Galeb je že leta zasidran v reškem pristanišču in čaka na obnovo. Foto: Reuters
Galeb je že leta zasidran v reškem pristanišču in čaka na obnovo. Foto: Reuters
Na Galebu je Tito gostil največjo elito tistega časa, od hollywoodskih zvezdnikov do kraljev. Foto: Reuters
Galeb, nekoč ponos jugoslovanske mornarice in diplomacije, umira na obroke. Foto: Reuters
Galeb leta 1978. Prav s to jahto je Tito leta 1953 kot prvi komunistični voditelj obiskal Veliko Britanijo in se tam srečal z Winstonom Churchillom. Foto: AP
Tito in žena Jovanka na krovu Galeba leta 1961. Foto: AP
Na Galebu se je porodila zamisel za gibanje neuvrščenih, ki je predstavljalo močan blok polarizaciji ZDA-Sovjetska zveza. Foto: Reuters
Tito s predsednikom Združene arabske republike Gamalom Abdelom Nasserjem ob prihodu v Pulj leta 1960. Foto: AP
Za temeljito prenovo bodo potrebni milijoni. Foto: Reuters

Galeb je bil nekdaj pomorski ponos Jugoslavije, na katerem je Tito gostil številne državnike in pomembneže, od Winstona Churchilla in kraljice Elizabete II. do zvezdnikov Richarda Burtona, Elizabeth Taylor, Sofie Loren in Kirka Douglasa. A zlati časi 117 metrov dolge jahte so se končali z razpadom Jugoslavije, od takrat dalje pa Galeb umira na obroke po pristaniščih nekdanje skupne države, zadnjih 15 let na Reki.

To hrvaško mesto ob Kvarnerskem zalivu zadnje čase goji velike upe, da se bo iz nekdanjega industrijskega vozlišča preoblikovalo v živahno umetniško in kulturno središče regije. Z nazivom evropske prestolnice kulture je nedvomno na dobri poti, Hrvati pa zdaj želijo upravičiti zaupanje Evropske unije, zato so namenili kar 20 milijonov evrov za obnovo dotrajane mestne infrastrukture, še 30 milijonov pa so dali na stran za financiranje "kulturne pomladitve" tretjega največjega mesta v državi.

Galeb najdražji EU-vložek na Hrvaškem
A če proti obnovi meščanskih palač in vložku v kulturno okrepitev nima nihče nič proti, je precej večje jabolko spora obnova 80 let starega Galeba. Pa čeprav bo Reka za obnovo namenila "samo" 1,6 milijona evrov, kar 9,3 milijona evrov pa bo šlo iz evropskih skladov. Gre za najdražji projekt financiranja kulturne infrastrukture, ki ga je do zdaj na Hrvaškem financiral EU.

Mestne oblasti bi rade ladjo odprle kot muzej reške zgodovine, hkrati pa bi jo postavile kot nekakšen emblem nove, pomlajene Reke, a Reke, ki je še vedno ponosna na svojo zgodovino. A ta načrt zdaj ogrožajo hrvaški nacionalisti, ki so si v zadnjih letih prilastili politično prizorišče. Skrajna desnica, ki se še vedno nostalgično spominja dni zavezništva z nacisti med drugo svetovno vojno, je odločena, da s Titovo komunistično zgodovino pokoplje tudi Galeba.

Rjaveča jahta je tako postala središčna točka spora med levico in desnico, zgodba pa tako bizarno zanimiva, da je pritegnila tudi pozornost tujih medijev - najprej Reutersa, zdaj pa še New York Timesa, ki je Galebu in vojni, ki jo je sprožil, pred kratkim posvetil obsežen članek na svojih straneh.

Tito - polarizirajoča politična figura
Josip Broz - Tito, za nekatere junak protifašizma, ki mu je več kot 35 let uspelo v relativni simbiozi obdržati skupaj šest jugoslovanskih republik, za druge rdeči diktator, je jahto uporabljal od leta 1952. Predtem je leta 1938 v Genovi zgrajena ladja služila kot italijanska transportna ladja za banane iz Afrike, preden so jo leta 1943 zasegli Nemci za minonosilko, preden so jo leto dni pozneje v zračnem napadu potopile zavezniške sile.

Leta 1948 so potopljeno ladjo dvignili z dna Jadrana in jo prepeljali v puljski Uljanik, kjer so Galeba predelali v šolsko ladjo jugoslovanske vojne mornarice, preden jo je Tito vzel za svojo rezidenčno ladjo, s katero je obplul kar štiri celine, na njej gostil največjo elito tistega časa in med drugim sprožil pobudo za ustanovitev gibanja neuvrščenih.

