Slovenijo pretresa najhujša kriza od osamosvojitve, ki je vidna predvsem na gospodarskem področju. Slovenski družbeni bruto proizvod je močno padel, gospodarske rasti pa po napovedih ne bo niti v prihodnjih letih. Vlada se trudi, da bi z nekaterimi reformami izboljšala gospodarsko klimo v državi, vendar je ravno v gospodarstvu največ pomislekov, da so napovedani ukrepi premili. O tem, katere so bile največje napake, ki smo jih storili v preteklosti, kako naprej in kaj bi morale biti glavne prioritete Slovenije v bližnji prihodnosti, smo se pogovarjali z izvršno direktorico Združenja Manager Sonjo Šmuc.

Svetovna gospodarska in finančna kriza je zlasti v Sloveniji pustila hude posledice, ki se kažejo v vseh porah naše družbe. Večkrat se postavlja vprašanje, kam je Slovenija sploh prišla v teh nekaj več kot dvajsetih letih samostojnosti.
Slovenija je na prelomnici, morda na zgodovinski točki. Do leta 2008 smo sledili modelu pragmatičnega razvoja, iz katerega smo črpali precej samozavesti in verjeli, da smo zgodba o uspehu. Imeli smo namreč gospodarsko rast, za težave, na katere smo naleteli, pa smo bili slepi. Ob izbruhu svetovne gospodarske in finančne krize so vse nakopičene težave, ki smo jih odrivali, prišle na isto točko.

Zato so zdaj razmere mnogo bolj resne, kot bi lahko bile. Hkrati pa so družbeni odzivi, npr. pesimizem in apatija, pretirani. Položaj ni tako slab, kot imamo občutek. Drastično drugačno kot pred petimi leti je predvsem prepričanje, ki ga imamo o samih sebi. Prav ta razlika med nekdanjo visoko in današnjo nizko podobo povzroča veliko trenj in pretirano temnih pogledov na prihodnost. Hkrati pa vendarle nosimo tudi pozitiven spomin uspeha - v nekdanji skupni državi smo bili najbolj razvita republika, dolgo smo veljali za najuspešnejšo novo članico EU-ja prevzeli smo evro … Zelo hitro smo dosegli večino političnih ciljev, ki smo si jih zastavili. V tem se kaže, da smo lahko zelo uspešni, če smo enotni pri doseganju nekega cilja.

Ali je v Sloveniji prevladovalo previsoko mnenje o samih sebi?
Še v devetdesetih letih smo uporabljali izraza 'države v razvoju' in 'razvite države', med katerimi je bil velik razkorak. Vedeli smo, da nedvomno spadamo med prve in da se želimo umestiti med druge. Teh izrazov že nekaj časa ne uporabljamo več, kar pomeni, da smo s svojega stališča že postali razvita država. To je velik dosežek.

Hkrati pa pozabljamo, da naša izhodišča niso enaka kot v dalj časa razvitih državah in da moramo še veliko narediti na področju produktivnosti, znanja in tudi kulture medsebojnega komuniciranja. Smo še na neki razvojni stopnji in morda smo si ustvarili vtis, da nam je šlo bolje kot v resnici. Velik del uspeha je bilo dosežen na račun močnega zadolževanja tako države kot podjetij. Zdaj nas bremenita visoka zadolženost in neizvajanje strukturnih reform.

V zadnjih petih let, ko se je svet hitro odzval na krizo, nismo uvedli skoraj nobene spremembe. Čeprav so se razmere drastično spremenile, stopicljamo na mestu in se sprašujemo, ali jih res potrebujemo v taki obliki ali bi lahko bile blažje. Ne pokojninska reforma in ne reforma trga dela nista ustrezni času. Druge države so naredile mnogo odločnejše korake, čeprav to razumljivo ni bilo všeč njihovim prebivalcem.

Učinki napovedanih strukturnih reform ne bodo vidni čez noč, temveč morda šele v nekem srednjeročnem obdobju. Najbrž bo treba narediti tudi kaj, da se stanje obrne že kratkoročno.
Ravno zato bi morali strukturne reforme sprejeti že pred leti, da bi bili učinki že opazni. Pokojninska reforma se bo res izkazala pozneje, vendar je pomembno, da se prepozna prava smer. Če ne sprejmemo teh strukturnih reform, je to signal, da nismo zmožni uvideti in razumeti teženj, ki se zelo jasno nakazujejo.

