Venezuelski protestniki s Trumpovo masko. Foto: Reuters
Venezuelski protestniki s Trumpovo masko. Foto: Reuters

In ko se je Juan Guaidó 23. januarja oklical za začasnega predsednika, bi pričakovali vsaj neko kritično zadržanost do komaj 35-letnega politika, ki je bil do prejšnjega meseca veliki večini Venezuelcev popolnoma neznan. Guaidó, član opozicijske, sredinsko usmerjene in neoliberalno naravnane stranke Volja ljudstva, je januarja zasedel mesto predsednika narodne skupščine – a še to bolj po naključju kot kaj drugega.

Da bi umirila kronične interne spore, se je razdrobljena venezuelska opozicija namreč dogovorila, da vodstvo rotira, in čeprav ima Volja ljudstva le 14 sedežev od 167, je pač prišla na vrsto. Kdo je Juan Guaidó, je do 23. januarja vedelo manj kot 20 odstotkov Venezuelcev.

Maduro je v nedeljo zavrnil razpis novih volitev. Foto: Reuters
Maduro je v nedeljo zavrnil razpis novih volitev. Foto: Reuters

Guaidó se je (z blagoslovom opozicije) razglasil za predsednika s sklicevanjem na 233. člen venezuelske ustave, ki to dopušča v primerih, da predsednik "opusti" svoj predsedniški položaj, česar pa Maduro več kot očitno ni storil, tako da je ustavna podlaga za to na zelo trhlih tleh.

A le nekaj minut za tem, ko se je Guaidó oklical za predsednika, ga je Trump že uradno podprl, s pojasnilom, da so "državljani Venezuele predolgo trpeli pod nelegitimnim Madurovim režimom".

Maduru je zaradi gospodarske krize v Venezueli priljubljenost v zadnjih letih močno padla, kljub temu pa je na volitvah 20. maja lani prepričljivo, s 67 odstotki, osvojil še drugi predsedniški mandat. Opozicija, vključno z Guaidójevo Voljo ljudstva, je volitve bojkotirala, volilna udeležba pa je bila rekordno nizka, zgolj 46-odstotna.

Obtožbe volilnih nepravilnosti

Opozicija je volitve označila za inscenirane in potvorjene ter navajala kopico nepravilnosti, Evropska unija pa je sporočila, da volilnih izidov ne bo priznala, in pozvala k novim, "svobodnim in poštenim" volitvam, ob tem pa je Evropski parlament glasoval za sankcije.

Da volitev ne bo priznala, je že pred njimi napovedala t. i. Limska skupina, sestavljena iz 14 držav Južne in Srednje Amerike ter Kanade, ustanovljena leta 2017 kot opozicija OAS-u (Organizacija ameriških držav) z namenom razreševanja venezuelske krize.

Guaidó se je 23. januarja oklical za začasnega predsednika. Foto: Reuters
Guaidó se je 23. januarja oklical za začasnega predsednika. Foto: Reuters

ZDA so v podpori Guaidója za predsednika Venezuele naglo sledile članice Limske skupine, razen Mehike, ki ima pod novim, socialdemokratskim predsednikom Andresom Manuelom Lopezom Obradorjem zadržke do tovrstnega vmešavanja v tuje zadeve.

Mimogrede, v tej skupini, ki je tako naglo podprla Guaidója, najdemo države z, milo rečeno, precej radikalnimi desnimi voditelji z brazilskim predsednikom Jairom Bolsonarom na čelu, ki odkrito poveličuje vojaško diktaturo, ki je svoj čas vladala Braziliji.

Pridružujejo se mu kolumbijski predsednik Ivan Duque Marquez, ki ga je za naslednika lastnoročno izbral Alvaro Uribe, "boter" latinskoameriške skrajne desnice, ki ga povezujejo z vodi smrti, perujski predsednik Martin Vizcarra, ki se je na oblast povzpel brez volitev, po odstopu predhodnika, in čilski desničarski predsednik Sebastian Pinera, ki je med drugim dejal, da "ko ženska reče 'ne', to pomeni 'mogoče'".

