Jezni protestniki so zahtevali odhod Ceausescuja. Foto: Srdjan Živulović/BoBo
Jezni protestniki so zahtevali odhod Ceausescuja. Foto: Srdjan Živulović/BoBo

Protesti so se v naslednjih dneh nadaljevali, odziv vojske je bil vse bolj srdit. 20. decembra je šel Ceausescu na uradni obisk v Iran, po vrnitvi nazaj pa je v televizijskem nagovoru dejal, da so za dogajanje v Temišvaru odgovorne tuje sile, ki da se vmešavajo v suverenost Romunije.

Na ulice so odšli tudi prebivalci v drugih mestih, državo je zajel protiprotestniški duh. O dogajanju v Temišvaru romunski mediji niso poročali, državljani so o njih izvedeli iz zahodnih medijev, kot sta bila Glas Amerike in Radio Svobodna Evropa.

Šok ob izžvižganju
Da bi umiril dogajanje, je 21. decembra sklical veliko zborovanje, kamor je prišlo sto tisoč njegovih podpornikov, večinoma so bili to delavci, ki so jim zagrozili, da bodo ostali brez službe, če se ne udeležijo shoda. A zgodilo se je nepredstavljivo, najprej ga je množica pozdravila, potem pa se je začelo razlegati izžvižgavanje. Ceausescu je bil ob žvižganju presenečen, kot kažejo posnetki tistega govora, prenos so zaradi žvižganja prekinili, je zgolj nemočno mahal z roko. Prišlo je do preobrata, čeprav je skušal omiliti nezadovoljstvo množice z napovedjo o dvigu plač in štipendij. Poti nazaj ni bilo več. V mestu so se nadaljevali spopadi med protestniki in vojaki, tanki so gazili po ljudeh, pripadniki zloglasne Securitate so začeli streljati na ljudi.

Razočarani protestniki so iz zastav izrezali grb. Foto: Srdjan Živulović/BoBo
Razočarani protestniki so iz zastav izrezali grb. Foto: Srdjan Živulović/BoBo

Prek Beograda do Temišvara
"Še preden sem odšel iz Ljubljane, sem poklical Delovega dopisnika iz Novega Sada Slobodana Dukića in ga vprašal, ali gre z mano v Romunijo. Dobila sva se v Beogradu, kjer sem pustil avto in sva šla v Temišvar. Tja sva prišla 23. decembra popoldne. Razen tankistov in vojske ob najinem prihodu na trgu ni bilo skoraj nikogar, v okolici pa se je slišalo streljanje,"
se spominja prihoda v kraj, kjer se je začel odvijati protestniški vrtinec. "Ko sva šla malo pogledat na konec trga, sem z enega vogala zaslišal žvižg, bil je moj znanec, ki naju je nahrulil, kaj se tako brezskrbno sprehajava. Da je bilo pred pol ure zelo drugače. Hitro sva ugotovila, da so stvari resne. Začelo se je streljanje, skrivala sva se po vogalih, nisi vedel, od kod bo priletela krogla."

Sojenje Ceausescuju – ukradena revolucija, francoska dokumentarna oddaja

Potem sta slišala, da so na pokopališču v Temišvaru pokazali izkopana trupla, ki naj bi jih ubili vojaki po ukazu Ceausescuja. Ti prizori, sploh fotografija, na kateri je na truplu odrasle osebe trupelce dojenčka, so pretresli svet. Pozneje se je izkazalo, da ta trupla sploh niso bila povezana z vojaškimi poboji, šlo je za pokojne, ki so umrli zaradi različnih bolezni. Trupla tistih, ki so jih pobili v Temišvaru, naj bi po Ceausescujevem ukazu prepeljali v Bukarešto, kjer so jih upepelili in pepel stresli v enega od kanalizacijskih jaškov. "Bil sem na tem pokopališču in sem fotografiral. Takrat ne razmišljaš, zdaj z distanco stvari vidiš drugače. Prizor napol razpadlih trupel in otroka na enem je bil zelo pretresljiv. Takrat ne razmišljaš, kdo je koga ubil. Vsa ta zgodba je bila psihološki boj. Z današnje perspektive lahko rečem, da se mi zdi, da je bilo vse "naštimano," da so želeli ljudi prestrašiti, da je šlo za propagando. Čigava propaganda je bila, je pa težko ugotoviti. Zadnje čase prihajajo zgodbe na plan o tem, kaj se je res dogajalo," se spominja ozadja ene najbolj grozljivih fotografij.