Zmožnost treznega ravnanja je simbolno zelo pomembna, tako za nas v Sloveniji kot za sliko, kako nas vidijo finančni trgi. Kdo nam bo pa posodil denar, če sami nismo sposobni sprejemanja pomembnih odločitev? Priznati si moramo, kakšna je situacija, ne glede na to, kaj nas je do nje pripeljalo. Lahko se pogovarjamo o vzrokih, a bistveno je, da sprejmemo rešitve, ki nas bodo premaknile. Za zdaj ne opažam nobene odločnosti. Politiki že blage spremembe prodajajo kot velike premike, sindikati in mediji kot veliko žrtvovanje. Dejstvo je, da so drugi naredili mnogo več, zato so zdaj tudi v boljši kondiciji.

Slovenci smo bili zelo enotni ob osamosvojitvi kot tudi pri številnih drugih večjih trenutkih, npr. ob vstopu v EU ali ob prevzemu evra. Kaj nas bi lahko ponovno združilo oziroma kaj bi moralo biti vodilo naše družbe v prihodnosti?
Če bi si Slovenija kot mnoge druge države za svojo prioriteto postavila gospodarstvo in temu prilagodila politiko, bi se lahko začele stvari hitro spreminjati. Uspešno gospodarstvo je podlaga za delovanje drugih družbenih segmentov. Vse zadeve, povezane s socialno državo, se financirajo iz gospodarstva.

Združenje Manager je lani z Zavezo za uspešno prihodnost 15/2020 družbi, politiki in gospodarstvu predlagalo, da postane gospodarstvo naš osrednji cilj. Vsak pa mora opraviti svoj kos dela. Od menedžmenta, ki bi lahko naredil veliko za dvig dodane vrednosti v podjetjih, do države, ki bi morala poskrbeti za primerne gospodarske razmere in infrastrukturo, od šolstva, zdravstva do javne uprave. Tudi državljani bi si morali postaviti moto, da je uspešno gospodarstvo nacionalni interes. Potem bo tudi naša vizija Slovenije kot ene izmed 15 najuspešnejših evropskih držav do leta 2020 dosegljiva.

Katere so tisti prvi koraki, ki bi jih morali nujno narediti v bližnji prihodnosti, da bi bili lahko spet uspešni?
Najprej je treba razrešiti naše notranje odnose, preden smo uspešni navzven. Guru menedžmenta Ichak Adizes, ki je tudi živel na območju nekdanje Jugoslavije, je razvil teorijo, od česa je odvisen uspeh. Vsako podjetje, organizacija kot tudi nacija ima določeno količino energije. Zakonitost energije je, da se naprej porabi navznoter za urejanje odnosov med nami. Preostanek te energije pa lahko usmerimo v skupne cilje - na trg ali za kaj drugega.

V našem pragmatičnem razvoju smo probleme vztrajno odrivali vstran, zdaj pa so nam ti isti problemi postavili ogledalo. Zato smo kot narod na prelomni točki - če nam bo uspelo osvojiti lekcijo, da moramo reševati probleme, ko jih zaznamo in so še majhni, potem smo lahko uspešna družba. Naša prednost je, da smo obvladljivi, ker nismo veliki. Mnoge stvari bi lahko pri nas hitreje zaživele in pokazale učinke kot v večjih državah.

Na drugi strani pa so posledice pri nas bistveno bolj drastične, če ne prihaja do sprememb. Že majhne razlike, padci v konkurenčnosti ali v proračunu, povzročijo velike težave. Podjetje, ki ima znotraj sebe neurejene razmere in procese, kjer ljudje ne sodelujejo in si ne pomagajo, se ne spoštujejo in si ne zaupajo, porabi veliko energije samo zase in zelo malo za tisto, kar bi moralo početi. Menedžment mora ustvarjati razmere, v katerih organizacija normalno deluje.

To bi najbrž lahko prenesli tudi na državo, kjer bi morala politika poskrbeti za ustvarjanje boljše klime ?
Da, na ravni države je ustvarjanje razmer, v katerih sistem gladko deluje, ker sta stopnja zaupanja in spoštovanja visoki, naloga politike. V devetdesetih letih smo bili veliko bolj enotni in zato tudi uspešni. Socialni partnerji so bili zmožni najti model, ki je prispeval k zviševanju naše konkurenčnosti. Ko je to prenehal biti osrednji cilj, je prišlo do razkola, ki je škodljiv in se dotakne slehernega državljana. Po svoje smo vsi prispevali k tej situaciji, je pa odgovornost vodilnih največja.

Enkrat za vselej bi morali zaključiti vprašanje sprave, ki ga politika venomer izrablja, ko se ne zna lotiti življenjsko pomembnih težav ljudi. To je neodgovorno od politike in od ljudi, ki se pustijo speljati na limance. Takrat je pomembneje, ali si levi ali desni, rumen ali zelen. Povprečni standard ljudi pa pada. Pomemben pa je prav življenjski standard, ukvarjati se moramo s tem, kako ga razrešiti. Hkrati pa moramo upoštevati, da ne živimo le od materialnih stvari in potrebujemo tudi takšne, ki nas širše povezujejo in izpolnjujejo.

