Mesto duhov na Aljaski - Kennecott-McCarthy je danes očarljiva dvojica, ki je nikakor ne kaže izpustiti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mesto duhov na Aljaski - Kennecott-McCarthy je danes očarljiva dvojica, ki je nikakor ne kaže izpustiti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mesto duhov Bodie v svetovnem merilu velja za morda najboljši primer mesta duhov. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Nikdar ne veste, kdaj boste med ruševinami srečali nenavadne samotarje. Na sliki teta iz Nove Mehike. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Večina ameriških mest duhov bazira na opustelih rudnikih. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Kalifornijski zaselek – oziroma tisto, kar je ostalo od njega – sredi odmaknjene Sierre Nevade je eden izmed mnogih, ki jih po ameriškem (ponekod še precej divjem) zahodu kar mrgoli. Od mest duhov, ki jih povečini sestavlja par strohnelih lesenih bajt in zarjavelih kosov rudarske opreme, ga loči izjemna ohranjenost.
Kot da bi stopili v vestern
Kljub plenjenju v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je Bodie izvrsten primerek svoje vrste – pa čeprav vam brošure o zgodovini tega nekoč res divjega, razvratnega in brezvladnega mesta povedo, da je to, kar vidite danes, le še tistih pet odstotkov, ki jim jih je prizanesel zadnji uničujoči požar v 30. letih.
V stari telovadnici še visijo zaprašeni obroči, tu je tudi zares retro koza. V šoli, lepi stavbi s tipično ameriško izrezljanim pročeljem, majcene klopi in prastar zemljevid sveta čakajo na že davno pomrle otroke. V trgovini so razstavljene lične pločevinaste škatlice in starinske rjave stekleničke za limonado, hotel, ki spominja na tistega v vesternu Bad day at Black Rock, pa ima še ohranjen čudovit sprejemni pult.
Zapor na desni, saloon zraven njega, bordel – eden izmed mnogih – na levi, del kitajske četrti, banka, pošta, ljubka cerkvica z orglami … nad vsem tem malce v daljavi pa pokopališče na eni in rudarsko poslopje na drugi strani. Ko se v žgoči vročini kalifornijskega visokogorja dviga prah in se podijo klobčiči "tumbleweeds" po "Main Street", bi lahko prisegli, da vsi nekdanji prebivalci Bodieja pa morda le ne uživajo mirni pokoj na streljaj oddaljenem pokopališču. In to je čar "ghost-townov".
Med hipiji in ... ničem
Če pogledate v enciklopedijo, boste pod terminom v opisu prebrali: "Ghost-town: mesto, ki so ga prebivalci popolnoma zapustili, navadno zaradi propadle gospodarske dejavnosti, na kateri je mesto temeljilo, ali zaradi naravnih ali od človeka povzročenih katastrof."
Podvrst mest duhov je danes že samo v ZDA cel kup, kaj šele, če stopimo ven iz okvirov škatle in se ozremo po svetu. Nekatera, kot denimo Kennecott-McCartney na Aljaski ali pa prej opisani Bodie, so težko dostopna in so se zato toliko bolj ohranila. Do njih vodijo bodisi dolge in mučne makadamske ceste, bodisi pešpoti skozi z medvedi polne severnjaške gozdove. Spet druga (Madrid v Novi Mehiki ali pa Nyksund na Norveškem) so pred par desetletji odkrili hipiji in umetniki ter iz njih ustvarili nekakšne slikovite živopisane artsy-newageovske komune.

V Avstraliji dingi vohljajo po razvalinah sredi rdeče puščave. Na viharniškem severu Škotske le ovce še blodijo po opustelih pastirskih zaselkih. Ko je pred pol stoletja južnoitalijanska mafija množično migrirala proti Obljubljeni deželi prek Atlantika, je za seboj na Siciliji, Apuliji in Kalabriji pustila cele vasi, v katere se zaradi slovesa Camorre in dediščine trilogije Botra še danes ljudje ne upajo stopiti.
V Namibiji lepe lupine opustelih mest zasipajo puščavske peščene sipine in še poudarjajo tesnobno atmosfero minljivosti. A tej tesnobnosti ne pride niti do kolen tista, ki vas preveva, ko stopite v morda največje in najbolj vredno svojega naziva mesto duhov na svetu – poljski Auschwitz, kjer nacistične plinske celice nemo pripovedujejo vso zgodbo tri milijona ubitih Judov.