Praktično vsi sedanji latinskoameriški voditelji v Limski skupini, ki podpirajo Guaidója, so desno usmerjeni, povezuje pa jih kritika do Madura.

Nič čudnega torej, da se je Georgeu Ciccariello-Maherju, ameriškemu političnemu znanstveniku, aktivistu in avtorju več knjig o političnem ustroju v Venezueli, v članku za Al Jazeero zapisalo "Guaidójeva podporna baza ni venezuelsko ljudstvo, ampak tuje desničarske vlade".

Tudi EU za Guaidója

Guaidóju so včeraj, potem ko se Maduro ni uklonil ultimatu po razpisu novih volitev, podporo izrekle tudi številne članice Evropske unije, med drugim Španija, Velika Britanija, Nemčija, Poljska, Avstrija, Portugalska, Švedska, Češka in Francija.

Macron, ki ne uživa prav nobene priljubljenosti in ki je sam odgovoren za deset smrti med protesti rumenih jopičev, nima absolutno nobene moralne avtoritete pridigati Maduru o svobodi, enakosti ali bratstvu.

George Ciccariello-Maher za MMC

Ironija, da je francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se v domovini sam spopada z burnimi protesti rumenih jopičev, ki so terjali deset smrtnih žrtev, in nizko podporo, med najglasnejšimi pri podpori Guaidója, mnogim ni ušla. Kot tudi ne podpora Španije, ki je sama nasilno zatirala pobudo za referendum za neodvisnost Katalonije.

Mimogrede, da se Guaidója prizna za začasnega predsednika Venezuele, je predlagal tudi slovenski zunanji minister Miro Cerar.

Dolga zgodovina ameriškega vpletanja

Vse skupaj je potekalo izredno hitro, brez kakšnih resnejših razprav o Guaidóju ali legitimnosti njegovega samooklicanja za predsednika, ki bi ga, po vseh pravilih, lahko oklicali za najmanj poskus državnega udara.

Kar ne za Venezuelo ne za druge latinskoameriške države ne bi bilo prvič. Zgodovina Latinske Amerike je prežeta s krvjo nasilnih prevratov, v katerih so zunanje sile (beri: ZDA) rušile demokratično izvoljene (običajno socialistične in/ali levo usmerjene) predsednike in na oblast nastavljale svoje marionete.

Argentina leta 1976, Brazilija leta 1964, Čile leta 1973, Urugvaj leta 1973, Gvatemala leta 1954, Panama leta 1981, Paragvaj leta 1954 … ameriški angažma v Nikaragvi, od Cie sponzoriran režim v Peruju, nešteti poskusi atentatov na Kubi …

Kdaj vse so ZDA rušile levičarske režime v Latinski Ameriki:

- državni udar v Argentini leta 1976 in začetek vojaške diktature Jorgeja Rafaela Videla;
- državni udar v Braziliji leta 1964 (proti levičarskemu socialdemokratu Joau Goulartu);
- državni udar v Čilu leta 1973 in vojaška diktatura Augusta Pinocheta;
- državljanska vojna v Kostariki leta 1948 (Cijina podpora desničarski opoziciji);
- državni udar v Salvadorju leta 1979;
- državni udar v Gvatemali leta 1954;
- ameriška okupacija Nikaragve (1912-1933), podpora diktatorju Anastasiu Somozi Debaylu, financiranje skrajno desničarskih Contrasov;
- skrivnostna smrt levičarskega voditelja Omarja Torrijosa leta 1981, ki so jo pripisali ameriškim agentom, in prihod proameriškega diktatorja Manuela Noriege;
- državni udar v Paragvaju leta 1954;
- s strani Cie sponzorirana vlada Alberta Fujimorija v Peruju (1990-2000);
- državni udar v Urugvaju leta 1973;
-
invazija Paname (1990);
-
mehki državni udar v Hondurasu (2009);
-
spodletela invazija Kube (1961) in nešteti poskusi atentatov tam.

