Foto: Tom Ferguson
Foto: Tom Ferguson
Arhitekt Koichi Takada. Foto: Nic Walker
Arhitekt Koichi Takada. Foto: Nic Walker

"Novi evropski Bauhause," je ob predstavitvi Evropskega zelenega programa pred dvema letoma na začudenje mnogih izjavila predsednica Evroposke komisije Ursula von der Leyen. Kaj naj bi to pomenilo, smo se spraševali takrat? In kako bi imela oživitev te avantgardne smeri iz dvajsetih let prejšnjega stoletja povezavo z dejstvom, da želi Evropa do leta 2050 postati ogljično nevtralna?

"To novo gibanje, ki potrebuje sebi lastno estetiko, bo kombinacija oblikovanja in trajnosti, v kateri bi arhitekti, umetniki, študenti, znanstveniki, inženirji in oblikovalci s skupnim sodelovanjem dosegli vizijo zelene Evrope," je sledilo pojasnilo iz Bruslja. Pomisleke ali zanikanje podnebnih sprememb in nujo trajnostnega razvoja je Bruselj pretkano ovil v to novo zelo smer, ki naj bi postala kulturno gibanje Evrope s sebi lastno estetiko, ki bi združevala oblikovanje in trajnostni vidik. Sodobne zgradbe in infrastruktura iz betona in jekla prispevajo k najmanj 40 odstotkom toplogrednih plinov.

Poleg podnebnih sprememb, onesnaženosti Zemlje in izzivov, ki jih prinaša digitalizacija, pa je na Zemlji tudi vse več ljudi ‒ po napovedih naj bi nas bilo do sredine tega stoletja že okoli 10 milijard.

20-nadstropna stanovanjska zgradba Infinity ima vdolbino na prisojni strani pročelja, s čimer je manj segrevanja, zaradi pretoka vetra pa je omogočeno tudi naravno hlajenje. Foto: Tom Ferguson
20-nadstropna stanovanjska zgradba Infinity ima vdolbino na prisojni strani pročelja, s čimer je manj segrevanja, zaradi pretoka vetra pa je omogočeno tudi naravno hlajenje. Foto: Tom Ferguson
Navdih za Infinity je bil ledenik. Foto: Tom Ferguson
Navdih za Infinity je bil ledenik. Foto: Tom Ferguson

Svetovno uveljavljeni in večkrat nagrajeni avstralski arhitekt japonskih korenin Koichi Takada ne skriva, da navdih za svoje impozantne zgradbe dobiva iz narave. Tudi pri 20-nadstropni stekleni zgradbi sredi Sydneyja Infinity oziroma Neskončnost s 325 stanovanji, 75 sobami butičnega hotela, konferenčno dvorano in več kot 30 gostinskimi prostori, ki s svojo obliko odrezane stranice na eni in vdrtino na drugi strani objekta posnema ledenik. Tako kot ta naravna ledena gmota s tajanjem hladi ozračje, se tudi objekt zaradi svoje oblike hladi na popolnoma naraven način s prepišnostjo.

Ali pa zasnova notranjosti muzejskih trgovin v Narodnem muzeju Katarja v Dohi (arhitektura Jean Nouvel), ki s svojo ukrivljeno leseno notranjostjo posnema jamo Dahl Al Mistif ali Jama svetlobe. In, da, pri gradnji notranjosti je bil uporabljen tudi hrastov les iz Slovenije.

Prodajalna v Narodnem muzeju v Katarju, navdihnjena po Jami svetlobe v Katarju. Foto: Tom Ferguson
Prodajalna v Narodnem muzeju v Katarju, navdihnjena po Jami svetlobe v Katarju. Foto: Tom Ferguson
Stolpnica Sky Trees v Los Angelesu je bila navdihnjena po drevesu sekvoja. Foto: Koichi Takada
Stolpnica Sky Trees v Los Angelesu je bila navdihnjena po drevesu sekvoja. Foto: Koichi Takada

Načrt 43-nadstropnega nebotičnika Nebesna drevesa (Sky Trees), ki naj bi ga začeli graditi konec letošnjega leta v Los Angelesu (v sodelovanju z MVE-jem), spominja na drevo sekvojo. Lesena fasada na spodnjem delu je močno razvejana tako kot korenine tega drevesa, ki raste v Kaliforniji. Nebotičnik ima zgornja tri nadstropja namenoma zasnovana stopničasto z zasajenim rastlinjem, ki se bo s svojo krošnjo razraščalo visoko pod nebom. Vse to z namenom ‒ do zdaj je namreč v Los Angelesu veljal zakon o prostorski ureditvi, ki je določal ravne strehe za zasilne pristanke helikopterjev.

