Na poti ob Atlantskem oceanu. Vsak pohodnik oziroma romar ima svoj razlog, zakaj se odpravi na tako pot. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

"Grem s teboj za teden dni," sem ji sporočila, po nakupu letalskih vozovnic pa projekt v moji glavi ni bil več v ospredju, saj se je dogajalo kup stvari. A meseci so hitro minili in oktober ter s tem začetek najine poti je bil tukaj. Jaz brez kakšnih posebnih priprav, kar je bilo, če zdaj pogledam nazaj, kar malo lahkomiselno. Prijateljica na drugi strani se je dalj časa pripravljala na podvig, redno hodila, tehtala nahrbtnik, brala napotke za pot in bila res dobro pripravljena.

Začetek je bil precej neobetaven
V Porto sva pripotovali pozno ponoči in namesto pregovorne portugalske prijaznosti naju je v hotelu pričakala vreščeča, očitno opita domača gostja, ki se ji je zdelo, da nama receptorka, bila je res v šoku zaradi izpada in se je prišla trikrat opravičit, osnovne informacije o bivanju podaja preglasno. Kar malce osupli sva legli v posteljo, vznemirjeni pred začetkom poti naslednje jutro.

Pot je zelo dobro označena: slediš rumeni puščici oz. školjki. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Še po temnih ulicah mesta, zdani se občutno pozneje kot doma, sva se najprej odpravili do začetne točke camina, pred katedralo Se. Ko sva na enem od semaforjev begajoče gledali, kam, naju je ogovoril domačin in prijazno vprašal, kam želiva. Beseda je dala besedo, povedali sva, od kod sva, in znova sva bili presenečeni. Čeprav je minilo že kar nekaj let, odkar je igral za Porto, se je Tiago ob najini omembi, da sva iz Slovenije, nasmehnil in rekel: "Ja, seveda, vem, Zlatko Zahovič."

Začetni del poti lahko vodi čez industrijsko cono, kar nama ni dišalo, zato sva se raje odpravili po mestu do reke Douro in vzdolž nje začeli 280 kilometrov dolgo pot obalnega portugalskega camina. Obstaja namreč tudi t. i. centralna pot portugalskega camina, ki ima veliko daljšo tradicijo, vodi pa bolj po notranjosti Portugalske in je približno 20 kilometrov krajša od obalne različice, se pa poti v Španiji združita.

Zgodnje jutro, bilo je okoli 7. ure, je pomenilo, da je bila večina barov in lokalov na poti, ki vodi tik ob cesti, še zaprta, kar me je rahlo spravljalo ob živce, ker sem si res želela kavo. Po dobrih dveh urah hoje sva prišli do Atlantika, kar sva najprej občutili v vetru, ki se je razmahnil, in zelo živahnih valovih, ki so butali ob peščeno obalo. Res veličasten prizor.

Pot je bila speljana tik ob morju, tako da naju je ves čas spremljalo bučanje morja, svoje pa je dodalo še sonce. Velik del poti je potekal po leseni brvi, postavljeni dober meter nad peščenimi tlemi. Portugalci so v obalni poti prepoznali tudi velik turistični potencial, zanjo so dobili tudi evropska sredstva, zato veliko pozornosti namenjajo urejanju, označevanju in vzdrževanju poti, ki je kot taka prepoznana od 2016. Čeprav oktober ni med najbolj "pohodniškimi" meseci, je bilo še vedno kar veliko pohodnikov oz. romarjev. Prijazni pozdravi in bodrenje ob za večino začetku, nekateri pa so pot začeli že v Lizboni, so si sledili kot po tekočem traku.

Vsak ima svoj način, kako slediti poti, nekateri imajo knjižne vodnike, drugi spletne aplikacije. Najina aplikacija je bila res uporabna in izčrpna, pa povrhu še brezplačna. Sama pot je sicer ves čas dobro in jasno označena, povsod so rumene puščice in školjke, ki simbolizirajo Jakobovo pot. Postregla je z vsemi informacijami o sami poti, razdeljeni na 10 etap, ki pa si jih lahko seveda vsak prilagodi po svojih željah. Poleg tega pa so bile na voljo tudi vse informacije o krajih, mimo katerih si šel, točkah, kjer si se lahko spočil in jedel, znamenitostih na in ob poti ter možnostih za spanje, kar je bilo seveda najuporabnejše.