Ko se je stemnilo, so bile zlovešče ulice, ki jih nista poznala, še nevarnejše, zato sta poiskala zatočišče, prespala sta kar na tleh pisarne v stavbi, ki je bila povezana z Jugoslovani, takoj naslednje jutro pa sta se odpravila proti prestolnici. Za pot sta potrebovala skoraj cel dan. To so bile res izredne razmere, državljani so bili zelo sumničavi do vsakogar, povsod je bilo tudi veliko vojakov. "Šla sva proti Djerdapu in potem čez Craiovo v Bukarešto. Takrat avtocest ni bilo, na poti so bile v vsaki vasi cestne zapore, oboroženi civilisti so nadzorovali, kdo gre kam. Pretresali so avte in pregledovali potne liste. Za dobrih 100 kilometrov sva potrebovala skoraj ves dan. A se ni bilo za šaliti: če se nisi ustavil, če nisi bil dovolj viden, si bil lahko hitro v težavah. Policija in vojska sta bila na strani Ceausescuja, na drugi strani pa ljudstvo. V rokah so imeli zastave, iz katerih so v znak protesta izrezali grb. Čutiti je bilo veselje in strah pred neznanim, ker sva bila pa tujca, je bilo še toliko huje."

Tanki na trgu v Bukarešti. Foto: Srdjan Živulović/BoBo
Tanki na trgu v Bukarešti. Foto: Srdjan Živulović/BoBo

Začetek konca Ceausescuja
Obrambni minister Victor Athanasie Stanculescu, ki je položaj prevzel, potem ko je 22. decembra Vasile Milea naredil samomor, je še isti dan organiziral helikopter, s katerim naj bi zakonca Ceasusescu zapustila mesto. Ceausescu je tisti dan želel znova nagovoriti ljudstvo, a zgodaj zjutraj so se načrti spremenili. Nad poslopjem centralnega komiteja se je dvignil helikopter, a je hitro končal svojo pot. Stanculescu je namreč takoj po vzletu helikopterja vojski ukazal, naj se umakne. Zakonca, ki ju je na obrobju mesta, na stari cesti proti mestu Pitesti helikopter odložil, sta želela z avtom – ustavila sta mimoidočega – pobegniti iz mesta, a so ju kmalu zajeli in izročili vojski. Oblast je prevzela Fronta nacionalne rešitve (FSN) pod vodstvom starega komunista Iona Iliesca. Ta je 24. decembra izdal dekret o ustanovitvi izrednega vojaškega sodišča, na katerem bodo zakoncema Ceausescu sodili zaradi genocida in drugih zločinov.

Koas v prestolnici
Ko sta Živulović in Dukić 24. decembra vendarle pripotovala v prestolnico, sta hitro ugotovila, da so tam razmere še bolj resne kot na podeželju. "Preden sva prišla v center, je trajalo celo večnost, na vsaki ulici so bile barikade. Šla sva naravnost v hotel in potem le malce okoli njega. Bila je noč, če bi bilo treba kam pobegniti, nisi vedel, kod in kam. Tisto noč sva tako prespala v hotelu, v sobi sva omaro prestavila pred okno oz. balkonska vrata, zato da ne bi kaj noter 'zalutalo'," se spomni prihoda v Bukarešto.

