Nekdanji dijak I. gimnazije v Celju, ki bo oktobra zagrizel v študijske klopi, se je julija na Baliju v Indoneziji udeležil mednarodne olimpijade v biologiji. Med 238 tekmovalci iz 61 držav se je med štirimi Slovenci uvrstil najvišje, na 116. mesto, in si prislužil bronasto medaljo. Z bronom se je domov vrnil tudi Tim Ulčar Pertot z Gimnazije Bežigrad, Žiga Barbarič z Gimnazije Murska Sobota in Aleksander Rajhard s škofjeloške gimnazije pa sta dobila pohvali.

Kako 19-letni Jan vidi svet, kakšni so njegovi kratko- in dolgoročni načrti in v čem vidi čar biologije, ki jo imenuje "veda prihodnosti", pa v spodnjem pogovoru.

Na biološki olimpijadi ste reševali praktične naloge, ki so preverjale laboratorijske veščine pri obravnavi nalog s področja celične in molekularne biologije, anatomije rastlin, fiziologije in sistematike živali ter ekologije in etologije, in teoretični test, kjer se preverja znanje iz učnega načrta, ki presega srednješolski okvir. Po domače, kaj ste morali znati?
Olimpijada je bila sestavljena iz dveh delov. Prvi je bil praktičen, drugi teoretičen, vmes sta bila dva prosta dneva. V praktičnem delu so bile štiri vaje, za vsako smo imeli uro in pol časa. Vaje so pokrivale vsa večja področja biologije, to so celica, molekularna biologija - delali smo z genetskimi materiali, rastlinska biologija - strukturne lastnosti rastlin in procesi v njih, živalska fiziologija - določanje živalskih vrst in sorodnost, kar smo ugotavljali na škampih, ki jih imajo na Baliju "malo morje". Morali smo jih sistematizirati in določiti sorodnost. Zame je bila ta naloga najtežja, saj je bilo veliko škampov precej polomljenih, določevalni znaki pa zahtevajo, da je škamp skoraj v brezhibnem stanju. Zadnja naloga je bila ekologija z etologijo. To je bila splošna okoljevarstvena biologija, na primer, kakšni so biodiverziteta in zastopanost vrst, prilagoditve, odnosi med vrstami. Poslušali smo tudi ptičje petje. Teorija pa je bila sestavljena iz dveh testov, ki sta obsegala vprašanja prav-narobe.

Glede na to, da ste raziskovali škampe in ptiče, bi lahko sklepali, da vsaka država izbere teme, ki so blizu njej. Koliko se da potemtakem sploh pripraviti na takšno tekmovanje?
Preden smo odpotovali v Indonezijo, so pri odboru biološke olimpijade pripravili katalog, katera praktična znanja pridejo prav. Mi do zadnjega trenutka nismo vedeli, kaj bomo dobili, smo pa imeli predstavljene postopke in načine, kako se dela z določenimi stvarmi in bi v skladu s temi navodili morali postopke poznati, da dobimo določene konkretne rezultate. Lahko bi rekli, da so bile naloge precej pisane na roko Indoneziji, je pa tudi res, da so imeli samo dve leti na voljo za pripravo, medtem ko so imele prejšnje države gostiteljice okoli šest, sedem let časa. Indonezija je bila namreč naključno izbrana, ker je nekdo drug odstopil od organizacije.

Na prvih mestih so bili znova azijski predstavniki - Južna Koreja, Singapur, Tajvan, Indonezija, Japonska in Kitajska, med 26 dobitniki zlatih medalj sta bila le dva Evropejca. To je že znan trend. Kaj imajo Azijci, česar nimajo evropski dijaki? Dejansko več znanja ali le namenijo več časa za takšna tekmovanja in so bolj motivirani?
Kolikor sem se jaz pogovarjal s Kitajci, Singapurci in Južnimi Korejci, so bili zelo v redu, lepo se je dalo z njimi pogovarjati, čeprav včasih res dajejo vtis, da so zelo zapičeni v eno stvar. Dobil sem občutek, da se oni bolj ali manj ukvarjajo le z biologijo in jim je skoraj življenjski cilj, da pridejo na kakšno takšno tekmovanje, jaz pa poleg biologije delam še kaj drugega. Je pa pri njih tudi kar velik nacionalni interes za takšna tekmovanja. Pogovarjal sem se z neko Singapurko, ki je rekla, da bodo doma kar malo razočarani, če ne bo dobila zlate medalje. Tudi precej bolj zgodaj izberejo tekmovalce, kakšno leto prej, in jih nato dolgo urijo. Pri nas je drugače. Jaz sem junija izvedel, da sem sprejet v ekipo za olimpijado, na Bali smo šli julija.