Jama svetlobe ali Dahl Al Mistif v Katarju. Foto: Koichi Takada
Jama svetlobe ali Dahl Al Mistif v Katarju. Foto: Koichi Takada

"Narava se stalno razvija, spreminja in vpliva na okolje, arhitektura pa tega ne počne, saj je tako statična," pritrdi Koichi Takada, sedeč v svoji pisarni v Sydneyju, medtem ko skozi okna njegove pisarne pronicajo poletni žarki na drugi strani zemeljske poloble.

Biometrična arhitektura ni novost. Podoba stolpnice Marina City v Chicagu spominja na koruzni storž, stolpnica na št. 30 St. Mary Axe v Londonu pa s svojo mrežasto konstrukcijo na skelet morske spužve. Celo Gustave Eiffel je pri zasnovi Eifflovega stolpa izhajal iz prepletene zgradbe človeške stegnenice.

Vendar pa je Sončnična hiša (Sunflower House), ki so jo zasnovali v arhitekturnem biroju Koichi Takada Architects, drugačna od svojih predhodnic. Lahko bi rekli, da je živa arhitektura.

Projekt je nastal na povabilo Bloomberg Greena in z uresničitvijo vizije novega evropskega Bauhausa: kakšna bi bila v prihodnje gradnja objektov, sosesk v Evropi, ki bo dramatično spremenila tudi naše življenje, kulturo, ob tem pa ne bo pustila večjih posledic na okolje?

Sončnične hiše so zasnovane kot dvo- ali trinadstropni objekt, ki bi lahko tvorili sosesko. Foto: Tom Ferguson
Sončnične hiše so zasnovane kot dvo- ali trinadstropni objekt, ki bi lahko tvorili sosesko. Foto: Tom Ferguson
Sekvoja v naravi. Foto: Jonathan Irish
Sekvoja v naravi. Foto: Jonathan Irish

"Rojen sem v sedemdesetih letih in sem zato še del generacije, ki slavi modernizem 20. stoletja, temelječ na industrijski revoluciji, in seveda Bauhaus, ki poudarja inženirske dosežke v estetski obliki, ko forma sledi funkciji. A danes to ni dovolj," nadaljuje Koichi, "saj se v 21. stoletju spopadamo z drugačnimi krizami, kot sta covid-19 in podnebne spremembe." Po statični estetiki je torej nastopil čas za dinamično, ki vodi k spremembi, gibanju, "forma mora slediti naravi," je prepričan sogovornik.

Sončnična hiša je za zdaj sicer model, ki bi bil ob primernem zanimanju lahko izveden, "morda tudi v Sloveniji", pripomni Koichi. Ker je njegova žena iz Italije, je pilotni projekt postavil v Umbrijo, v deželo Le Marche, znano po brezmejnih poljih tega rumenega cvetja.

Sama stanovanjska hiša, ki že po videzu spominja na sončnico, je dvignjena od tal (da čim manj posega v biotsko raznovrstnost okolice) hkrati pa je zaščitena pred poplavami. Dvo- ali trinadstropni objekti imajo v vsakem nadstropju predvideno dvo- ali trisobno stanovanje s pripadajočim zelenjavnim vrtom. A njihova posebnost ni toliko estetska, kot je tehnična.