Infrastruktura na poti je res odlično urejena, pot je odlično označena, spanje je mogoče vsakih nekaj kilometrov, tako da nisi nikoli v zagati, da bi moral prek svojih meja zgolj zato, da boš dobil posteljo. Možnosti za okrepčilo je zelo veliko, barov in gostiln je dovolj, poleg njih pa so prav posebej za romarje postavili še t. i. počivališča: avtomati s pijačo in hrano, miza ali dve s stoli, kar pa je ključno, vse je pod streho. Ko dežuje, je tako počivališče prava odrešitev.

Kičasti prizori na Portugalskem. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Prvi večer namesto živahne razprave utrujeni obrazi
Prvi večer sva pohod po približno 25 kilometrih sklenili v vasici tik ob plaži, Villi Cha. V hostlu oz. albergu, kot rečejo prenočiščem za romarje, nas je bila prava mala horda. Večina je začela pot isti dan kot midve, vsi utrujeni in zelo redkobesedni so se le zvrnili vsak v svojo posteljo. Bila sem kar malo presenečena, saj sem pričakovala toplejše ozračje. Ko sem pripravljala stvari za prihodnje jutro, me je ogovorila Danka Carina, ki je svojo pot začela že v Lizboni. Tudi ona je bila presenečena nad zelo hladnim vzdušjem, za kar sva vzrok pripisali dejstvu, da je bil za večino navzočih to prvi dan in so se vtisi še zbirali, verjetno pa je bila prisotna tudi bojazen, ali je zadani cilj vendarle pretrd oreh. S svojo sončno in toplo energijo je bila pravi balzam in kar milo se mi je storilo, ko je dejala, da se sama odpravlja po centralni poti, kar je pomenilo, da se ne bomo več srečali. "Nič ne skrbi, boš videla, da se bomo še srečali," je dejala, ko smo se odpravljali spat. Ura je bila osem zvečer, ko so ugasnili luči. "Hm, to je pa res zelo zelo zgodaj, v kaj sem se spravila," sem si mislila, ko sem lezla na zgornji škripajoči pograd.

Tipični vinogradi v Galiciji. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Žulji, bolečine v bokih ...
Že ko se je veter prvo popoldne precej okrepil, sem si na glavo poveznila kapuco in si mislila, da bo, če bo pihalo tako ves čas, kar naporno, vetra nisem vajena in me utrudi. A že drugi dan je pot čez dan skrenila v notranjost, kjer je veter ponehal, okrepila pa se je temperatura. Bilo je prav vroče, žgoče sonce, še pravi okus poletja. To mi je bilo veliko bolj pisano na kožo. Veliko manj pa me je razveselil pogled na moje noge. Napačna izbira nogavic se je končala z žuljem. "Kakšna amaterka," sem si mislila. "Kako bom zdaj racala naprej?!" A obliži, trak in menjava nogavic so naredili čudež in do konca nisem imela več težav z njimi. Ko sem pozabila na žulje, so se zbudili boki. Bolečina v njih tretji dan me je na začetku skorajda hromila.

Dejstvo je, da prehoditi en dan dolgo razdaljo, tudi 40 kilometrov, ni tako zelo naporno. Težava je, ko dolgo razdaljo, česar telo ni navajeno, prehodiš vsak dan več dni zapored. A tudi bolečina v bokih je četrti dan izzvenela in telo je prešlo v polno obremenitev brez drugih težav. Vstaneš, spiješ kavo (ali ne), nekaj poješ, hodiš, počivaš, hodiš, ješ, hodiš, počivaš, spiš. Ponoviš.

Vsak pohodnik ima svoj tempo in tako mi je bilo hitro jasno, da moj korak ne gre vštric z Andrejinim, tako da sva hodili vsaka po svoje, sva se pa po navadi ujeli na kavi. S tem se je odprla pot bolj zavestnemu doživljanju hoje. Ko me je sestra spraševala, ali mi je kaj dolgčas, sem se prav nasmejala. Seveda so ure, ko premišljuješ o različnih stvareh, o življenju na splošno, potem pa je tudi veliko časa, ko zgolj opazuješ okolico, slediš puščicam in razmišljaš, kje se boš odpočil ali kje boš spal. Mislim, da je ravno tak dan, ko se mi je zdelo, da imam glavo prazno, prinesel največ mentalnega počitka.