Sledi slikovni in tekstovni pregled nekaj izmed presežkov (v dobrem in v bolj zloveščem smislu) mest duhov po vsem svetu.

Bodie, Kalifornija (ZDA): strah in trepet vsega krščanskega, Sodoma in Gomora Divjega zahoda je na svojem vrhuncu štel 10.000 prebivalcev ter na desetine saloonov in bordelov. Danes je skupaj s še stoječimi krasnimi stavbami, rudnikom in zarjavelimi ostanki avtomobilov z začetka stoletja zavarovan kot zgodovinski park in ostaja povprečnemu turistu še vedno preveč odročen, da bi skrenil s svoje poti od Lake Tahoa do narodnega parka Yosemite. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Madrid, Nova Mehika (ZDA): strateško postavljen na najslikovitejši stranpoti v Novi Mehiki, Turquoise Trail (Turkizna pot), ki je bila nekoč pomembna žila turkizov in drugih poldragih kamnov, Madrid, je danes eden od biserov te ameriške zvezne države. Nova Mehika že dolgo privablja umetnike in (novodobne) hipije, zato ni čudno, da so ti v 60. letih 'odkrili' opustelo rudarsko mestece sredi mehkih gričev zlato-rožnate barve, ki povezujejo pokrajino med Taosom in Santa Fejem. Na pol razpadajoče stavbe so pokrpali in jih pobarvali v tipične novomehiške barve, verande okrasili z božičnimi lučkami, ki svetijo čez vse leto, venci čilijev in newageovskimi vetrnicami/zvončki. Madrid danes je videti kot filmska kulisa, če bi se združila Tim Burton in Jim Jarmousch – ostareli kavboj ob opustelem vagonu Santa Feja železnice kadi travo, vijolično-turkizna prodajalnica ponuja mila iz puščavskih zelišč in CD-je indijanske glasbe, pastelno rumena pravljična hiška pa ponuja svežo limonado in domači sladoled z okusi arašidovega masla, fudgea in piškotnega testa. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Dodge City, Kansas (ZDA): Prek 100.000 turistov obišče ta kultni zgodovinski kraj v Kansasu, ki je tudi priljubljena kulisa za številne hollywoodske filme. Dodge City je nekdaj slovel po svojem brezvladju, preden je postal dom nekaterih najbolj zloglasnih mož postave v ameriški zgodovini, vključno z Batom Mastersonom, Wyattom Earpom, Billom Tilghmanom in Charliejem Bassettom.
Bannack, Montana (ZDA): Montana, zvezna država zvenečega imena, osupljive pokrajine in živahne zgodovine, je polna mest duhov. Bannack izstopa po svoji avtentičnosti in izjemni ohranjenosti. Ustanovljen je bil leta 1862, ko so tu odkrili zlato, na svojem vrhuncu pa je štel 3.000 duš. Tudi v Bannacku so domače tolpe sejale strah med prebivalci. Leta 1961 so ostanke mestece zaščitili kot zgodovinski spomenik.
Elkhorn, Montana (ZDA): Elkhorn, danes ohranjen v zgodovinski park, je majceno, a čudovito ohranjeno mestece duhov v Montani. Kot mnoge preostale naselbine na zahodu je tudi ta zrasel po odkritju zlata in srebra konec 19. stoletja. V nasprotju z večino preostalih mest duhov je bil Elkhorn poseljen večinoma z zakonskimi pari evropskih imigrantov. Foto: Photoseek
Silver City, Idaho (ZDA): Silver City, rudarsko mestece s srebrom in zlatom, je na vrhuncu v 80. letih 19. stoletja štel okoli 2.500 ljudi in se ponašal s 75 podjetji. Danes v Silver Cityju še vedno stoji okoli 70 stavb, vse v zasebni lasti. Veliko lastnikov so tretja ali četrta generacija potomcev avtentičnih rudarjev.