Vprašanje sprave ni edini problem, ki razdvaja ljudstvo. Nenehno se poraja vprašanje pravne države, saj mnoga sporna dejanja tako politikov kot gospodarstvenikov ostajajo nekaznovana. Vodilni slovenski politiki pa se nenehno utapljajo v najrazličnejši aferah, ki nikoli ne dobijo epiloga. Ogromno denarja izgine tudi v sivi ekonomiji, ker se bolj izplača delati nelegalno.
Strinjam se z razmišljanji Mihe Mazzinija, da se nam pozna neki nacionalni karakter ali pomanjkanje izkušenj z lastno državo. Premetenost je bila vrednota, da si pač izboriš lažje preživetje ali položaj v okolju, kjer ti nekdo drug narekuje življenjske razmere, kot je bilo, denimo, v primeru oblasti na Dunaju ali v Beogradu. Ta sistem vrednot smo prinesli tudi v lastno državo in zato je stopnja sive ekonomije velika. Hkrati pa jo država z visoko obdavčitvijo dela naravnost spodbuja. Kadar je obdavčitev tako visoka, da se jo dojema kot kazen, se ji marsikdo skuša izogniti. Če k temu dodaš še neko nacionalno znanje, kako izigrati gospodarja, je razumljivo, da je sive ekonomije veliko.

Pred volitvami smo vedno deležni veliko pametnega razumevanja politike, da dejanja, kot je previsoka obdavčitev, vodijo v napačno smer. A vsakič, ko katera koli politična opcija prevzame oblast, ne razmišlja več zdravorazumsko kot pred volitvami, temveč nadaljuje po začrtani restriktivni poti izžemanja državljanov in prerazporejanja sredstev.

V javnosti prevladuje mnenje, da ima veliko krivdo za trenutne razmere kot apatijo med ljudmi tudi neučinkovitost slovenskega pravosodnega sistema in organov pregona, saj se prvi rezultati pregona gospodarske kriminalitete pojavljajo šele zdaj, čeprav je bilo najrazličnejših anomalij in korupcije v preteklosti zelo veliko.
Slovensko sodstvo in policija imata pri pregonu klasičnega kriminala (ropi, umori, prekupčevanje z drogami ...) zelo lepe rezultate. Pri pregonu korupcije pa smo zagotovo naredili premalo, zato je zaupanje javnosti v pravosodje nizko. Pravijo, da je mati vseh afer orožarska afera, ki se ni razrešila. V njej se pojavljajo številni slovenski politiki iz devetdesetih let, mnogi so še danes dejavni. Afera je ostala neraziskana, brez sodnega epiloga. Organi pregona in sodstvo niso opravili svoje naloge v zgodnjih devetdesetih leti , ker niso razrešili svoje prve resne preizkušnje, so postali nekako invalidni. Če bi se zadeva razpletla korektno, bi bila najbrž drugačna tudi pot Slovenije, vsaj kar se tiče samozavesti pravosodnega sistema, da je varuh zakonitosti.

Druga resnica je tudi ta, da morajo biti zakoni takšni, da prispevajo k etičnosti neke družbe, česar zdaj ne moremo trditi v celoti. Imamo neustrezen davčni sistem ali prenormirano zakonodajo, baje imamo kar 1700 zakonov in 9000 drugih normativnih predpisov, kar je drastično preveč. Vsako anomalijo skušamo rešiti tako, da sprejmemo nov zakon, namesto da usposobimo nadzorne institucije, da opravljajo svoje delo. Če podjetja ne plačujejo prispevkov za svoje zaposlene, ni treba uvajati novih zakonskih členov, ki to prepovedujejo.

Dejstvo je, da to ni dovoljeno in je treba samo izpeljati ustrezne postopke. Potrebna je akcija, pravni postopki. Slovenska politika pa skuša s sprejemanjem novih zakonov dajati vtis, da je stroga pri reševanju najrazličnejših novih problemov, tistim, ki jih izigravajo, pa se dejansko nič ne zgodi. Zakonodajo je treba dobro pripraviti, potem pa jo dolgo pustiti pri miru.