Zelo fotogenična pokrajina blizu kraja Oia. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Sprehod skozi vasice je ponujal vpogled v življenje podeželske Portugalske, pot je vodila mimo njiv, še polnih različnih vrtnin, vinogradov in celo mimo golfigrišča. V tistem hipu sem prav poželjivo gledala avtomobilčke za golf in si predstavljala, kako bi drvela z njimi po poti. In moj nahrbtnik bi bil na sedežu poleg mene, ne pa na mojem hrbtu, kjer sem čutila vsak kilogram. Kaj spakirati na tako pot? Obstajajo številni seznami, sama sem spakirala po svojem izboru, potovala sem že veliko, tako ali drugače, tako da približno že vem, kaj potrebujem. Skupna teža mojega nahrbtnika je bila osem kilogramov, zdaj lahko rečem, da bi lahko bil še kakšen kilogram manj, kakšna trenirka bi lahko ostala doma, ampak v celoti gledano sem spakirala pametno. Predvsem je dejstvo, da lahko na poti pereš, zato res ni treba s seboj vzeti pol omare. V številnih hostlih imajo pralni in sušilni stroj, tako da se v nekaj urah smrdljiva in preznojena oblačila znova prelevijo v dišeče majice in hlače, tako da kar komaj čakaš, da bo jutro, da boš ves svež odhitel novemu odseku naproti.

Portugalsko je zaznamovala velika toplina ljudi. Nenehno so pozdravljali in vzklikali Bom caminho (srečno pot), včasih tudi skozi okno hiše ali avtomobila. Še iskren nasmeh in sem dobila nov zagon za nove kilometre. Včasih pa se je zgodilo, da je pot nekaj ur vodila tudi čez gozd, srečal nisi skoraj nikogar, mogoče me je prehitel le kakšen romar. Včasih sem se s kom zapletla v krajši pogovor, kakšno uro sva hodila skupaj, potem so se poti ločile. Vzponi so bili bolj kot ne majhni, nekaj sto metrov razlike v nadmorski višini, a včasih me je tudi to precej utrudilo. Vmes je pot vodila skozi očarljiva mesteca, kjer sva ob pitju kave in mlatenju tradicionalne sladice pasteis de nata opazovali meščanski utrip.

Uhojena pot po jesensko obarvani pokrajini. Pot je zelo raznolika, kar nekaj kilometrov je vodila skozi evkaliptov gozd. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Prijazni domačin me je peljal po izgubljeni flis
Tretji dan poti sem nekje po 25 kilometrih hoje ugotovila, da mi z nahrbtnika več ne binglja flis. Očitno sem ga nekje izgubila. Andreji sem zavpila, da grem malce nazaj pogledat, ali je kje tam. Srečam kolesarja, pravi, da ni nič videl, grem naprej in imam več sreče pri dveh Nemcih. Ja, sta videla rožnat flis, visi ob cesti. Približno dva kilometra nazaj. Si mislim, ni šans, dva in dva, to so štirje dodatni kilometri. Hvala, ne, bom že preživela brez. Grem naprej, nakar mi šine čez možgane, da če bi mi kdo posodil kolo, bi pa šlo. In grem v cvetličarno, bili smo sredi vasice, in teta me zavrne. Grem dalje. Gostilna. Sami dedki, ki so uživali v popoldanski kavici in še čem. V "izjemni" mešanici portugalščine in španščine začnem razlagati svojo zagato. Eden je razumel in prevedel zagato drugim, ki so me gledali kot čudo. Stric me prime za roko in odpelje v svoj avtomobil. Odpre vrata in z nahrbtnikom se komaj zbašem vanj, saj se sedeža ne da premakniti nazaj. In greva. Žlobudram po svoje, pa me kar razume. Seveda pešpot ne gre po isti trasi kot cesta. Ustavi, da grem pogledat, ali je flis na delčku pešpoti, ki je viden s ceste. Nič. Rečem, ali greva še malo nazaj po cesti. In tam, na mejniku, moj flis, lepo plapola v krasnem oktobrskem vetriču! Odpeljeva se nazaj k preostalim in seveda ga povabim na pijačo. Pravi, da ne, rečem, da bo meu mai (moja mami) grdo gledala, če se ne odkupim. Sva šla za točilni pult. On je pil kavo, jaz viski.

Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Camino je poln takšnih in drugačnih dogodivščin ter zgodb. Ta je bila smešna in prikupna, vse pač žal niso take. Ko sva prespali v Casi de Matriz, bila je luksuzna v primerjavi s preostalimi prenočišči, stala pa le 15 evrov na osebo, sva obnemeli. Ko smo sedeli z lastnico, nekje v zgodnjih 60. letih, pri mizi, da smo izpolnili vse potrebne papirje, je naenkrat dvignila svoj mili obraz in zavzdihnila. Ko sem vprašala, ali je kaj narobe, je na robu solz povedala, da sva rojeni isti leti kot njena sinova. Njen mlajši je pred nekaj leti umrl za rakom. S cmokom v grlu smo obsedeli. Kot je razložila, je učiteljica na srednji šoli, po sinovi smrti pa, globoko užaloščena, ni vedela, kako naprej. Odločila se je, da odpre hišo za romarje. "To me je vrnilo med žive," je dejala mehko.

Psihologija uči, da je običajno tretji dan pri vseh spremembah krizni. Na tretji dan sem se zato psihično pripravila zelo dobro in šlo je brez težav. Me je pa zato minikriza ujela četrti dan. Ko sva vandrali gor in dol, me je napadlo malodušje. Kaj počnem? Kaj mi je tega treba? Vedela sem, kaj se dogaja, zato sem hitro ukrepala, poklicala sem sestro, da me je zamotila, kriza je minila in v glavi sem začela kovati nov načrt. Moj prvotni program je bil, da hodim en teden, potem se vrnem domov. Ko sva hitro napredovali, dnevno sva naredili od 28 do 35 kilometrov, sem začela računati: če bi imela še tri dodatne dni, bi lahko prehodila celotno pot. To razmišljanje me je zaposlovalo vse do prihoda v domovanje tisto noč. Po nekaj usklajevanjih sem dobila zeleno luč v službi, lahko grem do konca. Še letalsko vozovnico spremenim, na koncu sem dejansko kupila kar novo, pa bo. Vznemirjenje pa je kmalu "stuširala" realnost: zavedela sem se, da nisva še niti na polovici.

Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Bil je res dolg četrti dan, z več kot 33 kilometri v nogah sva končali v Španiji. Mejo prečkaš s trajektom, ki te iz Caminha prepelje na drugo stran v približno 15 minutah. Kar šokirani sva bili, ko sva se znašli med španskimi tablicami, še bolj pa naju je iz tira vrgla sprememba ure. Portugalska je uro za nami, Španija pa ima isti čas. Že tako utrujeni sva se počutili prav oropani za uro počitka. A Guarda je sicer res krasno obmorsko mestece, bila je praznična sobota, zato je bilo ozračje še posebej razigrano. Midve pa malo manj, odracali sva k obali, da sva se naužili lepega razgleda, potem pa z velikim veseljem dobro večerjali, po nasvetu enega od španskih romarjev pa spili še tipično žganico. Ni treba dodati, da sva spali kot ubiti, še smrčači v hostlu naju niso zmotili. Tu moram dodati, da nikar na pot brez čepkov v ušesih. Včasih te, kljub utrujenosti, le oni rešijo bedenja, ko se poleg tebe ali v bližini znajde kakšen še posebej glasen "speči motilec".

Ozračje po prečkanju meje se je takoj spremenilo, sva ugotavljali v en glas, ko sva se naslednje jutro še v trdi temi, le s čelno svetilko na glavi, ob morju odpravili naprej. Imeli sva občutek, da so Portugalci veliko bolj srčno spremljali romarje, da jih je zanimalo, od kod smo, nenehno so nam želeli srečno pot. Prve dni v Španiji pa sem dobila občutek, da jim ni mar. Hitro je postala vidna tudi očitna razlika v standardu: tu so bile hiše lepše, večje, novejše in okolica bolj urejena.

Ko enkrat prehodiš več kot pol, se tudi v glavi zgodi preboj. V redu, če sem šla pol, bom pa ja prehodila še pol. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila v drugi polovici glava bolj prazna, bolj sem bila samo tam in takrat, opazovala sem pot in ljudi, misli so počivale. Če tako pogledam, se mi zdi to najbolj zdrav dopust. Če bi še v celoti odklopila tehnologijo, česar pa nisem, bi bilo še toliko bolje.

