Zadnja, v tančico skrivnosti zavita smrt katerega izmed Kagamejevih nasprotnikov je umor Patricka Karegeye, nekdanjega vodje obveščevalnega urada. Kot poroča Independent, sta se 54-letni Karegeya in dve leti starejši Kagame dobro poznala. Skupaj sta hodila v šolo, delala skupaj v ugandski obveščevalni službi, nato pa se borila za osvoboditev svoje rodne Ruande iz rok genocidnih zločincev.

Ko je Kagame, nekdanji poveljnik upornikov (iz vrst Tutsijev), ki so leta 1990 prevzeli nadzor nad državo, kar je štiri leta pozneje posredno pripeljalo do genocida, postal predsednik, je Karegeyu zaupal mesto vodje obveščevalne službe. A po desetih letih so njuna nesoglasja, predvsem o človekovih pravicah in napadih na sosednjo DR Kongo, postala prevelika. Karegeya je bil razrešen vseh dolžnosti, odvzet mu je bil čin polkovnika in poslan je bil v zapor. Leta 2007 je po letu in pol v zaporu pobegnil iz države in združil moči s še tremi uglednimi izgnanci, ki so predstavljali glavno opozicijo Kagamejevi vladi.
Brez tolerance do nasprotovanja
Ker je Karegeya Kagamo dobro poznal, si ni delal utvar, kaj ga lahko čaka. Še posebej, ko so leta 2010 v Južni Afriki ustrelili njegovega prijatelja Faustina Kayumbo Nyamwaso. "Ruandska vlada ne tolerira nobenega disidenta več. Obstaja premišljen načrt, kako nas pokončati," je dejal lani. Kagamejeva strategija naj bi bila jasna že od začetka njegovega pohoda na oblast: "Kagame meni, da morajo vsi njegovi nasprotniki umreti."

Karegeyevo izmaličeno truplo so našli 1. januarja v hotelski sobi v Johannesburgu. Oče treh otrok se je v hotel napotil na neki dogovorjen sestanek, okoliščine smrti pa ostajajo nepojasnjene. Preiskavo vodi južnoafriška policija, ki je v hotelskem sefu našla vrv z zaves in okrvavljeno brisačo, zato sklepajo, da je bil zadavljen. Ruandska glavna opozicijska stranka, Ruandski nacionalni kongres (RNC), je za AFP povedala, da so Karegeyo, ki je pred tem preživel že več poskusov atentata, "zadavili Kagamejevi agenti".

Kar ruandska vlada zanika. A, kot piše Independent, to ni nobeno presenečenje, saj gre za klasično taktiko aktualnega režima, ki uporablja svoje bistre diplomate za odvračanje pozornosti, medtem ko črni svoje sovražnike in izkorišča svetovne simpatije zaradi genocida. Dejstvo pa je, da je večina Kagamejevih političnih nasprotnikov v izgnanstvu, v zaporu ali pa so umrli v sumljivih okoliščinah. Seznam umrlih je dolg, na njem pa najdemo vrsto uglednih kritikov, aktivistov, sodnikov in novinarjev, ki so bili bodisi pretepeni do smrti bodisi obglavljeni, ustreljeni ali zabodeni. Ne glede na to, ali so živeli v Ruandi ali v tujini.

"Nismo seznanjeni s podrobnostmi, kako ali zakaj je bil Karegeya umorjen, a obstaja ustaljen vzorec umorov in poskusov umorov kritikov ruandske vlade," je povedala Carina Tertsakian, raziskovalka o Ruandi pri organizaciji Human Rights Watch.

Umori, zapor, nadzor medijev ...
Potem ko je Kagame, nekdanji predsednik uporniške Ruandske patriotske fronte (RPF), ki jo številni krivijo za strmoglavljenje letala takratnega predsednika Juvenala Habyarimana, po genocidu leta 1994 prevzel oblast, je njegov represivni režim za vzdrževanje svoje trde vladavine uporabljal umore, arbitrarne zaporne kazni in strog nadzor medijev. In pri tem nikdar ni skrival, kaj se bo zgodilo njegovim sovražnikom. Še celo Paul Rusesabagina, upravnik hotela, ki je zaradi skrivanja prebivalstva med genocidom postal svetovni junak in protagonist filmske uspešnice Hotel Ruanda, je zbežal v tujino.

Slabše jo je odnesel Seth Sendashonga, spoštovani notranji minister v postgenocidni vladi. Potem ko je Sendashonga v memorandumu Kagami protestiral zaradi zlorab človekovih pravic, so ga odstavili in je moral oditi v izgnanstvo v Kenijo. Tam je postal glasen nasprotnik ruandske vlade, za kar je plačal. Leta 1996 je prvi poskus atentata preživel (za napad so aretirali moškega, za katerega se je izkazalo, da je uslužbenec ruandskega veleposlaništva), dve leti pozneje take sreče ni imel.

V iskanju zgodbe o uspehu
Umori kritikov so postali uveljavljena praksa, ki je vrhunec doživela pred volitvami leta 2010, ko so poleg Nyamwase ubili še urednika nekega časnika, opozicijskega politika so našli obglavljenega, tanzanijskega profesorja prava, vpletenega v primer o genocidu, pa so ustrelili. Leta 2011 je britanska policija dva ruandska izgnanca v Veliki Britaniji celo posvarila, da so nad njiju poslali najete morilce, pa tudi to ni omajalo britanske podpore Kagameju.
Eden izmed teh dveh tarč je bil aktivist Rene Mugenzi, ki je zaradi varnostnih razlogov pretrgal vse vezi z ruandskimi izgnanci v Veliki Britaniji in živi v nenehnem strahu. "Ta zadnji primer je zame in za mojo družino zelo strašljiv," pravi. "Zdi se ti, da se lahko zgodi kar koli, še posebej ko na mednarodni stopnji nihče ničesar ne ukrene proti Kagameju. Kot da bi imel licenco za ubijanje."

Poznavalci Ruande so o Kagameju enotni: gre za vojnega zločinca, za nekatere celo največjega, kar jih je danes na položajih, za druge "etnični, družbeni in gospodarski diktator". A ruandski predsednik ostaja za Washington in London spoštovana politična figura - celo do te mere, da ga Bill Clinton označuje za "enega največjih voditeljev našega časa", Tony Blair, ki si občasno celo izposodi Kagamejevo zasebno letalo, pa za "vizionarskega voditelja".

Hinavščina Zahoda
In prav to hinavščino, ki jo podžiga obupno iskanje "zgodbe o uspehu" (Ruando in njen gospodarski vzpon radi dajejo kot zgled za Afriko), še dodatno izpostavljajo srečanja Kagamejevega vodje obveščevalcev z ministri v Londonu - čeprav mu za vratom visi obtožnica španskega sodnika -, medtem ko Theogene Rudasingwa, vodilni Kagamejev nasprotnik, ki živi v ZDA, ne dobi vizuma. Rudasingwa, nekdanji vodja Kagamejevega kabineta, je osupel, kako to, da Zahod kljub kopici neizpodbitnih dokazov noče in noče priznati Kagamejevih zločinov.

Je pa res, da so ZDA tudi v času, ko je genocid potekal praktično pred očmi celotnega sveta, stale križem rok - in to kljub vsem poročilom o grozodejstvih v Ruandi. ZDA zelene luči za vojaško posredovanje niso prižgale zaradi svojih lastnih nacionalnih interesov oz. pomanjkanja teh, pa čeprav bi s tem verjetno rešile kar nekaj od 800.000 življenj.