V mestu je bilo obsedno stanje, slišalo se je streljanje, po ulici so ležala trupla. Lahkomiselnost bi kaj hitro zelo drago stala tudi sogovornika. "Zvečer 24. sem naredil veliko začetniško napako. Moj prijatelj iz Beograda je bil tam že nekaj dni, bolje je poznal mesto in sem rekel, da grem z njim. Povedal je, da je pozabil baterijo v svojem stanovanju, zato sva jo šla z avtom iskat. Ko sva šla gor po stopnicah v 4. nadstropje, sva se glasno pogovarjala. Ko so se vrata stanovanja zaprla, pa sva hitro zaslišala, da je na stopnicah završalo. Pogledala sva ven in videla, da so se ljudje samoobrambno organizirali. Mislili so, da sva kakšna tuja agenta. Skozi vrata sva tulila, da sva Jugoslovana in da imava potni list. Potem je na vrata prišel vojak, ki je razgnal besno množico, in ko sva mu pokazala potne liste, nama je smrtno resno povedal, da če ne pride vojska, naju bo množica linčala. "Ne vedo, kdo sta, in vama ne zaupajo. Preden bosta prišla iz 4. nadstropja, vaju bodo potolkli. Prosil sem ga, ali lahko organizira, da pride vojska. In res so prišli vojaki, ki so naju pospremili v avto, da sva se lahko odpeljala. To je bila trapasta napaka, ki jo hitro lahko narediš v takem neredu. To je bil res kaos, to so bili ljudje, ki niso imeli zaupanja v nič in nikogar," se spominja preizkušnje. Hitro sta odhitela v središče mesta, kjer je še vedno odmevalo streljanje.

Zakonca Ceausescu sta vladala s trdo roko. Foto: EPA
Zakonca Ceausescu sta vladala s trdo roko. Foto: EPA

Na božični dan usmrtitev predsedniškega para
Naslednji dan je bil božič: dan, ko so usmrtili predsedniški par. Sojenje na izrednem vojaškem sodišču je trajalo le eno uro. Kakšna bo odločitev, je bilo jasno vsem: smrt. Elena je zahtevala, da z možem umreta skupaj. Umrla sta pod streli strelskega voda. Zvečer so svet preplavili posnetki dogajanja v Bukarešti, najbolj kruti sta bili okrvavljeni trupli nekdaj najmočnejšega para v državi.

"Vse je letelo po zraku. Po dveh dneh te norije sva morala domov, da sva lahko oddala 'frišne' stvari," se Živulović spominja božičnega dneva. Na vprašanje, ali mu je bilo žal, da je šel tisti dan domov, preden je prišlo do epiloga revolucije, odgovarja, da ne. "Danes so drugačne razmere za delo. Danes bi bila ta zgodba fotografsko popolnoma drugače pokrita. Velike agencije bi pobrale fotografije od amaterjev, narejene s telefoni. Takrat pa tega ni bilo, takrat smo bili samo fotoreporterji, ki smo priskrbeli fotomaterial."

Temno poglavje romunske zgodovine: tragične utopitve v Donavi med begom na Zahod

Še zdaj ni jasno, kaj se je točno dogajalo
Z usmrtitvijo predsedniškega para pa se razmere niso umirile. V dneh, ki so sledili, so se nadaljevali spopadi med novo oblastjo in podporniki Ceausescuja. V dogodkih decembra 1989 je bilo po znanih podatkih ubitih skupaj 1.142 ljudi, pri čemer jih je več kot 900 umrlo po 22. decembru, torej potem ko je oblast že prevzel FSN. Kaj točno se je dogajalo oz. kdo je kriv za smrti, še vedno ni razjasnjeno. Številni Romuni, ki so Ceausescov padec pozdravili, menijo, da revolucija ni bila to, kar naj bi bila, da jo je elita ugrabila in izvedla državni udar.

V času diktature Ceausescuja je na tisoče Romunov v upanju na boljše življenje zbežalo na Zahod. Številnim ni uspelo: samo med prečkanjem Donave na poti v Jugoslavijo je utonilo več tisoč ljudi, nekateri pa so umrli tudi pod streli romunskih stražarjev, sta v pogovoru za MMC lani razkrila romunska novinarja Istvan Deak in Marina Constantinoiu. Šele zdaj počasi na plan prihajajo tragične in grozljive zgodbe, ki so se zgodile v času 24-letne diktature. To močno otežuje dejstvo, da je raziskovanje v romunskih arhivih zelo zahtevno, poleg tega so nekateri dokumenti pomanjkljivi, drugi pa so še vedno označeni kot tajni.