Kennecott-McCarthey, Aljaska (ZDA): Najprej priti na Aljasko, poleg Havajev najbolj odročen košček ZDA. Potem 60 kilometrov makadamske stranpoti po narodnem parku Wrangell-St. Elias, največjem, a tudi najbolj divjem ameriškem parku. Potem še 6 kilometrov peš do McCartheyja in še dodatnih 8 kilometrov peš čez gozd, grozeče posut z orjaškimi odtisi medvedjih šap, do Kennecotta. 'Pa si poglejmo, ko smo že ravno tukaj,' dobi za trpeče sopotnike, ki ne delijo takšnega entuziazma nad vsem napol segnitim, popolnoma nov pomen. A je vredno. Kennecott-McCarthey je ena od tistih obveznih slik Aljaske – grozeče pogrezajoč in nihajoč se skupek rudarskih stavb iz rdečega lesa, ki se dvigajo nad aljaško divjino. To je Kennecott, delavsko mesto. Pod njim je njegov dvojček McCarthey, ki je v 19. stoletju veljal za razvratno mesto, polno alkohola in lahkih žensk. Sem so prišli rudarji pozabit na trdo delo. Danes je Kennecott dobesedno na robu uničenja (hude zime in občasni hudourniki pač ne vplivajo dobro na 150 let stare lesene konstrukcije), McCarthey pa je zaživel z odprtjem hostla za pohodnike v starem hotelu in preureditve ene od kolib v središče za panoramske prelete in adrenalinske športe. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Independence Pass SHP, Aljaska (ZDA): Duhove rudarjev lahko dobesedno čutite, ko se sprehajate po zgodovinskem parku Independence Pass, polnem obnovljenih rudarskih hiš, pomešanih z rudarsko opremo, ki rjavi med njimi, in interpretativnimi tablami, ki razlagajo težko življenje prebivalcev Independencea (vključno z zloveščimi starimi fotografijami le-teh). Pokrajina je videti kot nekaj na koncu sveta: zelena, bujna - na tak severnjaški način -, ovita v večne meglice in s spektakularnim razgledom na aljaške doline. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Coolgardie, Avstralija: Coolgardie v osrčju avstralske divjine je ohranil še ves šarm preteklih dni. Mesto kar prekipeva od zgodovine in je obravnavano kot ena najpomembnejših destinacij v Zahodni Avstraliji. Z odkritjem zlata leta 1982 se je Coolgardie spremenil v živahno meko upanja in bogastva. A le tri leta pozneje je bilo zlate mrzlice nenadoma konec, s tem pa tudi razmaha populacije in Coolgardie se je ponovno spremenil v mesto duhov. Danes je mestece očarljiv in rahlo zlovešč kraj.
Kolmanskop, Namibija: Vrsta stavb, navidez odmaknjena v prostoru in času, ostanki diamantne rudarske naselbine v Afriki se dvigajo zapuščeni in delno prekriti s peščenimi sipinami. Turiste, ki si želijo videti Kolmanskop, čaka težaven trek do ostankov te germanske arhitekture z začetka 20. stoletja. Kot vsako dobro nemško mesto na tem območju nekdanje nemške kolonije, je imel Kolmanskop bolnišnico, plesišče, elektrarno, šolo, gledališče in kazino. Ko se je diamantni trg po prvi svetovni vojni sesul, je bil Kolmanskop preprosto prepuščen, da ga prekrije pesek časa.