Vam je država kaj priskočila na pomoč pri pripravah?
Glede na to, da smo letos precej pozno izvedeli, kateri štirje gremo na olimpijado, smo imeli precej dobre priprave. Biotehniška fakulteta in Zveza za tehnično kulturo Slovenije sta organizirali sklop priprav, v okviru katerih so nam strokovnjaki predstavili posamezna področja biologije, tako da smo v enem tednu intenzivnih priprav pokrili praktično celotno biologijo. Neko osnovo smo tako dobili, drugo je bilo odvisno od nas samih.

Ste tudi sicer čisti "naravoslovec", vas zanimajo tudi kemija, fizika, morda vesolje?
Dolgo sem se zanimal za več stvari po malem, v srednji šoli pa človek preprosto ne more več zdržati tega, tako da sem se čisto obrnil v naravoslovje, predvsem v biologijo. Težko pojasnim, a ko grem po biologiji ven iz razreda, sem dejansko srečen, da to lahko počnem. Zdaj sem bolj ali manj samo v biologiji, malo tudi v kemiji, in ker se s tem res rad ukvarjam, grem tudi študirat biologijo.

Kaj pa po študiju? Želite delati v kakšnem laboratoriju, na inštitutu, bi bili predavatelj ali imate morda tudi podjetniško žilico v sebi, da bi vse znanje uporabili v praksi in imeli od njega kaj konkretnega?

Odprto je še vse, če sem čisto pošten, pa imam najraje terenski vidik biološkega dela, da greš ven, preučuješ živali in rastline na terenu in nato analizno primerjaš rezultate v laboratoriju ter iz tega narediš zaključke. Me pa zelo zanimata tudi celica in mikrobiologija. Najprej moram doštudirati, nato pa bom videl, kako naprej.

Je lahko dobra uvrstitev na mednarodni olimpijadi tudi odlična izhodiščna točka za kakšno štipendijo ali študij na ugledni univerzi?
Je in ni. Pri nas takšna medalja ne pomeni prav veliko, saj na primer že za vpis na univerzo nič ne šteje, za pridobitev Zoisove štipendije moraš imeti dober uspeh zraven in jim je čisto vseeno, če si bil na takšni olimpijadi. V tujini pa je to popolnoma druga pesem. Kolikor vem, že bronasta medalja precej pripomore k sprejemu na univerzo, ni pa stoodstotno zagotovilo. Pri nas takšna medalja nima velikega pomena, v tujini jo mnogo bolj cenijo in tudi razpišejo določena povabila in štipendije prav za dobitnike medalj.

A za zdaj še ostajate v Sloveniji. Ste torej presodili, da je študij biologije pri nas dovolj kakovosten?
Da, to je bil eden izmed razlogov, poleg tega pa sem tukaj doma, veliko sem že naredil pri biologiji, poznam tudi nekaj ljudi na fakulteti. Da bi šel v tujino, morda samo zato, da bi lahko rekel: 'O, jaz sem pa Cambridge naredil,' se mi res ne zdi pametno, saj se mi zdi tudi naše šolstvo vsaj na tej osnovni stopnji dovolj kakovostno, da lahko pridobim izobrazbo, ki bo dovolj cenjena in s katero lahko še kaj dosežem. Na podiplomski študij pa bom verjetno res šel v tujino.

