Sepulture, thrash metalskega ansambla iz Brazilije s skupno 15 milijoni prodanih ploščkov, kjer je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja oral ledino thrash metala, ne spremlja sreča. Leta 1996 so z albumom Roots imeli v rokah ves svet in ga z razkolom v skupini tudi izgubili. Od takrat spremljamo nekakšen cankarjanski tek za vozom - Sepultura se iz albuma v album na vse kriplje trudi, svet pa ji maha z voza: ne bo šlo, to ni to ...

Dançando em sua sepultura: plešem po tvojem grobu!
Vse skupaj se je začelo leta Gospodovega 1984 v daljni Braziliji, ko se je thrash metalska scena šele razvijala in so oboževalci o glasbenem dogajanju na drugih celinah izvedeli prek medsebojnega dopisnega trgovanja s kasetami. Mlada brata Igor in Max Cavalera (bobni, kitara/vokal) sta navdušena spremljala tuje izvajalce, kot so Metallica, Iron Maiden, AC/DC, in ob prevajanju besedila pesmi Dancing on your Grave ansambla Motörhead izbrala ime - Sepultura (grob). Ko pa sta brata videla koncert death metalskih skupin Celtic Frost in Venom, se je tok glasbene zgodovine za vedno spremenil.

Sepultura je orala ledino thrash metala s kultnimi albumi Schizophrenia, Beneath the Remains in Arise in v sklopu turneje Arise leta 1992 obiskala tudi Slovenijo s koncertom na Kodeljevem. Allmusic.com album opiše kot "klasiko death metala" in večina slovenskih obiskovalcev je dogodek na Kodeljevem označila kot neponovljiv. Redki bi si mislili, da bo Sepultura 18 let pozneje v isti Ljubljani zaporedoma odpovedovala koncerte.
Kdor visoko leta, ustanovi Soulfly
Bend je dosegel vrhunec z albumoma Chaos A.D. in Roots, ki sta žarišče zvoka premaknila od kerozinskega thrash metala v počasnejši, tonsko znižani predhodnik nu-metala, Roots pa je bil zvočno podoben tedaj porajajočim nu-metalskim ljubljencem MTV-ja, ansamblu KoRn. Tematika pa se je usmerila v problematiko tretjega sveta, revščino, korupcijo, uničevanje narave itd. Albuma sta se prodajala kot vroče žemljice in bend je med obsežno in uspešno svetovno turnejo nenadoma - razpadel. Glavni razlog je bila Maxova žena, Glória Cavalera, ki je bila hkrati tudi menedžerka Sepulture. Drugi člani so Maxa obvestili, da pogodbe z njegovo ženo ne bodo obnovili, Max pa jo je ucvrl ženi v naročje z ustanovitvijo novega benda Soulfly leta 1997. Okoli vprašanja, kdo je kriv za razpad, je bilo in je še veliko drame.

Dve dejstvi sta danes jasni - po odhodu Maxa Sepultura nikoli ni bila niti približno več ista Sepultura in drugič, bend "odpadnika" Maxa Cavalere, Soulfly je neprimerno uspešnejši od današnje zasedbe Sepulture. Soulfly je letos bil headliner (glavna skupina večera) letošnjega tolminskega Metalcampa, Sepultura pa je bila med letošnjo turnejo po Evropi primorana odpovedati kar pet koncertov. Lani februarja napovedan koncert v Ljubljani so najprej prestavili v VPK, nato v Orto bar, na koncu pa ga odpovedali. Letos so koncert odpovedali že pred Orto barom. Trd, žalosten pristanek nekoč velikana na sceni. Kje je iskati vzroke za tako velik razkol med uspešnostjo Sepulture in Soulfly? Za lažje razumevanje je treba predstaviti današnja lik in delo obeh izvajalcev.
Adebisi prevzame krmilo
Od razkolnega leta 1997 je Sepultura izdala pet polnostudijskih albumov, na čelu z "gorostasim", dvometrskim temnopoltim mišičnjakom Derrickom Greenom, ki že kar nevarno spominja na lik Adebisija iz HBO-jeve televizijske serije OZ. Pevec Derrick je simbol divje energije, neukrotljivega divjaka, kar gre z roko v roki z besnečo glasbo Sepulture. Pravzaprav izbira pevca precej zvesto sledi viziji, ki jo je Sepultura nakazala z zadnjima dvema albuma z Maxom Cavalero (Chaos A.D., Roots) - tematika tretjega sveta, plemenskosti, amazonske džungle, nevarnega favelskega življenja, besa do korupcije in politike. Derrick vse to predstavlja že s svojim stasom in pojavo. V videospotu za priredbo skladbe U2 Bullet the Blue Sky, Derrick silovito rjove s čeljustmi, ki bi po besedah recenzenta Johnnyja Loftusa "pogoltnile Bona za malo malico".
A-Lex: ko se literarna klasika sreča s kitarskim divjanjem
Sepultura je naredila korak naprej tudi po ustvarjalni strani. Kot ustvarjalci se niso usedli na vlak stare slave in nadaljevali sloga uspešnic Roots in Chaos A.D., ampak so v glasbo vnesli elemente hardcora, industriala in groove metala. Zadnja dva albuma pa sta posebna tudi na vsebinskem področju, saj sta napisana pod navdihom in konceptom dveh literarnih klasik. Album Dante XXI iz leta 2006 je osnovan na Dantejevi Božanski komediji, na dnu strani si lahko ogledate singla z albuma, videospota Convicted in Life in Ostia. Najnovejši album iz leta 2009, A-Lex, pa je bil napisan ob branju in navdihu Burgessove kontroverzne knjige Peklenska pomaranča, zadnjo je režiser Stanley Kubrick prenesel tudi na filmska platna. Album je kompleksno delo, strukturirano v štiri dele, glede na stanje svobodne volje glavnega junaka Alexa, naslov albuma pa je besedna igra z njegovim imenom ('al lex' iz latinščine pomeni 'brez zakona'). Na dnu strani si lahko ogledate novi video We've lost you.