Tipični koruznjaki v Galiciji. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Pot naju je spet vodila ob morju, česar sva se zelo razveselili, žal pa se je vreme poslabšalo. Modro nebo je zamenjala preproga grozečih oblakov, ki so občasno spustili pravi rafal kapelj. Ker sem vzela le lahko tenko pelerino, sem se morala znajti. Ko sva zjutraj odhajali, so bile še vse trgovine zaprte, ampak se nisem dala. Ko sem videla, da so trgovke že v bližnji trgovini, sem stekla in potrkala po oknu. Usmilile so se me in ena od trgovk je prišla na zadnja vrata. Ko sem povedala svojo zagato, je najprej zmajevala z glavo, potem pa je vendarle uslišala mojo prošnjo: potrebovala sem paket vreč za smeti. To je bila rešitev! V eno sem zavila nahrbtnik, v drugo in tretjo sebe, še v dve majhni vrečki pa vsako nogo. Tako sem bila na suhem, dež mi ni prišel do živega. Mimoidoči so seveda z začudenjem opazovali mojo instalacijo, Andreja se je valjala od smeha, a nisem se dala. Dež je vztrajal ure in ure, občasno sva se ustavili, ko je padalo malo manj ali ne, sva hiteli naprej. Domačini so se le čudili, kaj počneva. A dejstvo je, da si tam in da pač moraš naprej, vsakršno smiljenje samemu sebi ti popolnoma nič ne pomaga. Dan je močno polepšal počitek v izjemno toplem baru, za katerega sva morali dodatnih 40 metrov v hrib. Vem, sliši se smešno, saj ni veliko, a verjemite, da sva takrat dejansko nekaj minut oklevali. A sva zagrizli in bili bogato poplačani. Tista kava in ocvrta jajca še nikoli niso bili tako slastni.

A Guarda je bil prvi kraj po prečkanju meje med Portugalsko in Španijo. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Ker je Andreja ostala dalj časa in prehodila tudi pot iz Santiaga v Finisterre in Muxio (to je edini camino, ki se začne v Santiagu, vsi preostali se tam končajo), sama pa sem lovila letalo, sva se sedmi dan ločili. Najprej sem razmišljala, ali bo kaj drugače, ko bom sama, a sem hitro ugotovila, da niti ne. Čez dan sva že prej veliko hodili narazen, bom pa gotovo zvečer pogrešala hihitanje ob mazanju nog, ki sva jih z veseljem naslonili na zid, ko sva ležali na postelji, in dober klepet ob večerji.

Strah sredi gozda je razrešil Tretji kanu
A dnevi so se obrnili, kot bi mignil, predvsem pa jih je zaznamovalo slabo vreme. Osmo jutro je zaznamovala res trda tema še čez 8. uro. Prej niti nisem bila pozorna, bili sva dve in na temo nisem niti trznila, prižgali sva lučko in telefon in šli. Ko pa sem se znašla pred res temnim gozdom, za katerega se je, kot sem preverila na aplikaciji, izkazalo, da bo trajal kar nekaj časa, se je moj korak ustavil. Bilo me je strah. Stopicljala sem malo naprej, malo nazaj in pogledovala, če pa vendarle mogoče gre za mano že kakšen sledilec. Ura je bila okoli 7.30. Po nekaj minutah sem kar sedla na kamen in se odločila, da bom počakala, da bo vsaj malo svetleje, vmes pa sem si čas krajšala s telefonom. Čez nekaj minut sem z veseljem kliknila na prenos jutranjega koncerta na Valu 202. Vstala sem, prižgala lučko in ob glasbi Tretjega kanuja začela hoditi. Skoraj sem pozabila na temo. To me je spravilo v tako dobro voljo, da sem kolegom na Valu napisala sporočilo in bila presenečena, ko ga je Andrej Karoli prebral v eter. Majhna gesta, meni pa je v tistem hipu veliko pomenila.

Domišljija pri urejanju okolice domov ne pozna meja. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Počasi se je zdanilo in korak je postal lažji in hitrejši. Novo lepo presenečenje me je čakalo po dobri uri hoje: na ovinku gozdne poti se je na nov dan pripravljal mobilni bar. Zadišalo je po kavi. V klepetu s prijaznim Humbertom sem izvedela, da bo ta premični bar, ki deluje prav za romarje, deloval še nekaj tednov, če sem ga prav razumela, pa ga finančno podpirajo tudi lokalne oblasti.

