Predhodnica današnjega FSB-ja (Federal'naya Sluzhba Bezopasnosti Rossiyskoi Federatsii), ruske zvezne varnostne agencije, je bil zloglasni KGB. Kot naslednik Čeke, prve varnostne agencije v Sovjetski zvezi, je nastal leta 1954, ukinjen pa je bil leta 1991.

V zgodovini svojega delovanja je KGB-ju, ki je bil ena glavnih opor enopartijskemu sovjetskemu sistemu in vzhodnemu bloku sploh, zaradi svojega skrivnostnega delovanja pa tudi ena najbolj tajnih ustanov na svetu, uspelo nekaj velikih podvigov. Njegovi vohuni, ki so se infiltrirali na visoke politične in vojaške položaje na zahodu, so v Moskvo pošiljali sporočila, ki so vodjem režima omogočala, da so bili zelo dobro seznanjeni z aktivnostmi na Zahodu.

Britanka Melita Norwood je tako 40 let zalagala Moskvo s pomembnimi informacijami o britanskem jedrskem programu. Vohune na Zahodu je sicer KGB bolj kot z ideologijo privabljal s pomočjo dolarjev.

Pred KGB-jem ni bil varen niti papež
KGB je za svoje delovanje izkoriščal tudi varnostne agencije v satelitskih državah Varšavskega pakta in jim tudi pomagal pri krotenju domače opozicije. Znan je primer, ko je Stasi (vzhodnonemška tajna policija) imel vohuna v zahodnonemški vladi Willyja Brandta.

KGB pri obračunavanju z nasprotniki ni izbiral sredstev in je nasprotnike tudi fizično odstranjeval.

Morda najbolj znan še vedno povsem nerazjasnjen primer je bil poskus odstranitve Karla Wojtyle, kasnejšega papeža Janeza Pavla II., ki ga je imel za eno najhujših nevarnosti za obstoj komunističnega režima. KGB je tako nastavil svoje vohune v gibanje Solidarnost in poljsko Cerkev, leta 1981 pa naj bi ob pomoči bolgarskih obveščevalcev pripravil tudi spodleteli atentat na papeža. KGB naj bi bil po nekaterih trditvah vpleten tudi v letalsko nesrečo in smrt generalnega sekretarja Daga Hammarskjölda leta 1961. Vsem na očeh je bil atentat leta 1978, ko je bolgarski agent v Londonu s prilagojenim dežnikom KGB-ja umoril bolgarskega disidenta Georgija Makarova.

Poskus udara proti Gorbačovu
KGB, ki je leta 1986 zaposloval kar 700.000 agentov, se je leta 1991 pod vodstvom Vladimirja Aleksandroviča Krjučkova vpletel v poskus državnega udara proti sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu, s čimer si je zapečatil usodo. Novembra tega leta je bil KGB razpuščen, njegovo delo pa je bilo razdeljeno na več agencij, v največji meri pa je delo prevzel FSB.

Na čelu FSB-ja tudi Putin
FSB, ki zaposluje okoli 75.000 ljudi, je danes v grobem zadolžen za civilno protiobveščevalno službo, notranjo varnost države, pa tudi za boj proti organiziranemu kriminalu. Na podlagi sodelovanja z rusko zunanjo obveščevalno službo FSB deluje tudi v tujini.

Leta 1998 je takratni predsednik Rusije vodenje FSB-ja zaupal Vladimirju Putinu, članu KGB-ja od sredine 70. let. Marca 1999 je Putin postal še sekretar ruskega obrambnega sveta. Putina je avgusta istega leta, ko je postal premier in kasneje predsednik, na čelu FSB-ja zamenjal Nikolaj Platonovič Patrušev.

Stare navade ostajajo
Med letoma 1995 in 1996 je FSB po lastnih poročilih odkril okoli 400 tujih vohunov, ki so delovali v Rusiji. FSB-jeve dolge lovke pa še vedno segajo tudi v tujino. O njegovem delovanju priča tudi primer Aleksandra Litvinenka, ki naj bi mu agent FSB-ja podtaknili talij, smrtonosni strup brez okusa.

Litvinenko, nekdanji član KGB-ja in FSB-ja naj bi imel dokaze, da je v umor kritične ruske novinarke Ane Politkovske vpleten prav FSB. Prav tako je v v knjigi, ki jo je pred kratkim izdal, zapisal, da so eksplozije v moskovskih blokih leta 1999, na podlagi katerih je Rusija začela drugo čečensko vojno, pripravili agenti FSB-ja.

Andrej Leban