Je v biologiji kakšno področje, ki je še neodkrito oziroma je kaj, kar skušajo razvozlati najbolj priznani biologi?
Običajno rečemo, da je na področju biologije že bolj ali manj vse odkrito, a ni tako. Že na področju celice in genetike sicer vemo neke osnovne stvari in poznamo mehanizme, kako celice delujejo, smo pa še daleč od tega, da bi celice tako dobro poznali, da bi jih lahko izkoriščali. In zdaj je najbolj aktualno področje prav nevrobiologija, pri kateri se uporabljajo nevroni oziroma živčne celice, ki imajo sposobnost obdelave, ker se povezujejo s sosednjimi nevroni. Število različnih povezav jim daje informacijsko moč. Ne moremo jih primerjati z drugimi celicami, saj se druge celice ne povezujejo z izključnim namenom obdelave in posredovanja informacij. To bi bilo zelo uporabno za področje bioinformatike, saj je ena sama celica sposobna res velikih stvari. Nekateri znanstveniki so tako že odkrili biokalkulator - kalkulator, ki računa na podlagi celic. To je zelo zanimivo in tudi perspektivno področje, saj bi lahko prišli do tega, da bi začeli delati bioračunalnike, ki bi bili mnogo zmogljivejši od teh klasičnih. Aktualno področje biologije, o katerem se tudi še ne ve veliko, je tudi ekologija oziroma razširjenost vrst. Vemo, da sta zdaj zelo aktualni onesnaževanje in segrevanje ozračja, a težava je, da se še pred dvajsetimi leti s tem ni ukvarjalo veliko ljudi. Vsaj meni se zdi tako, da še danes o nekaterih stvareh zelo malo vemo in je zato tudi težje rešiti določen problem biološke diverzitete, saj se prepozno zavemo, kaj smo imeli.

Lahko rečemo, da je biologija veda prihodnosti. Je zelo dinamična veda, ki pokriva ogromno področij in ima veliko uporabno vrednost tako na neki strokovni ravni kot v vsakdanjem življenju.

A za vse velike raziskave ni potreben le čas, ampak tudi velika finančna sredstva ...
Da. Po navadi je potreben pokrovitelj, sploh v mikrobiologiji se obračajo zelo velike vsote denarja, ker so uporabljene zelo zapletene tehnologije, pa tudi same snovi, na primer proteini, so precej drage, tako da je zanje treba pridobiti evropska sredstva oziroma zasebnega vlagatelja. Ravno zaradi tega morajo biti ti projekti izvedeni dosledno in natančno, vsako stvar je treba ponoviti, saj moraš biti res prepričan, da si dobil prave rezultate. To pa traja. Za razvoj zdravila se včasih zdi dolgo, ker se vleče deset let, a ko bi vedeli, kakšni postopki so vse vpleteni in kako določeni birokratski procesi tudi ovirajo ta razvoj, bi spremenili mnenje.

Bali je tudi znan počitniški cilj. Ste si privoščili tudi kaj turizma, ste dobili kaj občutka o tamkajšnjem prebivalstvu in njihovih navadah?
Po eni strani smo lahko videli, kakšen je turistični Bali, po drugi strani pa smo imeli hotel v lokalnem predelu, tako da smo lahko spoznali tudi Bali, kot ga vidijo domačini. Mentorji so bili nastanjeni v turističnem območju z ogromnimi hoteli, ki je zaprto za domačine, mi smo bili pa v hotelu v središču Denpasarja, prestolnice Balija. Že priti čez cesto je bil pravi podvig, saj so prometna pravila bolj priporočila kot pravila, ob šestih zjutraj so bili že vsi pokonci in na ulicah, morali smo paziti, da nismo česa pohodili, saj vsako jutro kot predani hindujci pred vrata nastavijo darila bogovom. Živijo kar lepo, a za okolje jim ni kaj dosti mar. Potoki so zelo umazani, nekateri vodotoki so tako "zasvinjani", da bi se lahko komu želodec obrnil. V rekah je veliko smeti, ulice so prašne. Sicer je predvsem turistični del Balija zelo lep, njihova kultura je barvita, hrano pa imajo za moj okus nekoliko preveč začinjeno. V tempelj nad visokimi pečinami so nas peljali gledat neki krajevni ples, šli smo tudi v živalski vrt.