Spodobi se predstaviti ustvarjalnost Sepulture še na enem področju. Sepultura je album Nation sestavila kot manifest ustanovitve novega naroda 'Sepulnation', lokalni oddelki "Sepularmy" pa v slogu in zgledu ameriških "street-teamov" (uličnih ekip) političnih strank širijo idejo, sporočilo, ideologijo in glasbo Sepulture. Vzporednica z državo NSK slovenskih Laibachov bode v oči.
Ustvarjalnost zaman, pravijo prodajne številke
Skoraj po vseh prodajnih lestvicah se Sepultura iz albuma v album vse slabše prodaja. A-Lex je v prvem tednu v ZDA prodal 1.500 ploščkov. V nasprotju pa Soulfly drži visoko prodajanost tako ploščkov kot vstopnic. Soulflyevi albumi so danes vzorčen primer glasbenega kompromisa v metalski glasbi, ki sicer nevarno preizkuša meje ekstremnega, a jih dejansko nikoli ne prestopi in s tem ohranja privlačnost za najširši krog metalskega poslušalstva. Soulfly so pobrali ekstreme iz ekstremnih zvrsti metala, jih polikali, polakirali in "na svitlo dali".

Soulfly - kompromis med ekstremi
Maxov vokal je divje gromenje, ki pa nikoli ne zaide v nerazpoznaven death-metal growl (prevod: ne zveni kot nekdo, ki se mu je pravkar razlil slepič), ohranja razumljivost in pri poslušalcu pusti sliko jeznega bojevnika, ki v džungli z odmevajoče-besnimi kriki pripravlja sobojevnike na odločilno bitko. Kitare izstreljujejo mogočno valovanje nižje uglašenih kitarskih riffov, mešano s thrash-metalovskim "mitraljeziranjem" po najnižji struni, pa še dušenim riffanjem ala Metallica ter nu-metalskim akordiranjem, vse skupaj s pentljo zavito v poslušljiv metalski paketek.
Bobnanje vključuje elemente podivjanega kombiniranja basa/snara iz thrash-metala, bobnenje dvojnega basbobna ter plemensko poigravanje, skratka, ohranja hitrost in divjost. Pri tem pa nikoli ne zaide v izumetničenost progresivnega metala ali pa hitrostno pretiravanje black metala. Bobni pri vseh eskapadah ohranjajo plemenski groove, ritemsko predvidljivost, ki daje glasbi srčni utrip, konstantnost in hipnotičnost.
Močna, toda "popreproščena" besedila Soulfly
Ko smo že pri plemenskosti, ta je pri Soulfly zelo poudarjena tematika, poleg apokaliptičnih napovedi, sovraštva, jeze, vojne ter splošne upornosti proti čemur koli. Besedila so na trenutke celo plehka ter ne vedno v sistemu racionalne logičnosti, kot pravi recenzent Allmusic.com Eduardo Rivadavia, "v svoji preprostosti na trenutke mejijo na že smešno absurdnost". Toda, ker igrajo na prvo žogo - občutenja in ne razumevanja odpetih besed, delujejo. Na dnu strani lahko poslušate še tri vzorčne pesmi ansambla Soulfly, zgodnjo Jump the Fuck Up, Prophecy in najnovejši Bloodbath & Beyond.
Kje je potem ta bistvena razlika, ki pomeni za Sepulturo, napredku v glasbi navkljub, počasen zaton, za Soulfly pa konstanten uspeh? Soulfly poseduje tisti direkten, udaren zvok, a hkrati mainstreamovski metalski zvok, ki poslušalca zadene že ob prvem poslušanju katerega koli komada. Zvok bo poslušalec vzljubil ali zasovražil, toda zadel ga bo takoj, instantno in neposredno. Skoraj mainstreamovski metal, bi lahko rekli. Medtem pa Sepultura s svojim eksperimentiranjem z zvokom še zdaleč ni tako do ušes prijazna. Ob prvem poslušanju zazveni nekoliko suho, tuje ... alternativno. Težkometalno, trdo, toda na njihov zvok se mora poslušalec privaditi. Nepomembno je, ali se ta zvok poslušalcu pozneje priljubi in ga lahko brezmejno malikuje - Sepultura je v zadnjih 10 letih ubrala alternativno, težjo pot.

