Nemčija tudi s Poljsko še ni razčistila teme povojnih odškodnin. Foto: Reuters
Nemčija tudi s Poljsko še ni razčistila teme povojnih odškodnin. Foto: Reuters
V nacističnih taboriščih je bilo med drugo svetovno vojno pobitih na milijone ljudi. Foto: Reuters
Nemški zunanji minister Heiko Maas s preživelim v holokavstu Marianom Turskim v nekdanjem nacističnem koncentracijskem taborišču v Auschwitzu avgusta letos. Foto: Reuters
Grški predsednik Prokopis Pavlopulos na četrtkovem srečanju z nemškim predsednikom Frank-Walterjem Steinmeierjem v Atenah. Foto: Reuters
Upor Herer in Nam so Nemci v Namibiji zadušili brez milosti in se zanj srdito maščevali. V prvem genocidu 20. stoletja je bilo pobitih več deset tisoč avtohtonih prebivalcev Namibije. Foto: Wikipedia
Nemci so na Namah in Hererah izvajali tudi poskuse. Foto: EPA
Avgusta letos so Nemci Namibiji vrnili posmrtne ostanke še 27 ubitih staroselcev. Foto: Reuters

Nacistične sile so Grčijo zasedle leta 1941, pod okupacijo pa je bilo v državi ubitih 300.000 ljudi. Nemci so Grčijo tudi gospodarsko izkoristili, ob umiku iz države pa so uničili grško infrastrukturo.

Nacisti so tudi prisilili grško banko, da izda "posojilo" v vrednosti današnjih 10 milijard evrov, da bi z njim krila "stroške okupacije", a Nemčija dolga nikdar ni poplačala, Berlin pa že vseskozi ponavlja, da je tema vračanja posojila zaprta.

A ko je nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier ta teden obiskal Grčijo in se uradno opravičil za nacistične zločine, se je s tem tema vračanja nepoplačanih nemških dolgov znova odprla.

A tiskovni predstavnik nemške vlade Steffen Seibert je za DW še enkrat ponovil, da je bilo vprašanje nemških reparacij že rešeno. Pri tem je imel verjetno v mislih dogovor iz leta 1960, ko se je Nemčija dogovorila z več evropskimi vladami glede poplačila 115 milijonov nemških mark (59 milijonov evrov) – svoj delež je takrat prejela tudi Grčija.


"Pravi čas"

In čeprav Seibert vztraja, da grška vlada na to temo ni vložila nobene uradne prošnje, pa to ne pomeni, da Grčija teme ni načenjala, najglasneje na višku grške dolžniške krize leta 2015, ko se je na oblast povzpela leva vlada Aleksisa Ciprasa. In tudi prejšnji mesec je grški zunanji minister Nikos Kocias po srečanju z nemškim kolegom Heikom Maasom dejal, da je to temo treba načeti "v pravem trenutku, s pravim pristopom in ob pravem času".

Ta "pravi čas" bi znal biti že decembra, ko bo Nikos Vucis, predsednik grškega parlamenta, predstavil poročilo komisije o povojnih reparacijah. Po navedbah DW-ja je komisija izračunala, da Nemčija Grčiji dolguje 300 milijard evrov v reparacijah.

Možnosti, da bi Nemčija vsoto dejansko plačala, sicer niso velike, a strokovnjaki tudi ne izključujejo, da bi bile zahteve Grkov nekoč vseeno uspešne.

Ugibajo tudi, da nemško vlado manj skrbi samo plačilo omenjene odškodnine, kot jo skrbi, da bi s tem postavila pravni precedens in bi podobne zahtevke vložile tudi številne druge države, ki so trpele pod nacističnim režimom.

Poljsko-grška naveza
Ena takih držav je Poljska, ki prav tako namerava vložiti svoj zahtevek za vojne reparacije. Grški in poljski odbor za vojne odškodnine celo sodelujeta pri izvajanju pritiskov na Nemčijo. Med svojim obiskom Aten so se člani poljskega odbora sešli z grškimi odvetniki, ki zastopajo svojce žrtev pokola v Distomu leta 1944.

Junija tistega leta so enote SS-a brutalno pomorile na stotine (po nekih podatkih na tisoče) vaščanov, med njimi številne ženske, otroke in starejše. Leta 1997 je grško sodišče razsodilo, da mora Nemčija plačati žrtvam 40 milijonov evrov, a je Nemčija razsodbo ignorirala. Grki so se nato obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice, a so njihov primer ovrgli.

Upajo na kompromis
Ker je bilo na Poljskem vasi, kot je bila Distomo, na stotine, namerava Poljska zahtevati sorazmerno višjo odškodnino – odbor številko postavlja na 740 milijard evrov. Ali bo Poljska tudi uradno zahtevala izplačilo, naj bi bilo znano v prvi polovici prihodnjega leta.

Atene in Varšava zdaj upajo, da bodo Nemci pod pritiski pripravljeni skleniti kompromis in se z obema državama pogoditi. Je pa mogoče tudi, da gre zgolj za populistično taktiko pred prihajajočimi volitvami tako v Grčiji kot na Poljskem prihodnje leto.

Pozabljeni genocid v Namibiji
Berlin pa se že desetletja otepa še enega zahtevka po reparacijah – namibijskega. Nemški pokol tamkajšnjih plemen Herero in Namaqua je sicer precej manj znan od holokavsta in preostalih nacističnih grozodejstev med drugo svetovno vojno, a naj bi bil prav genocid v Namibiji tisti, ki je navdihnil Adolfa Hitlerja.

Nemci so v letih 1904-1907 v prvem genocidu 20. stoletja pobili več 10.000 avtohtonih prebivalcev te nekdanje nemške kolonije v Afriki. Nemci so iztrebili od 24.000 do 100.000 pripadnikov ljudstva Herero (do 80 odstotkov vseh!) in 10.000 pripadnikov ljudstva Nama, ženske posiljevali, moške zaprli v koncentracijska taborišča, na otrocih pa izvajali poskuse, podobne tistim zloglasnega dr. Mengeleja.

In trajalo je skoraj 110 let, da je Nemčija genocid, ki celo v Afriki sami ni kaj dosti poznan, le priznala in se komaj leta 2016 obema ljudstvoma opravičila. To obema plemenoma ni zadostovalo, zato so lani njihovi predstavniki vložili tožbo proti nemški vladi, v kateri zahtevajo odškodnino. Berlin je skušal tožbo ignorirati, spodleteli so tudi poskusi, da bi nemški vladi vložili sodni poziv.

Vračanje lobanj
So pa avgusta letos Nemci Namibiji vrnili posmrtne ostanke (lobanje) 27 staroselcev, ubitih v genocidu, ki so jih po pokolu poslali v Berlin, da bi nemški znanstveniki preučevali lobanje Herer in Nam in "dokazali", da gre za rasno manjvredno ljudstvo. Na slovesnosti je bila tudi namestnica nemškega zunanjega ministra Michelle Müntefering, ki se je še enkrat opravičila za zločine.

"Tukaj pred vami sklanjam glavo v globoki žalosti. Ne morem popraviti groznih krivic, ki so jih zagrešili naši predniki. A tukaj, v deželi vaših prednikov, vas še enkrat iz dna srca prosim za odpuščanje," je dejala. Navzoči so bili takrat hvaležni za besede Münteferingove, češ da se je videlo, da je iskrena, a da zdaj čakajo še na opravičilo, ki bo pokazalo resnost zločinov.