Kot v Salonu piše novinar in publicist Jefferson Morley, je modus operandi Američanov oz. Cie v latinskoameriških državah, kjer so želeli rušiti režim, vedno sledil istemu sosledju: sodeluj z lokalnimi obveščevalnimi službami, tajne operacije prikaži kot "javna diplomacija" in "promoviraj človekove pravice", ustvari nove psevdoneodvisne stranke, izkoristi State Department za podporo že obstoječim strankam, ki si prizadevajo za spremembo režima, zgradi domačo podporo prek washingtonskih miselnih središč in, nazadnje, posluži se nasilja.

Z Belo hišo usklajena poteza

Prav zaradi te problematične zgodovine ameriškega imperializma v Latinski Ameriki bi morala mednarodna skupnost izkazati več opreznosti ob Trumpovi takojšnji podpori Guaidóju in grožnjam z vojaško akcijo.

Še posebej, ker je Wall Street Journal že dva dni pozneje potrdil sume, da je bila Guaidójeva poteza, da se razglasi za začasnega predsednika, skrbno skoordinirana s Trumpovo Belo hišo in vodilnimi republikanci.

Po navedbah WSJ-ja je ameriški podpredsednik Mike Pence poklical Guaidója na predvečer njegove "samoprisege" in mu obljubil, da ga bo Trumpova administracija podprla, "če prevzame od Madura oblast s sklicevanjem na 233. člen".

"Ta pozni večerni klic je spravil v tek načrt, ki se je v tajnosti koval več tednov, prek pogovorov med ameriškimi funkcionarji, zavezniki, kongresniki in ključnimi venezuelskimi opozicijskimi figurami, vključno z Guaidójem," je zapisal WSJ.

Krvave roke Elliotta Abramsa

Isti dan, ko je bil objavljen članek v WSJ-ju, je Trump za posebnega ameriškega odposlanca za Venezuelo, ki naj bi državi "povrnil demokracijo", imenoval Elliotta Abramsa, močno spornega diplomata, ki je postal zloglasen zaradi svoje vloge v aferi Iran-Contra (predsednik George Bush starejši ga je leta 1992 pomilostil) ter močno spornih političnih angažmajih v Gvatemali, Salvadorju in Nikaragvi v 80. letih pod predsednikom Ronaldom Reaganom.

Abrams je z vojaško pomočjo asistiral gvatemalskemu diktatorju Efrainu Riosu Monttu, ki je prišel na oblast z udarom, pozneje pa je bil obsojen zaradi genocida nad gvatemalskimi staroselci.

Medtem je v Salvadorju takratna ameriška vlada finančno in drugače sponzorirala vlado, ki je izvajala pokol nad stotinami civilistov, Abrams pa je pred senatnim odborom pričal, da gre za "močno pretirana poročila". In tudi pozneje, ko se je izkazalo, da so bile navedbe o pokolu povsem točne, je politiko Washingtona v Salvadorju označil za "izjemen dosežek".

Gvatemalci se še vedno spomnijo državnega udara leta 1954, ki so ga sponzorirale ZDA. Foto: Reuters
Gvatemalci se še vedno spomnijo državnega udara leta 1954, ki so ga sponzorirale ZDA. Foto: Reuters

V Nikaragvi pa je Reaganova administracija z Abramsom na čelu financirala Contrase, skupine desničarskih teroristov, ki so nasprotovali socialističnim sandinistom, ki so bili takrat na oblasti. Kot so zapisali na novičarski spletni strani Intercept: "Elliott Abrams, Trumpova izbira za 'demokratizacijo' Venezuele, je vse svoje življenje demokracijo zatiral."

Ameriški akademiki proti posredovanju

Da gre pri dogajanju v Venezueli za brezsramen državni udar, ne samo podprt, ampak celo insceniran s strani ZDA, opozarja kar nekaj kritikov, predvsem akademikov in liberalnejših političnih predstavnikov v ZDA. "Ne le, da so ZDA za tem državnim udarom; ZDA ga odkrito vodijo," so tako poročali na liberalnem ameriškem novičarskem videoportalu The Real News.