Ob izbruhu gospodarska krize in stečaju številnih podjetij ali njihovih hudih težavah zaradi prezadolženosti so se pojavili številni dvomi o sposobnosti slovenskih menedžerjev. Ali so bila slovenska podjetja slabo vodena?
V Sloveniji na področju gospodarstva opazujemo pretežno dva osnovna načina delovanja, ki sta odvisna od lastnikov podjetij. Kjer se ve, kdo je lastnik in kakšna je njegova strategija, so zadeve zelo dobre. Slovenske podružnice multinacionalk, kot so Lek, Spar, Hella Saturnus, IBM, Microsoft, Simobil in številne druge praviloma sodijo med najboljše znotraj svojih svetovnih korporacij. Kar pomeni, da imamo zelo dober menedžment, ki lahko tudi v slabših konkurenčnih razmerah dosega nadpovprečne rezultate. Menedžment v teh primerih točno ve, kaj je njegova naloga in kaj lastnik od njega pričakuje. Podobno je s številnimi družinskimi podjetji, ki so že davno prerasla obrtniško raven. Tudi pri njih je strategija jasna, zato so številna svetovne uspešnice v svojih tržnih nišah. Odličen seznam takih podjetij so slovenske gazele.

Na drugi strani pa imamo podjetja, kjer ima država pomemben delež. Težava ni v samem državnem lastništvu, saj država ni nujno slab gospodar, težava je v nenehnem vpletanju vladajoče politike. Ocenjuje se, da se je vloga politike v gospodarstvu zaradi našega načina privatizacije celo okrepila v primerjavi s socializmom. V praksi se nejasna strategija, kjer je jasno samo to, da korist konkretnega podjetja ni na prvem mestu, vidi v kakovosti ljudi v nadzornih svetih in posledično upravah, ter v hitrem menjavanju teh organov. Gre za podjetja, ki imajo velik vpliv na slovenski BDP in na oblikovanje slovenske poslovne prakse. Slovensko korporativno upravljanje je ocenjeno med najslabšimi na svetu.

Vladajoča politika je v preteklosti v podjetja v delni ali pretežni državni lasti večkrat na vodilna ali nadzorna mesta imenovala svoj najbolj zvest strankarski kader, ki ni imel veliko opraviti z gospodarstvom. Za nadzornika propadlega Istrabenza je bil imenovan celo generalni sekretar vlade.
V nadzornih svetih večkrat sedijo posamezniki, za katere še nismo slišali, kar pomeni, da nimajo primernega 'trackrecorda '. Nedavno je Banka Slovenije pozvala NKBM, da zamenja nekatere člane nadzornega sveta, ker nimajo dovolj izkušenj za nadzor tako velikega sistema, kot je druga največja slovenska banka. Posamezniki, ki niso dorasli vlogi nadzornika ali menedžerja v neki organizaciji, pa to funkcijo kljub temu sprejmejo, se niti ne zavedajo, v kaj se spuščajo in kako veliko škodo lahko zaradi svojega neznanja in nekompetentnosti povzročijo. Potem pa prihaja do tragikomičnih situacij, da uprava uči nadzornike, namesto da bi bilo ravno nasprotno. Nadzorniki so neke vrste posvetovalno in nadzorno telo z dolgoročno skrbjo za korist družbe, ki mora presegati mandate uprav. Uprave pa so naravnane bolj kratkoročno, saj gre za ustvarjanje vsakodnevnega zagona podjetja. Nekompetentni nadzorniki ne razumejo svoje vloge, ne morejo veliko prispevati k razvoju družbe in praviloma izbirajo neustrezne uprave, ki niso zmožne voditi podjetja. Pogosto je v takih podjetjih na tnalu tudi poslovna etika.

Evropska unija spodbuja več zaposlovanja žensk na vodilnih položajih oziroma si želi uvesti celo obvezne kvote. Pri nas so v večini političnih in gospodarskih afer vpleteni moški. Ali bi bil položaj kaj drugačen, če bi imele večjo vlogo v politiki in gospodarstvu ženske?
Obstaja šala, da če bi namesto Lehman Brothers bile Lehman Sisters, do finančne krize ne bi prišlo. Ker nimamo tovrstnih izkušenj, lahko samo namigujemo, da bi bile z več ženskami na vodilnih položajih stvari drugačne. Vendar ne vemo, kako in v katero smer. Glede na raziskave lahko zagotovo trdimo, da imajo v tistih podjetjih, kjer v samo vodstvo pridejo tako moški kot ženske, nesporno boljše finančne rezultate in so bolje vodena od podjetij, kjer v vodstvu ni te uravnoteženosti. Logika uravnoteženega vodstva je v tem, da imajo ljudje različne izkušnje, poglede in predispozicije. Če pri odločanju tehtamo odločitev z različnih zornih kotov, bo odločitev precej boljša, kot če jo vidimo samo z enega zornega kota.