Brisanje Titovega imena
Za nekatere liberalne politike na Hrvaškem bi bila prenovljena jahta popoln simbol Titovih vezi z Reko in regijo, a nacionalisti enačijo Tita s temnejšimi časi Jugoslavije, ki je po Titovi smrti začela naglo in nasilno razpadati. Podobno kot pri nas je Titovo ime na Hrvaškem sporno in si ga desni politiki želijo izbrisati z vseh obeležij, ki še nosijo njegovo ime.

"Živimo v časih, ko se zgodovina retroaktivno spreminja," je za Reuters povedal Ivan Šarar, ki je kot vodja urada za kulturo v reškem mestnem svetu zadolžen za prenovo mesta do leta 2020. "Zanimivo je, da so nas že samo zaradi projekta obnove ladje že razglasili za revizioniste," se muza Šarar, ki na Galeb gleda kot na glavni oder Titovega velikega prispevka k zgodovini, gibanja neuvrščenih.

Šararju nasproti stoji poslanec Zlatko Hasanbegović (Neodvisni za Hrvaško), zgodovinar, ultranacionalist in lani krajši čas tudi hrvaški kulturni minister. Gre za istega konservativnega poslanca, ki je bil tudi na čelu uspešne kampanje za spremembo imena enega izmed osrednjih zagrebških trgov - ta je bil letos iz Trga maršala Tita preimenovan v Trg Republike Hrvaške.

Hasanbegović je za Reuters dejal, da čeprav je bil Tito "nedvomno pomembna zgodovinska osebnost, so bili to tudi Napoleon, Stalin in Lenin". "Po vseh državah nosijo ulice in trgi imena tistih, ki utelešajo vrednote, s katerimi se identificira celoten narod," razlaga poslanec, ki obnovo Galeba vidi kot poskus oživitve Titovega kulta. "Tisti, ki vztrajajo pri tem, bi se morali vprašati, kako več 10.000 žrtev jugoslovanskega komunizma gleda na te vrste kvazikulturni ekshibicionizem."

Nostalgično o Jugoslaviji
Vsi se ne strinjajo s Hasanbegovićem. "Vse je bilo boljše v Jugoslaviji, ko je državo vodil stari. Nekateri pravijo, da je bil diktator, časi pa da so bili temačni. Jaz pravim, da je bil to čas miru," je za New York Times povedal 60-letni Zlatko Marenčić, ki dela v ladjarski industriji in se Titovih časov spominja nostalgično.

Podobno tudi Denis Romac, politični dopisnik za reški časopis Novi List, ki pravi, da ima besna opozicija k ohranitvi Galeba in Titove pomorske diplomacije korenine v ljubosumju zaradi maršalove dediščine. "V 25 letih demokratičnih držav, ki so se dvignile iz pepela socialistične Jugoslavije, se nobeden izmed njihovih voditeljev ni niti približal Titovim dosežkom," meni Romac.

"Naš cilj ni muzej malikovanja"
New York Times v svoji reportaži navaja, da je Tito šesterici republik vladal z železno roko in ni dopuščal niti trohice nacionalizma. Ta pa je vzniknil kot gobe po dežju po praktično vseh republikah takoj po njegovi smrti leta 1980, kar je nazadnje vodilo v razpad Jugoslavije in krvavo etnično vojno.

Reka je bila sicer zadnjih sto let del vrste državnih tvorb, od Avstro-Ogrske do marionetne Neodvisne države Hrvaške, ki je bila zaveznica nacističnega režima. Od leta 1945 je mesto, v katerem se prepleta več narodnosti, uradno del Hrvaške. Po propadu industrije konec 80. let je Reka, sicer največje hrvaško pristanišče, dolgo životarila, danes pa se skuša uveljaviti kot kulturno središče z muzeji, galerijami, koncertnimi dvoranami in gledališči, ki vznikajo v prostorih nekdanjih zapuščenih tovarn, skladišč in pristaniških stavb.

Kljub zagrizenemu nasprotovanju nacionalistov pa naj bi se obnovitvena dela Galeba začela še pred koncem leta, nato pa bi ladja postala del reškega Mestnega muzeja. "Naš cilj ni, da bi postavili muzej malikovanja," zatrjuje reški župan Vojko Obersnel. "Čeprav je tudi Tito delal napake, je pomembna zgodovinska figura, globoko povezana z našim mestom."

Tudi Šarar zanika, da bi bil prenovljeni Golob nekakšen poklon Titu in jugonostalgiji. "Želimo si ustvariti prostor dialoga, proč od aktualnega položaja skrajno črnih, belih in rdečih resnic, ki ne vodijo nikamor. To pa bo težko."