Roros, Norveška: Ljubki Roros v osrčju Norveške je sicer s slikovito in živahno glavno ulico, ki vodi navkreber do rudnika, daleč stran od klasičnega koncepta mesta duhov. A tik pod rudniško gomilo dosežemo skupek starih, tipično skandinavskih kočic iz potemnelega lesa. Robustne fasade popestrijo živopisani okenski okviri in s travo prerasle strehe. Mestece je zaščitil Unesco. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Nyksund, Norveška: Na enem od odročnih rtov na otočju Alesund na severu Norveške najdemo Nyksund, edinstveno severnjaško, viharniško hipijevsko komuno z vikinškim pridihom. Ta ribiški zaselek je trohnel in propadal na udaru morja, ledenih vetrov in težkih zim potem, ko so ga v začetku stoletja počasi zapustili vsi prebivalci. A pred nekaj desetletji so se vanj priselili hipiji, umetniki in adrenalinski ljubitelji, tako da daje Nyksund danes podobo ljubke bohemske enklave lesenih stavbnih lupin, prevešenih s pisanimi ponjavami, arkad s klobčiči ribiških mrež in živopisanih hišk, 'dekoriranih' s pločevinastimi kotlički za čaj in posušenimi polenovkami. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Auschwitz-Birkenau, Poljska: Zlovešče, morbidno in temačno kot ime samo, Auschwitz je danes mesto duhov v mestu. Vse okoli spomenika najhujše morije v zgodovini človeštva se dviga mesto, ki se je nekako naučilo živeti (pa čeprav o tem sploh ne bodo želeli govoriti) dobesedno par metrov stran od koder so nacisti v plinske celice metali na milijone nesrečnih Židov. Ob ograji, ki bolj simbolično loči Auschwitz od Auszwitza, se danes suši perilo, znotraj megalomanskega mesta duhov pa mase turistov med hladno nacistično arhitekturo mučilnic iščejo bogvekaj.
Sicilija, Kalabrija, Apulija (Italija): 'I'm gonna make him an offer he can't refuse,' reče v Botru Don Corleone. Za prave mafijce na jugu Italije je bila konec 50. let ta ponudba Amerika. Strahospoštovani možje, ki so dali žgočim mediteranskim pokrajinam poseben pečat, so za seboj pustili cele vasi, v katerih ni ostalo žive duše. A kljub temu vlada v teh mestih duhov neka tiha prisotnost, stalni občutek, da te nekdo nadzoruje. Vanje si praktično nihče ne upa – vključno z RAI-ovim reporterjem, ki dela reportažo o teh krajih – nikdar namreč ne veš, kdaj se vrne zdomski mafijec, ki se odloči počastiti svoje korenine.
Gulagi v Sibiriji: Gulag je čuden tip 'mesta' - spominja bolj na mesto iz nočne more, kjer za delo nisi plačan, pokojninski načrt pa je smrtonosen. Sibirija je polna takih mest duhov. Ta sovjetski gulag so uporabljali kot delovno in zaporniško taborišče, v njem pa danes še vedno lahko obiščemo okvire stavb in ostanke nekega (temnega) časa.
Villa Lago, Argentina: Potem, ko so divertirali reko, se je gladina vode v in okoli tega zloveščega mesteca v Argentini dvignila in prebivalci so morali kraj leta 1985 zapustiti. Morda najbolj fascinantno je, da je veliko stavb danes spet nad vodno gladino. Gola suha drevesa še vedno obrobljajo ulice - danes popolnoma prazne.
Agdam, Azerbejdžan: Nekdaj ponosno, gusto poseljeno in cvetočo 150.000-glavo prestolnico Azerbejdžana so zavzeli Armenci in jo popolnoma uničili, razdejali in nato zapustili. Vseeno pa si Armenija še vedno lasti ozemlje kot svoje, zato se nihče ni vrnil v opustošene in oplenjene ruševine Agdama. V mesto zaide le sem in tja kak pustolovec, ki fotografira, kar je ostalo od njega.
Craco, Italija: Zapuščeno utrjeno srednjeveško mesto Craco sega že vse v leto 500. A skozi stoletja so ga pestile kuga, suše, banditi in nazadnje potresi, ki so grozili, da poderejo celotno mesto. V 60. letih prejšnjega stoletja so evakuirali še zadnje prebivalce in mesto od takrat sameva na vrhu 120-metrske pečine.
Primorska, Slovenija: Za tiste, ki iščejo mesta duhov kar doma, je pravi naslov Primorska s Krasom. Ta je posejan s starimi istrskimi kamnitimi vasmi, v katerih ne boste razen morda občasne 100 plus-letne ženice našli prav nikogar. In če hočete kuliso za grozljivko, se podajte nad Koper, kjer je vasica Vršič videti kot da bi jo prebivalci zapustili v naglici – verjetno bo to zato, ker jo je zadnji res – pred par leti je lokalna tolpa bojda premožnega starca ubila, da bi se dokopala do 'bogastva' - a ga niso našli. Danes v Vršič sem in tja zaidejo le še narkomani in mladina s pivovskimi flašami.