Tehnična zasnova Sončnične hiše: 1. sonce, 2. sončni paneli nagnjeni pod ustreznim kotom, 3. zbiralnik deževnice in ponovna uporaba, 4. lovilec vetra, 5. optimizirani senčni zasloni, 6. prezračevanje, 7. zelenjavni vrt, 8. obnavljanje biotske raznovrstnosti, 9. shranjevanje energije, 10. dvig zgradbe ‒ ublažitev učinka poplav, 11. rotirajoča streha, 12. vrtljiva plošča. Foto: Koichi Takada
Tehnična zasnova Sončnične hiše: 1. sonce, 2. sončni paneli nagnjeni pod ustreznim kotom, 3. zbiralnik deževnice in ponovna uporaba, 4. lovilec vetra, 5. optimizirani senčni zasloni, 6. prezračevanje, 7. zelenjavni vrt, 8. obnavljanje biotske raznovrstnosti, 9. shranjevanje energije, 10. dvig zgradbe ‒ ublažitev učinka poplav, 11. rotirajoča streha, 12. vrtljiva plošča. Foto: Koichi Takada

Vsako nadstropje kot tudi streha, prekrita s solarnimi paneli, rotira kot steblo rastline glede na položaj sonca, vetra ali dežja. Sistem strehe je samostojen, da je izkoristek sončne energije v vsakem delu dneva maksimalen, proizvedena električna energija pa je na tak način do petkrat višja. V primerjavi s klasičnimi "statičnimi" strehami s solarnimi paneli sončnična hiša proizvede 30‒40 odstotkov več električne energije. Presežek se shrani v baterije oziroma v "sončnična semena", kot so jih poimenovali, ali pa se vrne v omrežje.

Objekt ima predviden tudi zbiralnik za deževnice za zalivanje vrtov ob stanovanjih, hkrati pa se uporabi za naravno hlajenje objekta, kot so to počeli Rimljani. Ko sonce segreje dimnik, se hladni zrak iz dela pod zemljo, kjer je zbiralnik vode, dvigne po ceveh, s čimer ohlaja objekt.

Foto: Tom Ferguson
Foto: Tom Ferguson

"Ko pravimo, da oblika sledi naravi, je zanimivo, da narava to počne že veliko veliko milijard let. Prehod iz modernizma 20. stoletja v 21. stoletje, ki mu jaz pravim naravna revolucija (ang. natural revolution), je ne le presojati o videzu, ampak tudi o izvedbi. Sončnična hiša ter motivacija projekta Bloomberg Green tako nima le pozitivnega učinka na okolje, ampak ima tudi vizijo," pravi Koichi, ki je lani dokončani objekt Infinity v Sydneyju označil za objekt iz predepidmiološke dobe, ko so bile "možnosti še neskončne".

"Zdaj moramo oblikovati zaradi teh nevidnih sil, ki se jim mora arhitektura prilagoditi in iskati še globlje. Zdaj mora imeti pred svobodo izražanja prednost regenerativno oblikovanje," razmišlja v Tokiu rojeni arhitekt, ki ima poleg v Sydneyju in Dohi tam tretjo izpostavo arhitekturnega biroja, ki je objekte zasnoval praktično po vsem svetu, od Bližnjega vzhoda do obeh Amerik in Azije.

Pop-up restavracija brez odpadkov Paperbark je bila enkratni projekt konec oktobra 2019 kot odziv na dejstvo, da človeštvo vsako leto proizvede 1,3 milijarde ton odpadkov le s hrano, kar je tretjina vse proizvedene hrane. V tej začasni restavraciji, ki se je raztezala na vrhu paviljona avtomobilskega velikana Lexus, so stregli menije brrez odpadkov. Koichijeva ekipa pa je oblikovala prostor po navdihu lubja čajevca (ang. paperbark), in sicer iz uporabljene in biorazgradljive tkanine. Foto: Sharyn Cairns
Pop-up restavracija brez odpadkov Paperbark je bila enkratni projekt konec oktobra 2019 kot odziv na dejstvo, da človeštvo vsako leto proizvede 1,3 milijarde ton odpadkov le s hrano, kar je tretjina vse proizvedene hrane. V tej začasni restavraciji, ki se je raztezala na vrhu paviljona avtomobilskega velikana Lexus, so stregli menije brrez odpadkov. Koichijeva ekipa pa je oblikovala prostor po navdihu lubja čajevca (ang. paperbark), in sicer iz uporabljene in biorazgradljive tkanine. Foto: Sharyn Cairns

Na vprašanje, kako živeti danes, nekdanji študent arhitekturnih "zvezdnikov" danes žal pokojne Zahe Hadid in Rema Koolhaasa brez pomisleka odgovoril, iz narave ‒ "ta planet moramo zapustiti v boljšem stanju, kot ko smo ga našli", pove nekoliko utopično.