Tudi dejstvo, da izgube ene kitare niso nadomestili že od leta 1996, ne govori v prid.
Ko vokalna moč ni dovolj
Pevec Sepulture Derrick Green, dvometrski temnopolti mišičnjak, grozovito rjove brez posebnega truda, ogromna pljuča dajo resonančni trup, kot bi pel iz cisterne. Ne samo to, v nasprotju z Maxom, za katerega na prste ene roke našteješ, katere tone LAHKO zadene, se je Derrick s petjem ukvarjal že skozi otroštvo in je sposoben tudi dobrega "čistega" petja. Nič presežnega, a dovolj dobro. Za primer si na YouTubu oglejte videoposnetek, ko Derrick skupaj s kitaristom Kisserjem v živo odpoje Riders on the Storm zasedbe The Doors. Ko pa pride do kričečega petja v slogu Sepulture, je Derrick prispodoba "NE Cavalera" sloga - bojevnika iz džungle, čigar človeški krik takoj vzbudi soobčutje pri drugih ljudeh ... Ne, Derrick zveni precej bolj živalsko, volkodlaško. Njegovo petje je težje, bolj odtujeno. Posledično ga navkljub surovi vokalni moči dojame precej manj ljudi.
Zaton dediščine Sepulture
Opazno je, da lahko Max Cavalera kot pisec glasbe zares zacveti šele v kombinaciji z drugim ustvarjalnim kitaristom. Stara Sepultura je začela vzpon šele s prihodom kitarista Andreasa Kisserja na album Schizophrenia leta 1987, Soulfly pa je dokončno definiral svoj zvok in dosegel pravo veličino šele s prihodom kitarista Marca Rizza z albumom Prophecy leta 2004. Vlogo Maxa Cavalere v obeh bendih pojasni recenzent Gregory Heaney: "V svetu, kjer metalski bendi potiskajo metal v vse bolj ekstremne in ezoterične smeri, potrebujemo starega profesionalca, kot je Cavalera, da naredi nekaj, kar je lahko hkrati preprosto in očarljivo."

Drugo vprašanje, ki se poraja: ali bi morala Sepultura ob menjavi glavne ikone benda ter ob stilskem razvoju menjati tudi - ime? Zagotovo to ni isti bend, kot je bil v Maxovih časih. Dodatno težavo predstavljajo samodejna pričakovanja na podlagi starih časov. Večina ljudi se Sepulture spomni iz Maxovega obdobja, identificira jih z njihovim slogom petja in današnja dela Sepulture meri s starimi vatli. Jasno, ni isto, ne gre skupaj. Kako bi ti ljudje Sepulturo doživljali, če bi se ta preimenovala in začela brez stare prtljage? Če bi poslušali nove albume neobremenjeno s predstavo Sepulture iz preteklosti, bi jih še vedno množično zavračali?
To postane jasno takoj, ko si povprečen metalec na kratko zavrti vzorčno pesem z obeh zadnjih albumov obeh bendov. Soulfly je neprimerno bolj poslušljiv. Kljub Greenovemu močnejšemu, surovejšemu glasu Maxov vokal na "efekt berglah" še vedno bolj zadene v polno. Pri Soulfly je zvok polnejši, riffi udarnejši in metalsko dušeni, ritem bolj povezan in do ušes prijazen, "Bob Marley metala" Max Cavalera pa bolj znan in karizmatičen.

Nauk ali morala: če si bo povprečen metalec izbiral komad, na katerem bo lahko "headbangal" ob svojem "sukalniku" ploščkov, bo izbral - Soulfly. Thrash metalske legende iz Sepulture pa, morda neupravičeno in podcenjeno, tonejo v sivino.
Se bodo še vrnili v Ljubljano?
Aljoša Masten