Ne le, da so ZDA za tem državnim udarom; ZDA ga odkrito vodijo.

The Real News

Več kot 70 ameriških akademikov in znanstvenikov z Noamom Chomskim na čelu je v odprtem pismu prejšnji teden obsodilo poskus državnega udara, Trumpovo administracijo pa pozvalo, naj se preneha vtikati v notranjo politiko Venezuele.

"ZDA in njene zaveznice morajo nehati podpihovati nasilje s pozivanjem k nasilnim, nezakonitim spremembam režima," pišejo. "Če bodo Trumpova administracija in njene zaveznice v Venezueli še naprej ubirale svojo lahkomiselno pot, bo to najverjetneje privedlo do prelivanja krvi, kaosa in nestabilnosti." In še: "ZDA bi se lahko naučile kaj iz svojih spreminjanj režimov v Iraku, Siriji in Libiji ter svoje dolge, nasilne zgodovine sponzoriranja spreminjanja režimov v Latinski Ameriki."

Kako se ustvari državni udar

Da dela s podporo Guaidóju napako, so opozarjali španskega predsednika vlade Pedra Sancheza tudi španski akademiki v odprtem pismu, objavljenem v časniku Diario Publico.

V Čilu so ZDA z državnim udarom nastavile krvnika Augusta Pinocheta. Foto: AP
V Čilu so ZDA z državnim udarom nastavile krvnika Augusta Pinocheta. Foto: AP

Isti časnik je prejšnji teden objavil komentar "Kako se ustvari državni udar", v katerem je obsodil predvsem osrednje medije, ki tako nekritično poročajo o dogajanju v Venezueli. "Pravijo, da je v vojni prva žrtev resnica, v vojni severnoameriškega imperija in svetovne desnice proti bolivarski vladi Venezuele pa je bila resnica umorjena v propagandi vseh fašističnih in reakcionarnih medijev," je zapisala Lidia Falcon.

Ta med drugim poudarja, da so, v nasprotju s pravimi diktaturami in avtokratskimi državami, v Venezueli v zadnjih 20 letih redno potekale volitve, na katerih so sodelovale vse stranke, ki so si to želele, v državi nemoteno delujejo opozicijski mediji, ki redno kritizirajo vlado, lahko se oblikujejo protivladne stranke, lahko potekajo protestni shodi.

Gabriel Hetland, profesor latinskoameriških študij na Univerzi v Albanyju, v komentarju za Guardian opozarja, da je ameriško vojaško posredovanje zadnje, kar Venezuela potrebuje, saj zagotovo ne bi pripeljalo do sprememb, ki bi jih Venezuela potrebovala, ampak bi ljudstvu prineslo samo še več trpljenja in pomanjkanja.

Ob tem pa Hetland ostro obsodi ameriške sankcije kot popolnoma nečloveške, njihov edini namen pa da je, da bi prek njih Venezuelci postali tako obupani, da bi se obrnili proti Maduru.

ZDA in njene zaveznice morajo nehati podpihovati nasilje s pozivanjem k nasilnim, nezakonitim spremembam režima.

Odprto pismo več kot 70 ameriških akademikov

Ko hočeš kaznovati predsednika, kaznuj ljudstvo

Sankcije so zgodba zase. ZDA Venezuelo hromijo s sankcijami že nekaj let, vse odkar je Maduro nasledil Huga Chaveza, ki je šel s svojimi socialističnimi politikami in kritiko ZDA ameriški administraciji močno v nos, tako da je skušala administracija Georgea W. Busha Venezuelo čim bolj osamiti.

A karizmatični Chavez je užival neomajno podporo Venezuelcev, ki so pod njim zacveteli. Denarja je bilo zaradi visokih cen nafte takrat ogromno, vlada je vsem zagotavljala zdravstveno zavarovanje, šolanje in stanovanja, stopnja brezposelnosti in stopnja neenakosti sta bili najnižji v Latinski Ameriki, stopnja pismenosti pa najvišja.