A takšni so vsi njegovi objekti. Čeprav futuristični, so v svoji formi le prvinsko organski. Z enim korakom nazaj gre arhitekt dva koraka naprej. Najnovejši projekt arhitekturnega biroja Koichi Takada pa bo verjetno na svetovni ravni postavil nov standard.

Urban Forest ali Urbani gozd bo najbolj zelena zgradba v Avstraliji. Na balkonih bo imel zasajenih več kot tisoč dreves in 20.000 rastlin. Foto: Binyan Studios
Urban Forest ali Urbani gozd bo najbolj zelena zgradba v Avstraliji. Na balkonih bo imel zasajenih več kot tisoč dreves in 20.000 rastlin. Foto: Binyan Studios

Urbani gozd ali Urban Forest bo namreč najbolj zeleni objekt v Avstraliji. Čeprav smo podobno stvaritev videli že v Milanu z Vertikalnim gozdom ali Bosco Verticale, "v Avstraliji je Jean Nouvel zasnoval One Central Park, ki je prav tako lepa zgradba, nagrajena s 5 Green star, a to je to, več od tega ni. Arhitekti pa moramo ustvariti ne le ekologije bolj zelenih mest, prispevati k brezogljičnosti in oblikovati do planeta prijazne zgradbe, poskrbeti moramo tudi za to, da bodo ljudje kot skupnost živeli bolj zdravo, in to v mestu. Ravno ta holistični pristop je zelo nov in ga ni naredil še nihče."

30-nadstropna brezogljična zgradba bo prekrita z več kot tisoč drevesi in okoli 20.000 rastlinami 259 avtohtonih avstralskih sort, ki jih bodo posadili na posebni kmetiji. "Investitor se ni ustavil le pri tem, da posadimo teh tisoč dreves in konec. Zahteval je tudi postavitev kmetije blizu Brisbana, na kateri bodo vsa ta drevesa posajena, nato pa jih bomo presadili na objekt." Poleg tega, da bodo stanovalci zgradbe lahko ob koncih tedna obiskali omenjeno kmetijo, bodo imeli na razpolago tudi električne avtomobile, ki se bodo polnili z energijo iz sončnih panelov na vrhu zgradbe.

Koichi Takada v pogovoru večkrat omeni Elona Muska in Steva Jobsa. "Ko pogledamo iPhone, nikoli ne pomislimo, da si je telefon pravzaprav izmislil Alexander Graham Bell. Tudi pri Elonu Musk nihče ne omeni, da je kot izumitelj prispeval k razvoju električnega avtomobila. Tudi sam vidim projekt Urbanega gozda kot Applov telefon, ne kot nekaj, kar smo izumili, ampak kot korak k temu, da lahko stopimo na naslednjo raven."

Zelena stolpnica v Sydneyju je, tako kot sončnična hiša, na spodnjem delu dvignjena, pod njo je zasajen park, ki bo tako postal del 1600 kvadratnih metrov velikega okoliškega parka. Tu pa bodo nameščene tudi informacijske točke o energetski učinkovitosti zgradbe, o rastlinah in biotski raznolikosti. Foto: Binyan Studios
Zelena stolpnica v Sydneyju je, tako kot sončnična hiša, na spodnjem delu dvignjena, pod njo je zasajen park, ki bo tako postal del 1600 kvadratnih metrov velikega okoliškega parka. Tu pa bodo nameščene tudi informacijske točke o energetski učinkovitosti zgradbe, o rastlinah in biotski raznolikosti. Foto: Binyan Studios

"Ta nevidni del načrtovanja mora postati viden," doda Koichi Takada, ki meni, da so beton, jeklo in steklo mrtvi materiali, nastopil je čas živih materialov, žive arhitekture.

"Arhitektura danes se mora začeti spraševati, kako je nekaj narejeno in kako bo to vplivalo na lokalno gospodarstvo? Zavestno moramo najti način, kako se povezati z naravo, in kot ste rekli, ljudje trajnost povezujejo z nečim estetsko dolgočasnim, še posebej mladi, a vprašanje je, kako bi jo lahko naredili privlačnejšo, da bi imela več pozornosti, da bi jo ljudje cenili, in kar je še pomembnejše, ukrepali. Čas je, da utelesimo to gibanje tudi v arhitekturi."