Vojaški operativci so imeli na voljo le deset sekund, da zadenejo satelit USA 193, ki je v trenutku sestrelitve letel 210 kilometrov nad Tihim oceanom. Satelit je kmalu po izstrelitvi decembra 2006 ušel izpod nadzora, ZDA pa so se za uničenje odločile, ker so se bale, da bi bilo lahko 450 kilogramov toksičnega plina na satelitu nevarno za ljudi. Pentagon je sporočil, da bo v 24 urah znano, ali je bila sestrelitev povsem uspešna.

Pentagon je sporočil, da so zaradi bližine ostanki satelita kmalu po sestrelitvi začeli padati na Zemljo, glavnina naj bi jih padla v od 24 do 48 urah, s preostalimi pa naj bi se to zgodilo v 40 dneh.

Rusi in Kitajci sumničavi
Rusija sumi, da je operacija le krinka za preizkus protisatelitske tehnologije v okviru ameriškega obrambnega programa. Kitajske oblasti so sporočile, da so v pripravljenosti zaradi ostankov satelita, ki bi padli na kitajsko ozemlje. "Kitajska pozorno spremlja morebitno škodo, ki bi jo dejanje ZDA povzročilo za varnost vesolja in teh držav," je dejal tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Lju Džjančao.

Za kratek komentar o sestrelitvi satelita in o mogočih odzivih Rusije in Kitajske smo povprašali Klemna Grošlja s Fakultete za družbene vede.

Rusija sumi, da je operacija le krinka za preizkus protisatelitske tehnologije v okviru ameriškega obrambnega programa. Kakšen je vaš komentar?

Sam bi se kar strinjal s to oceno, saj je ameriški test tudi svojevrsten odziv ZDA na lanski kitajski test, pri čemer želijo ZDA dokazati, vsaj posredno, svojo tehnološko prevlado nad drugimi državami na tem področju. Namreč izstrelitev proti-satelitskega izstrelka z ladje je tehnološko zahtevnejše kot pa s kopnega (to je storila Kitajska) ali iz letala (to pa so izvedli Rusi konec osemdesetih prejšnjega stoletja). Dvom vzbuja tudi to, da naj bi bil cilj sestrelitve predvsem uničenje nevarnega toksičnega goriva, pri čemer ni povsem gotovo, da so s sestrelitvijo satelita tudi uničili rezervoar s tem gorivom.

To sestrelitev pa je treba obravnavati tudi v okviru potekajočih razprav med ZDA na eni strani in LR Kitajsko in Rusijo na drugi strani o t. i. militarizaciji vesolja. Pri tem zadnji državi trdita, da ZDA potiskajo svet v militarizacijo vesolja in posledično v novo oboroževalno tekmo, ter predlagata mednarodni sporazum o prepovedi izrabe vesolja v vojaške namene oz. za vojskovanje v vesolju (uničevanje satelitov, uporabo satelitov za uničevanje ciljev na zemlji ipd). Vendar pa je hkrati tudi res, da vse velike svetovne sile (ZDA, LR Kitajska in Rusija, Indija in Japonska) izvajajo civilno-vojaške programe, katerih cilj je oblikovati državne zmogljivosti za vojskovanje v vesolju. Zato bi te razprave morale potekati v okviru OZN-a, ne pa samo med velikimi silami. Poleg tega pa vedno več držav govori v svojih doktrinah ne samo o vojskovanju na zemlji, morju in zraku, ampak vse bolj tudi o vojskovanju v vesolju. Sam pričakujem, da bodo podobne teste izvedle tudi druge države, ki imajo tovrstne zmogljivosti.

Pri tem pa ne smemo zanemariti niti tega, da je sistem, ki so ga uporabili Američani sestavni del protiraketne obrambe, ki jo gradijo ZDA. Tudi zaradi tega lahko pričakujemo odziv predvsem Rusije in zato v bližnji prihodnosti ne izključujem možnosti podobnega ruskega testa.

Agencije poročajo, da je v orbiti veliko ostankov "mrtvih" satelitov. Ali bi lahko predstavljali nevarnost za obstoječe in prihodnje vesoljske misije in satelite?

Težava t.i. vesoljskih smeti je precej pereč problem, ki ogroža varnost poletov v vesolju. Ni pa to samo posledica mrtvih satelitov, ampak gre za preplet različnih dejavnikov (izgubljeno orodje astronavtov, kosi odpadli s satelitov in vesoljskih plovil itd). Znani so primeri, ko so tovrstne smeti ogrožali ne samo satelite, ampak tudi mednarodno vesoljsko postajo. Nekatera tovrstna bližnja srečanja so celo posneli astronavti na mednarodni vesoljski postaji. Zato imajo ZDA in tudi Rusija specializiran sistem opazovanja večjih tovrstnih delcev v orbiti, s čimer preprečujejo usodne trke v vesolju. Zadnji test naj bi po ocenah ZDA zaradi nizke orbite sestreljenega satelita ne povzročil novih vesoljskih smeti oz. naj bi ostanki tega satelita zgoreli v zemeljski atmosferi v približno 40 dneh. Seveda pa ni moč izključiti, da bo kakšen delec tega satelita ostal v vesolju dlje časa oz. da ne bo povsem zgorel ob stiku z zemeljsko atmosfero in bo kot tak padel na zemljo.

Kako bi s tehničnega vidika ocenili ameriški podvig? Po podatkih naj bi imeli operativci le 10 sekund časa, hitrost satelita pa je bila 27.400 km/h.

Kot sem že dejal, gre za tehnično zelo zahtevno operacijo, saj imamo opravka s premikajočim se ciljem in premikajočo se ladjo, kot izstrelitveno ploščadjo, kar zahteva izredno zmogljiv informacijsko – računalniški sistem, ki je zmožen hitre obdelave različnih parametrov. S tem so ZDA dokazale predvsem svojo trenutno tehnološko premoč. Vendar je to dvorezen meč, saj bodo druge države na to odgovorile bodisi z razvojem lastnih podobnih sistemov bodisi s pospešitvijo obstoječih podobnih programov. V vsakem primeru to vodi v oboroževalno in tehnološko tekmo. Druga pomembna dimenzija te sestrelitve pa je, da so s tem ZDA dokazale, da imajo delujočo morsko komponento sistema protiraketne obrambe in tako niso vezani izključno na kopenske sisteme nameščene v ZDA (Kalifornija in Aljska) in v prihodnosti na Poljskem in Češkem.

K. T.