Po dveh jutranjih prijetnostih pa je kmalu prišla velika klofuta. Vremenska, če sem natančna: začelo je deževati. In dež me je potem, z vsemi odtenki od rosenja do skorajda povodnji, pral vse do konca poti. Nekaj časa sem stala pod drevesom, a nič ni kazalo, da se bodo temni oblaki razkadili. V bojni opremi sem šla naprej, čakale so me vsaj tri ure, smiljenje samemu sebi pa res ni na mestu. Na enem od postajališč mi je portugalska sopohodnica povedala, kje bo spala.

Domačno vzdušje v albergu Portela. Oskrbnik je skuhal večerjo za vse. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Ugotovila sem, da je njen naslov veliko bližje od mojega zastavljenega, kar mi je močno dvignilo moralo. Ko sem, vmes je bilo res kot sodni dan, po dveh urah priracala do hostla, sem bila že precej utrujena. Samo da sem na suhem in toplem, mi je šinilo skozi glavo. Potem pa me je prešinilo tudi, da sem pozabila dvigniti gotovino. In hitro mi je bilo jasno, da v tem albergu ne morem plačati s kartico, kot sem drugod. Po mijavkanju upravitelju se je ta le nasmehnil, da naj ne skrbim, da bomo že vse uredili. Če pogledam zdaj nazaj, je bil to najlepši večer na celotni poti: v skupni dnevni sobi, kjer smo ob starinski peči sušili čisto premočene cunje, potem pa tudi večerjali in se po njej pogovarjali, smo se gnetli zbrani z vseh vetrov. In še do bankomata so me odpeljali!

Pot me je potem mimo Caldas de Reisa vodila v Padron, ki je zgodovinsko pomemben kraj. Tja naj bi namreč apostola Jakoba po njegovi smrti dva njegova učenca z ladjo prepeljala iz Jeruzalema, od tam pa potem po kopnem do Santiaga de Compostela. Bil je dolg dan in bila sem zelo vesela, da sem noč preživela v skorajda novem hostlu. Bil je sicer bolj kot mesto duhov: v njem je prostora za okoli 45 ljudi, mi pa le trije. A zadnjo noč pred koncem sem se res želela dobro naspati. Opomnik, koliko je še do cilja, je stal vsakih nekaj sto metrov, vsaj tako se mi je zdelo. Kilometri pred mano so hitro kopneli, spet malo dol, malo gor, čez kup manjših vasic. Celo dež je pozabil padati in ko sem že hodila po ulicah Santiaga, je za nekaj minut posijalo celo sonce, kar se mi je zdelo že skorajda privid. Bližje katedrali sem bila, večja je bila gneča.

Cilj: Santiago de Compostela. Seveda se je minuto po prihodu znova ulilo. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Čeprav sem se pripravljala, me je realnost pocukala za ramena, čar preteklih dni, ki jih je zaznamovala osama, se je umaknil hihitajočim Američanom, ki so se čudili ogromnim hobotnicam v vitrinah številnih restavracij. Ko sem prišla pred katedralo, se je seveda usul dež, še prej pa sem zagledala dve romarici, že prej omenjeno Danko Corino in Nemko Mario, s katerima smo se ločeno srečali v prvih dneh poti, potem pa sta obe ubrali drugo, centralno pot. Veselje ob snidenju je bilo neizmerno. Skupaj smo se odpravile v urad, kjer ti, na podlagi "potnega lista", v katerega na poti zbiraš štampiljke, izdajo romarsko listino. Bilo je kot pri zdravniku: dobiš številko na avtomatu in čakaš. Moja je bila 1.000, na vrsti pa je bil 786. Ni mi bilo jasno, kako mi bo uspelo, saj sem imela čez pet ur že avtobus za Porto. A na koncu se je vse izšlo, obiskala sem katedralo, pohrustala slastne churrose s čokolado in se naužila nočnega razgleda na mesto.

Mislim, da je bil največji privilegij ravno to, da sem lahko imela kakšen dan čisto prazno glavo in da sem bila sama s seboj. Predvsem pa sem z užitkom srkala lepote okolice in opazovala ljudi ter znova dobila potrditev, da ni pomembno, od kod si, če si na isti frekvenci, se to čuti brez besed. Lepa popotnica, da svet nikakor ne gre k vragu, kot bi nas radi prepričali.