Mimogrede ‒ tudi danes, dobrih pet let po začetku krize, je indeks človekovega razvoja (HDI; primerjalno merilo za države, izračunano iz življenjske dobe, stopnje pismenosti, stopnje izobrazbe in življenjske ravni) v Venezueli še vedno občutno višji od mnogih latinskoameriških držav. Na tem seznamu je Venzeula na 78. mestu, Brazilija na 79., Kolumbija na 90., Salvador na 121., Honduras na 133., Gvatemala pa na 127.

A ZDA so Chavezu vseskozi nasprotovale, in ko je bil leta 2002 izveden poskus državnega udara, je Chavez zanj okrivil ZDA, Cijini dokumenti pa kažejo, da je takratna Busheva administracija že nekaj tednov prej vedela zanj.

V Salvadorju je Reaganova vlada finančno in drugače sponzorirala vlado, ki je izvajala pokol nad stotinami civilistov. Foto: AP
V Salvadorju je Reaganova vlada finančno in drugače sponzorirala vlado, ki je izvajala pokol nad stotinami civilistov. Foto: AP

Kmalu zatem, ko je Chaveza na mestu predsednika zamenjal njegov varovanec Nicolas Maduro, so državo po žepu udarile vse nižje cene nafte – surovine, ki v venezuelski BDP prispeva kar 95 (!) odstotkov dohodkov.

Ob Chavezovi smrti leta 2013 so bile cene nafte izjemne, več kot 100 dolarjev za 159-litrski sod, tako da je lahko prihodke v letih pred tem usmeril v izobraževanje in infrastrukturne projekte, njegova vlada je obenem nacionalizirala naftne ploščadi, telekomunikacijska podjetja in banke.

Usodna napaka Madura

A s skokovitim padcem cen nafte, ki je sledil Chavezovi smrti, je bila kriza neizhodna. Strokovnjaki menijo, da je Maduro takrat naredil ključno napako ‒ namesto da bi zagotovil zadostne količine hrane in zdravil za državljane, je s prihodki od nafte odplačeval mednarodni dolg države.

Položaj se je tako le še slabšal, jezni Venezuelci pa so se podali na ulice ‒ a zanimivo je, da je bila srčika protestov v premožnih, ne revnih soseskah. Madurova vlada je takrat trdila, da je opozicija podžigala protestnike, hujskala k nasilju in načrtovala državni udar na Madura – obtožbe, ki glede na zgodovino venezuelske opozicije niso ravno iz trte izvite.

Guaidója je pred 23. januarjem poznalo le 20 odstotkov Venezuelcev. Foto: Reuters
Guaidója je pred 23. januarjem poznalo le 20 odstotkov Venezuelcev. Foto: Reuters

V protestih je bilo ubitih več kot 40 ljudi z obeh političnih polov, ZDA, takrat še pod vodstvom Baracka Obame, so obsodile vladno ravnanje s protestniki in državi decembra 2014 naložile ostre gospodarske sankcije, ki so Venezuelo v zadnjih petih letih popolnoma ohromile in jo odrezale od večine finančnih trgov, kar je gospodarsko stanje še dramatično poslabšalo, Venezuela, pod Chavezom svetilnik Latinske Amerike, pa je trpela največji upad življenjskega standarda v zgodovini širšega območja.

Kdo je kriv za krizo?

Kdo je torej kriv za sedanje stanje v Venezueli? Večina se strinja, da edini krivec niso Madurove zgrešene odločitve ob začetku krize, ko so cene nafte začele padati, in korupcija, ki prežema vlado.

Sama Madurova vlada krivi opozicijo in njene zaveznice, da je padanje cen izkoristila za "gospodarsko vojno" proti vladi, tudi Le Monde Diplomatique pa v zadnji izdaji piše, kako so takrat tako opozicijski kot poslovni voditelji izkoriščali padec cen nafte za ustvarjanje primanjkljaja in podpihovanja javne jeze.

