Kaj bo storila venezuelska vojska? Foto: Reuters

Kriza v Venezueli je že več tednov na naslovnicah svetovnih medijev, rešitve nastalih razmer pa ni na vidiku. Kakšni so mogoči scenariji? Bučar v ospredje postavlja prizadevanje ZDA po odstranitvi Madura. "Če jim ne bo uspelo združiti notranjih političnih sil v Venezueli, potem verjamem, da gotovo razmišljajo tudi o vojaškem posredovanju."

Druga možnost je, da pride do rešitve znotraj Venezuele, in sicer tako, da se strani dogovorita o novih volitvah, kar pa je po Bučarjevem mnenju malo verjetno. Tretja možnost je, da se vojska obrne proti Maduru in podpre Juana Guaidoja pri prevzemu oblasti, četrta možnost pa je, da bo Maduro vse upore s silo zatrl. "Možnosti je veliko, veliko igralcev je vpletenih, težko je vse predvideti. Američani so dokončno odločeni, da spravijo Madura z oblasti. Domnevam, da jim bo to, če ne drugače, na koncu uspelo z vojaškim posredovanjem," predvideva profesor mednarodnih odnosov. Če se bo to zgodilo, potem napoveduje hiter, kratek in temeljit vojaški poseg. "Res pa je, da potem nikoli ne veš, ali nisi s tem povzročil tudi kakšne gverile, ki bo lahko trajala leta in leta." Takih primerov pa je bilo v srednje- in južnoameriških držav v preteklih desetletjih kar nekaj.

Bojko Bučar meni, da je verjetno res, da se v tako državo, kot je Venezuela, splača vmešavati, ker je nafta pomembna v svetovnem gospodarstvu. "V tem smislu že igra neko vlogo, da pa bi samo zaradi tega prišlo do intervencije, pa najbrž ne drži." Foto: BoBo

Gre za vmešavanje v notranje zadeve
Guaidoja je za začasnega predsednika Venezuele priznalo več kot 50 držav, med njimi tudi Slovenija. Kakšno težo ima takšno priznanje? "S stališča mednarodnega prava, tradicionalnega oz. klasičnega prava je to seveda vmešavanje v notranje zadeve," pravi profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede. "Da jih opozoriš na spoštovanje človekovih pravic in demokracijo, je še dopustno, da pa greš priznati "konkurenčnega" predsednika, pa z vidika tradicionalnega vidika ni sprejemljivo. Je pa res, da se v zadnjem času zakoličene norme mednarodnega prava rahlo spreminjajo oz. postavljajo pod vprašaj," pravi strokovnjak mednarodnih odnosov in dodaja, da bi se, upoštevaje tako delovanje, potem morala mednarodna skupnost na enak način vesti tudi v drugih primerih, a se ne.

Odločitev naše vlade, da "prepoznava" Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele, Bučar sicer ocenjuje kot pričakovano. "To je normalna akcija naše zunanje politike, ki vedno pogleda, kaj počnejo močne države znotraj EU-ja, in se po tem ravna. To ni presenečenje."

Po mnenju politologa s centra za mednarodne odnose FDV-ja Marka Lovca so sicer trenutno na svetu še številne druge nedemokratične države, vključno s prijateljicami ZDA, pa glede tega ne sprejemamo nikakršnih izjav o njihovi opoziciji. Ugotavlja, da je škoda, da v slovenskem parlamentu ni bila opravljena razprava o Venezueli, četudi v kakšnem odboru ali za zaprtimi vrati. "Slovenija je mala riba in na dogajanje v Venezueli nimamo vpliva. To pa ne pomeni, da so naše zunanjepolitične odločitve nepomembne ‒ če ne zaradi drugega, zato, da se v prihodnosti ne bomo spraševali, od kod krize v mednarodni skupnosti, ki nas kot malo državo premetavajo sem in tja, in od kod občutek naših državljanov, da nimajo vpliva na odločanje, ki da je v rokah elit, ter od kod potem porast populizma, levega in desnega."

Iz Venezuele je odšlo več kot 3 milijone državljanov. Foto: Reuters

Ob tem Lovec dodaja, da se več evropskih držav ni odločilo za podporo Guaidoju, a tudi ne priznavajo lanskih volitev, kar je še vedno edino skupno stališče EU-ja, in podpirajo nove volitve. To so Italija, Belgija, Norveška, Grčija in Slovaška. "Roko na srce, so razlogi za nepriznavanje v posameznih evropskih državah večinoma, če se tako izrazim, nekonvencionalne stranke v tamkajšnjih vladajočih koalicijah ‒ populistov v Italiji, levice v Grčiji, Fica na Slovaškem … Znotraj Evropskega parlamenta so bili proti priznanju na levi predstavniki Levice in zelenih, na desni pa nekaterih evroskeptičnih strank. To pa ne pomeni, da njihovi argumenti nimajo teže ‒ gre bolj za to, da je drugje prevladalo plavanje s tokom liberalnega intervencionizma." Bučarju je bolj všeč stališče Francije, ki nič ne govori o priznavanju, vendar poziva Venezuelo, naj izvede volitve.

Problem v ozadju je, da priznanje nekoga kot legitimnega nosilca oblasti in poskusi pomoči alternativnemu nosilcu od zunaj lahko vodijo v državljansko vojno.

Marko Lovec

Vprašanji Katalonije in Venezuele nista primerljivi
Na vprašanje, da se je v javnosti pojavilo več očitkov oz. pomislekov, da se je Unija drugače odzvala na Venezuelo kot na neodvisnost Katalonije, Bučar opozarja, da vprašanji nista primerljivi. "Vprašanje Katalonije je vprašanje priznanja države, vprašanje Venezuele pa je vprašanje priznanja vlade, kar sta različni zadevi, tako v mednarodni skupnosti kot mednarodnem pravu. V tem smislu se ju ne da primerjati," razloži.