In, kot je v pogovoru za MMC razložil Ciccariello-Maher, je bila vse nižja javna podpora Maduru dejansko "tista, ki je odprla vrata opoziciji, ki je samo čakala gospodarsko krizo, danes pa voha kri".

Trenutno se pogovarjamo z večjimi ameriškimi podjetji … za nas bi bilo precej bolje, če bi lahko imeli v Venezueli ameriška podjetja, ki bi črpala nafto.

Ameriški svetovalec za nacionalno varnost John Bolton o mikavnosti venezuelske nafte

Še večji žebelj so v krsto Venezuele zabile ZDA s svojimi brutalnimi sankcijami, pri čemer niso bile osamljene – prav toliko sankcij je Venezueli naložila tudi kanadska vlada Justina Trudeauja, članica Limske skupine, ki prav tako kot ZDA finančno sponzorira opozicijske skupine, sankcije pa je vseskozi podpirala tudi Guaidójeva Volja ljudstva. In eden od preprostejših političnih naukov je, da je najlaže obrniti ljudstvo proti voditelju, da ga spraviš na kolena. In Venezuelci so na kolenih že zadnjih pet let.

Za nameček ima Venezuela, podobno kot Iran, prek Swifta blokiran plačilni promet s tujino. Swift pa nadzirajo ZDA in tako so blokirani vsi dobički naftne družbe CITGO, ki je v lasti venezuelskega PDVSA-ja. V praksi to pomeni, da se nafta še vedno prodaja v dolarjih, saj so nekatere ameriške naftne družbe izvzete iz sankcij, le zaslužek se ne more vrniti v Venezuelo.

"Za nafto gre"

"Za nafto gre … spet," je pred dnevi tvitnila Tulsi Gabbard, ameriška demokratska kongresnica in ena od številnih demokratov, ki so že napovedali predsedniško kandidaturo.

Gabbardova se je s tem odzvala na zelo povedno izjavo ameriškega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, Trumpovega glavnega jastreba. "Trenutno se pogovarjamo z večjimi ameriškimi podjetji … za nas bi bilo precej bolje, če bi lahko imeli v Venezueli ameriška podjetja, ki bi črpala nafto," je dejal Bolton.

Ameriška zastava na protestih v Caracasu. Foto: Reuters
Ameriška zastava na protestih v Caracasu. Foto: Reuters

Pa je vse skupaj res tako preprosto, kot to? Eric Draitser, ameriški publicist in geopolitični analitik, je na spletni strani Counterpunch zapisal, da je ameriška fiksacija na venezuelsko nafto le del zgodbe, prava zgodba pa je politika in geopolitika, ki stojita za nadzorom nad nafto. "Preprosto povedano, nadzor nad venezuelsko nafto je le del širšega mednarodnega konflikta z Rusijo in, morda v manjši meri, s Kitajsko," piše Draitser.

Ciccariello-Maher mi to razloži takole: "Nafta je nedvomno del enačbe, ampak prav tako veliko vlogo igra tudi politična alternativa, ki jo je zagovarjal Chavez, ki je spodbujala regionalno sodelovanje in odpor ameriški nadvladi. Prav zaradi tega pa je bila Venezuela tudi tako velik trn v peti ZDA in zato bi tako radi videli, če Maduro odide."

Brez rešitve za krizo

Eno je gotovo: zmagovalec v tej igri moči vsekakor ne bo venezuelsko ljudstvo.

"Danes ob vsem tem trpijo mnogi Venezuelci, a moramo razumeti, da je prava tragedija to, da izgubljajo zelo resnične in pomembne socialne koristi Chavezovega obdobja in da mnogi, čeprav ostajajo chavisti, tudi hočejo, da se gospodarska politika nemudoma spremeni," pravi Ciccariello-Maher.

"A opozicija nima nobene rešitve za krizo, ne ponujajo nobenih gospodarskih politik, zgolj in samo neoliberalno zategovanje pasu. Tudi Maduro ni sprejel potrebnih ukrepov, da bi ustvarili zares drugačno, socialistično gospodarstvo. Prave rešitve pa bi izhajale samo iz neposrednega chavizma," še meni.