Kot ocenjuje Lovec, verjetno potekajo tudi tajna pogajanja z vodilnimi v vojski in policiji, ki uživajo določene privilegije. "Upam in želim pa si, da imajo tisti, ki odločajo, ustrezne obveščevalne podatke, torej bolj zanesljive kot v nekaterih drugih primerih, in da ni cilj destabilizacija. In da nad temi podatki in odločitvami deluje tudi ustrezen demokratičen nadzor." Foto: BoBo

Na vprašanje, zakaj se je Guaido za začasnega predsednika oklical ravno zdaj, čeprav kriza v Venezueli traja že leta, Lovec odgovarja, da gre po vsej verjetnosti za neke vrste okno priložnosti. "Gospodarske in socialne razmere so kritične, nezadovoljstvo je uperjeno proti Maduru, ki je izgubil demokratično legitimnost tudi s posegi v politični sistem, opozicija v Venezueli je dosegla določeno enotnost, Guaido, ki je sicer predstavnik majhne stranke znotraj opozicije, pa je kot model liberalnega reformatorja ideološko po meri Zahodu," našteva dejavnike in dodaja, da je bila verjetno oblikovana ocena, da bodo Maduro in njegovi podporniki popustili pod težo dodatnih pritiskov od zunaj. To se ni zgodilo.

Tako Guaido kot Maduro se pri svojih potezah sklicujeta na ustavo. "Bojim se, da vsi hodijo po robu legalnosti, pri čemer je legalnost sama v tem trenutku morda še najmanj vprašljiva. Gre pravzaprav za vprašanje legitimnosti. Tu imamo dve različni poziciji: medtem ko oblast trdi, da gre pri Guaidoju za zagovarjanje interesov manjšine, na drugi strani trdijo, da gre za večino," pojasnjuje Bučar.

Kakšna je vloga Združenih narodov?
Združeni narodi pozivajo k vzdržanju nasilja in sodelujejo z Madurovo vlado. Po Bučarjevih besedah je odziv Združenih narodov popolnoma normalen in v skladu z diplomatskimi prizadevanji za umiritev razmer in preprečitev oboroženih spopadov. Pogosto letijo kritike, da je organizacija neučinkovita, a Bučar opozarja pred prehitro sodbo. "Vloga in pomen ZN-a sta širša in se dotikata politike na vseh mogočih področjih. Venezuela je samo en primer. Ne pozabimo, da so pod pokroviteljstvom ZN-a potekala pogajanja o spremembi imena Makedonije, da potekajo poogovori glede uresničitive ciprskega vprašanja in še bi lahko naštevali. ZN so aktivni v mednarodni skupnosti in opravljajo v številnih primerih dobro in pomembno delo, predvsem kar se tiče humanitarne pomoči, zdravstvene oskrbe, kar pa velikokrat ne pride na naslovnice medijev."

Surovinsko prekletstvo
Kriza v Venezueli traja že dolgo, razvijala se je postopno. Dejstvo je, da država ob vsej nafti, ki jo ima, revna. Kot pravi Lovec, to ni nobena posebnost, gre za t. i. surovinsko prekletstvo. Kot stalni vir denarja so namreč surovine lahek plen političnih elit. "V preteklih letih smo videli prepolovitev cen nafte. Težave so imele tudi velike države, kot je Rusija. Predstavljajte si, da je prodaja nafte glavni vir proračuna. To pomeni, da je treba proračunskim uporabnikom, recimo zdravnikom, učiteljem in policistom povedati, da bodo imeli polovico nižje dohodke. V demokratični državi je to zelo težko. Protestiramo že, če se nam plače znižajo za 5 odstotkov. To je še ena plat surovinskega prekletstva," je slikovit Lovec in dodaja, da je bila Venezuela v 70. letih prejšnjega stoletja bogatejša država kot nekatere evropske. V 80. so sledili padec cen nafte, globok padec rasti in socialna kriza.

Juan Guiado: upanje za številne Venezuelce. Foto: Reuters

"Potem je prišel Chavez, ki je s podržavljanjem in regulacijo cen številne dvignil iz revščine. Toda regulacija cen je zaradi nizkih profitnih stopenj dušila zasebno iniciativo in odganjala investitorje. Režim je pomanjkanje domače proizvodnje dobrin nadomeščal z uvozom, za katerega so plačevali z dolarji od nafte. Ko pa so cene nafte padle, je začelo primanjkovati dobrin, sledil je padec zasebnih iniciativ, dodatna regulacija pa je zgolj dodatno spodbudila črni trg," Lovec na kratko strne bistveno dogajanje v preteklih desetletjih.

Usodno zanemarjenje kmetijstva
Kot veliko težavo, ki je državo korak za korakom pahnila v globoko brezno, Bučar vidi tudi slabo upravljanje in nerazvijanje infrastrukture, predvsem v naftni industriji. "Že med obema svetovnima vojnama je vse stavila na nafto. Pred tem je bila kmetijska država, potem pa je kmetijstvo zanemarila. Če bi kmetijski sektor deloval, potem zdaj vsaj lakote ne bi bilo. Prihodki od nafte so bili prenizki, a ne samo zaradi padca cen, ampak tudi zato, ker je niso dovolj načrpali, niso pa je dovolj načrpali zaradi slabega upravljanja in vzdrževanja naprav," pojasnjuje delne vzroke, ki so državo pahnili na rob.